Jedro

Protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilne odškodninske odgovornosti se priznava le, če so odločbe obremenjene s kvalificirano stopnjo napačnosti, to je z namensko oziroma zavestno napačno razlago materialnega predpisa ali zavestno kršitvijo postopka. Protipravnost ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali kršitvi postopka. Čeprav sta bili odločbi o zaključku bolniškega staleža v sodnem postopku odpravljeni in tožniku priznan bolniški stalež, to še ne pomeni, da je mogoče organoma tožene stranke očitati protipravno ravnanje, torej da bi ravnala malomarno z nezadostno mero strokovne skrbnosti. Ker ni izkazana protipravnost ravnanja tožene stranke, je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka.

II. Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

III. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se III. točka izreka spremeni tako, da se znesek 20,37 EUR poveča na znesek 40,74 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 12.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 3. 2014 dalje do plačila in odškodnine za premoženjsko škodo v višini 2.195,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 3. 2014 dalje do plačila. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka (I. in II. točka izreka). V točki III. izreka pa je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 20,37 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodba brez vsakršne dokazne ocene in je zato sploh ni mogoče preizkusiti. Temelji namreč izključno na izpovedbi priče A.A., dr. medicine, ki ji je sodišče sledilo, ne da bi jo kritično ovrednotilo. Pri tem ni sporna zgolj okoliščina, da gre za pričo, ki je v veliki meri zainteresirana za izid pravde (ki je odločala, kot imenovani zdravnik), kar samo po sebi narekuje dodatno skrbnost pri oceni verodostojnosti njene izpovedbe. Strokovna pojasnila lahko sodišču posreduje zgolj izvedenec. Zdravnik, ki je v postopku zaslišan kot priča, pa lahko podaja odgovore na konkretna vprašanja, ki se nanašajo na sam stik s tožnikom, ne more pa prevzeti nalog izvedenca in podajati strokovnih pojasnil o tem, v kakšnih primerih lahko pride do ponovne poškodbe Ahilove tetive. Vprašanje, ali je v konkretnem primeru prišlo do rupture Ahilove tetive zaradi slabega materiala, bi sodišče lahko razčistilo le s pomočjo izvedenca, seveda pod pogojem, da bi tožena stranka v tej smeri podala ustrezno trditveno podlago, vendar je ni. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je do poškodbe prišlo v posledici ravnanj tožnika, ki naj ne bi upošteval navodil kirurga in v zvezi s tem predlagala zaslišanje imenovanega zdravnika. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo z dejstvi, ki jih tožena stranka sploh ni navedla. Tako je odločilo mimo navedb tožene stranke, ter posledično kršilo določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) in določbo 7. ter 212. člena ZPP. Gre tudi za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev je neargumentirana in tudi ne ustreza metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S takim ravnanjem je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. V zvezi z izpovedbo osebnega zdravnika pa tožnik navaja, da ne gre le za mnenje, temveč za ugotovitev, ki temelji na osebnem pregledu tožnika in ki ima kot dokaz povsem enako spoznavno vrednost kot preostala dva izvida specialista z dne 12. 8. 2010 in 14. 9. 2010. Izostala je tudi ocena tožnikovih navedb, podanih v pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika in tudi ocena zapisnika organa druge stopnje, ki je odločal o tožnikovi pritožbi. Sodba tako sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka, zlasti organ druge stopnje je imel na voljo zdravstveni karton tožnika, v katerem je osebni zdravnik izčrpno opisal tožnikovo zdravstveno stanje v času odločanja. Tudi, če bi držala ugotovitev o zgolj dveh izvidih, ki naj bi ju v času odločanja posredoval osebni zdravnik, omenjeno ne velja za organ druge stopnje. Ta je imel v času odločanja poleg tožnikove pritožbe in opisa njegovega delovnega mesta, na voljo tudi zdravstveni karton, ki je vseboval vse tiste podatke, ki so bili v času odločanja relevantni in so izkazovali drugačno stanje, kot pa dva izvida specialista kirurga, izdana neposredno po poškodbi. S tem v zvezi je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vprašanja, ki jih je sodišče zastavilo obema pričama, koliko običajno traja začasna zadržanost od dela zaradi poškodbe Ahilove tetive, so povsem irelevantna. Kot je to povedal osebni zdravnik, so vselej možna odstopanja, kar je življenjsko in logično. Zato je pojasnilo sodišča, da znaša običajno zadržanje z dela v primeru poškodbe Ahilove tetive dva do tri mesece oziroma štiri, nevzdržno. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Zoper III. točko izreka je pritožbo vložila tudi tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč pri odmeri stroškov za dva pristopa na narok za glavno obravnavo prisodilo znesek 20,37 EUR. Očitno pa je po pomoti povračilo stroškov kilometrine izračunalo napačno. Upoštevalo je pravilno relacijo B. - C. - B., a je nato za to relacijo priznalo le 108 kilometrov poti, kar dejansko predstavlja le razdaljo za eno smer, namesto za obe smeri. Pravilno bi moralo sodišče priznati za vsak posamezen pristop na narok razdaljo v dolžini 216 kilometrov in na podlagi te upoštevati kilometrino v vrednosti 0,09592 EUR/km oziroma 0,09272 EUR/km. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da znesek 20,37 EUR nadomesti z zneskom 40,74 EUR.

4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne. Strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso podane temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede zaslišanja A.A., dr. medicine tožena stranka navaja, da je bila njegova izpovedba strokovna in prepričljiva in zato ni razlogov, da ji sodišče ne bi sledilo. Priča je po izobrazbi zdravnik in ima tudi dolgoletne izkušnje. Njegovo izpovedbo o povprečnem zdravljenju tovrstnih bolezni je potrdil tudi zaslišani osebni zdravnik. Pri tem tožena stranka opozarja, da je bila odločba imenovanega zdravnika izdana že v letu 2010. Nikakor ni mogoče, da bi se imenovani zdravnik spomnil konkretnega primera, saj je tovrstnih odločb izdal preko 6000 letno. Sodišče je napravilo skupen zaključek, da element protipravnosti ni izkazan. Tako ni mogoče slediti pritožbeni graji, da sodišče ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je dokazno oceno naredilo na podlagi lastne presoje tistih izvidov, ki so bili na voljo imenovanemu zdravniku in iz katerih je nedvomno izhajalo, da se tožnik normalno rehabilitira in da so bile predvidene vse večje obremenitve. V točki 10. in 11. je prepričljivo pojasnilo, zakaj element protipravnosti ni izkazan. Vrednostno se je opredelilo tudi do izpovedi izbranega osebnega zdravnika. Odločitev organov tožene stranke je sledila napotkom lečečega kirurga, zaradi česar ni mogoče ugotoviti samovolje in arbitrarnega ravnanja glede ugotovitve začasne nezmožnosti za delo. S tem pa tudi odločanje tožene stranke ni odstopalo od običajne metode dela. V zadevi tudi niso podane ostale kršitve določb postopka, kot jih v pritožbi omenja tožnik. Glede ugotavljanja običajnega trajanja zdravljenja tovrstnih zdravstvenih težav, pa tožena stranka navaja, da je bistveno ravno primerjanje običajnega poteka zdravljenja v primerjavi s konkretnim. Ravno to je bistveno za ugotovitev, ali je bila odločitev imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije protipravna, torej ugotovitev, kakšne so medicinske smernice pri določanju bolniškega staleža za določeno bolezensko stanje ter ali odločitev organov tožene stranke takšnim smernicam nasprotuje. Predmet pravne presoje je torej, ali so organi tožene stranke ravnali s potrebno poklicno skrbnostjo, ali so ravnali z običajnimi metodami dela oziroma pravilneje ali so priznali bolniški stalež v skladu s kodeksom medicinske deontologije. Če bi imenovani zdravnik odločil očitno v nasprotju s takšnimi smernicami in medicinsko doktrino, potem bi bila takšna odločitev protipravna. V konkretnem primeru pa sta tako imenovani zdravnik kot izbrani osebni zdravnik potrdila, da se tovrstna bolezenska stanja pozdravijo v dveh do treh mesecih. Ravno po tolikšnem času pa je tudi imenovani zdravnik predvidel vključitev tožnika v delovni proces. Odločitev v skladu z medicinsko doktrino pa ni in ne more biti protipravna. Tožena stranka je tudi ves čas zatrjevala, da je do nove poškodbe prišlo tudi po krivdi tožnika ter da je vzročna zveza prekinjena. To pomeni, da ne drži tožnikova navedba, da je sodišče odločilo mimo trditev tožene stranke. Tožena stranka je ugovor o prekinitvi vzročne zveze podala v točki 3 odgovora na tožbo in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Sodišče tako ni odločilo preko trditev tožene stranke, s tem pa sodba tudi ni obremenjena s kršitvijo po 8. točki 339. člena ZPP.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede odmere stroškov postopka.

K pritožbi tožnika

6. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi in tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo niti postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih v pritožbi navaja tožnik.

7. Tožnik s tožbo uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi ravnanja tožene stranke. Po mnenju tožnika naj bi bil bolniški stalež prehitro zaključen in v posledici tega naj bi prišlo do ponovne rupture Ahilove tetive.

8. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je 9. 8. 2010 prišlo do poškodbe Ahilove tetive. Tožniku je bila od tedaj dalje priznana začasna nezmožnost za delo. V zvezi z začasno nezmožnostjo za delo krupjeja oziroma bolniškim staležem je imenovani zdravnik na predlog osebnega zdravnika, ki je bil podan 8. 10. 2010, dne 12. 10. 2010 odločil, da se bolniški stalež zaključi z 22. 10. 2010. Taka odločitev pa je bila potrjena z dokončno odločbo z dne 9. 11. 2010. Tožnik je dokončno odločbo izpodbijal pred sodiščem. S sodbo opr. št. VIII Ps 3036/2010 z dne 7. 10. 2011 sta bili prej omenjeni odločbi tožene stranke glede zaključka začasne nezmožnosti za delo odpravljeni. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik tudi v obdobju od 23. 10. 2010 do 19. 11. 2010 začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe izven dela (priloga sodnega spisa pod A/31). Pri tožniku je 20. 11. 2010 prišlo do ponovne rupture Ahilove tetive.

9. Pravna podlaga za razsojo v sporni zadevi je podana v določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(2). Tako je v prvem odstavku 131. člena določeno, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V prvem odstavku 148. člena pa je nadalje določeno, da pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Za ugoditev odškodninski terjatvi, morajo biti izkazane kumulativno predpisane predpostavke odškodninske obveznosti, in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja. Če manjka ena od teh predpostavk, potem ni podana odškodninska obveznost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da ni izkazana protipravnost ravnanja tožene stranke, zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodba vsebuje razloge bistvene za odločitev v zadevi in se jo tudi da preizkusiti. Pritožba tako neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je odločalo v mejah postavljenega zahtevka s tem, da je pravilno upoštevalo navedbe obeh strank.

11. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s proučitvijo listinske dokumentacije v spisu in pa z zaslišanjem tožnika in pa prič in sicer tožnikovih sodelavcev ter tožnikovega izbranega osebnega zdravnika D.D., dr. medicine in pa imenovanega zdravnika A.A., dr. medicine. Sodišče je dokazno ocenilo izvedene dokaze skladno z 8. členom ZPP ter odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba brez vsakršne dokazne ocene in da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je namreč tako na podlagi zaslišanja izbranega osebnega zdravnika kot zaslišanja imenovanega zdravnika, ki je izdal prvostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 12. 10. 2010 ter po proučitvi listinske dokumentacije presodilo, da toženi stranki oziroma njenim organom ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. 12. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse(3) , se protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilne odškodninske odgovornosti priznava le, če so odločbe obremenjene s takoimenovano kvalificirano stopnjo napačnosti, to je z namensko oziroma zavestno napačno razlago materialnega predpisa ali zavestno kršitvijo postopka. Protipravnost tako ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali kršitvi postopka(4).

13. V sporni zadevi je imenovani zdravnik bolniški stalež zaključil z 22. 10. 2010. Od rupture Ahilove tetive, do katere je prišlo 9. 8. 2010, je v tem primeru preteklo skoraj dva meseca in pol. Iz prepričljive izpovedbe imenovanega zdravnika izhaja, da je le-ta pri odločanju upošteval izvid lečečega kirurga z dne 12. 8. 2010 in 14. 9. 2010. Še posebej iz izvida kirurga z dne 14. 9. 2010 povsem jasno izhaja, kako naj poteka tožnikova rehabilitacija. Tako je tožnik lahko čez štiri tedne začel z postopnim tekom po ravnem in kolesarjenjem, po šestih do osmih tednih od pregleda pri kirurgu pa z večjim obremenjevanjem. Prepovedano je bilo le preobremenjevanje ter športne aktivnosti. Predvideni potek trajanja v takih primerih traja dva do tri meseca, kar je nenazadnje potrdil tudi zaslišani izbrani osebni zdravnik. Res je, da je izbrani osebni zdravnik 26. 10. 2010 zapisal, da tožnik hodi z berglami, ter da če več hodi ima bolečine in da je gibljivost nazaj ter naprej v stopalu močno omejena, vendar pa je ta zapis opravljen skoraj mesec dni pred ponovno rupturo Ahilove tetive, do katere je prišlo 20. 11. 2010. 14. Tako Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZZS)(5) kot tudi Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila)(6) določata postopek v zvezi z ugotavljanjem začasne nezmožnosti za delo. Določene so pristojnosti tako izbranega osebnega zdravnika, kot tudi imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije. Zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko pristojni organ ugotovi, da zavarovanec začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. V sporni zadevi sta skladno s svojimi pristojnostmi tako imenovani zdravnik kot zdravstvena komisija ocenila, da je pri tožniku bolniški stalež utemeljen do 22. 10. 2010. Tudi po stališču pritožbenega sodišča jima ni mogoče očitati, da sta namensko oziroma zavestno napačno razlagala materialne predpise ali zavestno kršila postopke. Res je, da sta bili prvostopenjska odločba z dne 9. 11. 2010 in drugostopenjska odločba z dne 23. 10. 2010 s sodbo opr. št. VIII Ps 3036/2010 z dne 7. 10. 2011 odpravljeni in da je bila tožniku tudi za čas od 23. 10. 2010 do 19. 11. 2010 priznana začasna nezmožnost za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe izven dela. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo v predsodnem postopku očitno zmotno ugotovljeno dejansko stanje, vendar to nikakor še ne pomeni, da je mogoče organoma tožene stranke očitati protipravno ravnanje, torej, da bi oba organa ravnala malomarno z nezadostno mero strokovne skrbnosti. Iz izreka pravnomočne sodbe celo izhaja, da do ponovne rupture Ahilove tetive sploh ni prišlo na delu, torej v zvezi z delom krupjeja, temveč da gre za poškodbo izven dela. Sodišče prve stopnje je v tej smeri tudi razčiščevalo dejansko stanje. Ker je ugotovilo, da ni izkazano že protipravno ravnanje organov tožene stranke, drugih elementov odškodninske obveznosti (vzročne zveze) niti ni presojalo.

15. V zvezi s pritožbenimi navedbami o neprepričljivosti izpovedbe zaslišanega imenovanega zdravnika, ki je sicer o zadevi odločal že v letu 2010, sedaj pa je že upokojen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v bistvu kot izvedena priča pojasnil, kako je v tovrstnih primerih potekalo odločanje organov tožene stranke. Sodišče je z njegovim zaslišanjem razčiščevalo, ali je bilo njegovo ravnanje protipravno. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče zadevo razčistiti s sodnim izvedencem, pa pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik zadnjega naroka za glavno obravnavo ugotavlja, da je tožnik predlagal zgolj, da se ga ponovno zasliši, ne pa tudi, da sodišče v zadevi postavi sodnega izvedenca s področja medicine. Sodišče je s sklepom izvedbo dokazov zavrnilo, tožnik pa tudi ni uveljavljal relativne kršitve določb postopka po 286.b členu ZPP, kar pomeni, da tožnik s tem v zvezi relativnih kršitev določb postopka šele v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljavljati. Prav tako tudi ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožniku dana možnost obravnavanja pred sodiščem in tudi predlaganja ustreznih dokazov.

16. Glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje navajalo razloge, zakaj naj bi prišlo do ponovne poškodbe Ahilove tetive (slab material oz. slaba Ahilova tetiva), pa pritožbeno sodišče poudarja, da navedeni vzrok za odločitev v zadevi ni odločilen, temveč je bilo odločilno zgolj vprašanje, ali je organom tožene stranke pri izdaji odločb mogoče očitati, da je bilo njihovo ravnanje protipravno, torej ali je šlo za samovoljno oz. arbitrarno ravnanje, ki bi odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Ker omenjeno tudi po stališču pritožbenega sodišča ni izkazano, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

K pritožbi tožene stranke

18. Tožena stranka izpodbija stroškovno odločitev v sodbi sodišča prve stopnje (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je namreč presodilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 20,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po preizkusu zadeve pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede omenjenega nepravilno uporabilo materialno pravo. Povračilo stroškov postopka je urejeno v Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik)(7) in pa v drugem odstavku 168. člena ZUJF. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, se je pooblaščenka tožene stranke dvakrat udeležila naroka, ki je bil opravljen v C.. Priznalo ji je kilometrino za potovanje v C., in sicer dvakrat po 108 km. Priznalo je torej potne stroške zgolj za potovanje v eno smer (v C.), ne pa tudi za povratek v B.. Upoštevaje ceno neosvinčenega motornega bencina tako pravilen znesek potnih stroškov znaša 40,74 EUR (2 x 20,37 EUR). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in III. točko izreka spremenilo tako, da je znesek 20,37 EUR nadomestilo z zneskom 40,74 EUR.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

(3) Npr. opr. št. Psp 259/2016, Psp 353/2012, Psp 282/2011, II Cp 1658/2015. (4) Odločba VSRS, opr. št. II Ips249/2013. (5) Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.

(6) Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.

(7) Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami.