Jedro

O predlogu za oprostitev plačila sodne takse, vloženem v pravdnem postopku, se odloča po pravilih pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks zavrže. Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka po pooblaščenki. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Priglaša tudi pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožba ni utemeljena.

Stališče pritožbe, da bi moralo prvo sodišče stranko pozvati na dopolnitev vloge, ker je odvetnik vložil nepopolno vlogo za taksno oprostitev, ni pravilno. Sprva ne zato, ker po določbi drugega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) sodišče nerazumljivo in nepopolno vlogo zavrže, če jo je vložil odvetnik. Nadalje pa ne iz razloga, ker lahko po prvem odstavku 108. člena ZPP sodišče dopolnitev oziroma popravo vloge zahteva le od vložnika, stranka pa v obravnavanem primeru ni bila vložnik.

Pritožba trdi, da je Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) v primerjavi z ZPP specialni predpis. Določbe ZST-1 veljajo za vse sodne postopke (2. člen ZST-1), ter jih zato ni mogoče uporabljati v posameznem sodnem postopku drugače. ZST-1 nima določbe, da se vloga stranke za taksno oprostitev, kateri ni priložena dokumentacija, predpisana v 12. členu ZST-1, zavrže. Zato sodišče ni imelo podlage za uporabo določbe drugega odstavka 108. člena ZPP. Meni, da drugačno tolmačenje pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena Ustave.

Ravno pritožbeno izpostavljeni 2.člen ZST-1, da se sodne takse plačujejo v različnih postopkih, kaže na to, da so določbe ZST-1 materialnopravne določbe, ki se v različnih postopkih uresničujejo z različnimi procesnimi določbami. Na to kaže tudi prvi odstavek 168. člena ZPP, po katerem se v pravdnem postopku glede oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodne takse.

V predmetni zadevi je bila vloga vložena za potrebe pravdnega postopka (16. člen ZPP). Zato zanjo veljajo pravila pravdnega postopka (105. člen ZPP). Po 18. točki prvega odstavka 270. člena ZPP ima do naroka za glavno obravnavo o ukrepih za popravo vlog pravico odločati predsednik senata. Ta lahko odloča le po pravilih, ki urejajo postopek, v katerem sodi (15. člen ZPP). Zato se izkaže, da je bila vloga pravilno obravnavana na podlagi pravil pravdnega postopka, ter tudi pravilno zavržena na podlagi drugega odstavka 108. člena ZPP.

Okoliščina, da ZPP določa, da se v primeru, ko je vložnik vloge odvetnik, le-tega ne poziva na dopolnitev oziroma popravo, ampak se vloga zavrže, sama po sebi še ne pomeni kršitve pritožbeno izpostavljenih ustavnih pravic. V pravdnem postopku je namreč zaradi dolžnosti same stranke pri zbiranju dokaznega in trditvenega gradiva stranki kot subjektu postopka naložena tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. Če ima stranka za pooblaščenca odvetnika, je treba takšno skrbnost od nje še toliko bolj pričakovati.

Pritožba nadalje še trdi, da je prvo sodišče s tem, ko stranke ni pozvalo na dopolnitev predloga za taksno oprostitev, ampak je vlogo zavrglo kot nepopolno, ker je bila podana po odvetniku, odstopilo od sodne prakse, ter s tem kršilo 22. člen Ustave.

Pritožba primerjalnih odločitev, ki naj bi bile pravilne, niti ne navaja. Poleg tega pa je o kršitvi načela enakega varstva pravic mogoče govoriti le takrat, ko se neka sodna odločba odmika od ustaljene sodne prakse (prim. 109. člen Zakona o sodiščih). Ne glede na to, da se odmik od ustaljene sodne prakse torej niti ne zatrjuje, gre pojasniti, da iz podatkovne baze sodnih odločb višjih sodišč v Republiki Sloveniji res izhaja, da je bilo v posamičnih zadevah zavzeto stališče, da je vprašanje oprostitve plačila sodne takse vprašanje odnosa med državo in prosilcem, da je zato postopek s predlogom za oprostitev plačila sodne takse upravni postopek, ter da je tako v primeru, ko odvetnik vloži nepopolni predlog za taksno oprostitev, potrebno stranko pozvati na odpravo pomanjkljivosti na podlagi 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (prim. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1882/2009, I Cp 1938/2009, IV Cp 2009/2009). Vendar predmetno stališče s svojimi argumenti ne prepriča, saj ne upošteva niti tega, da pravila upravnega postopka ne vsebujejo le določbe v zvezi z odpravo pomanjkljivosti vlog, ampak urejajo tudi ostala pravila postopka, pristojnosti, ter dolžnosti in pravice udeležencev postopka.

Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija sklep sodišča prve stopnje, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sklep prvega sodišča potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom in 353. členom ZPP).

Tožeča stranka mora stroške, ki so ji nastali z vložitvijo predmetne pritožbe, trpeti sama, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP).