Jedro

Tožnik je imel možnost izjaviti se o ugotovljenih razhajanjih med podatki, ki jih je navedel v izjavi, in podatki, ki jih je organ ugotovil na podlagi uradnih evidenc (poziv z dne 15. 4. 2014 mu je bil vročen 22. 4. 2014), pa tega ni izkoristil. Njegovo dodatno zaslišanje zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja zato ni bilo potrebno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 15. 6. 2013 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v postopku št. DT 71010-3262/2013-2, ki se zaradi prekrška po 1. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 vodi pred Davčnim uradom Ljubljana (1. točka izreka), tožnik pa šest mesecev od dneva prejema te odločbe ne more vložiti nove prošnje za dodelitev BPP (2. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za BPP za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog Davčnega urada Ljubljana z dne 3. 6. 2013. Organ je na podlagi dostopnih baz podatkov preveril v prošnji navedene podatke in ugotovil, da tožnik od 19. 10. 2011 živi sam (ta dan naj bi se iz skupnega gospodinjstva „izčlanili“ njegova hči in žena), da je samski in da iz evidence registriranih osebnih vozil izhaja, da je lastnik osebnega vozila, čeprav je v prošnji navedel drugače. Tožnik je bil zato pozvan, naj v postavljenem roku pojasni neskladja med izjavo na obrazcu prošnje in podatki iz uradnih evidenc. Ker tožnik zahtevanih pojasnil ni dal, je organ štel, da je navajal neresnične podatke, svojo odločitev pa oprl na peti odstavek 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je poročen, vendar pa žena z otrokom živi na drugem naslovu „zaradi problemov z A.“ oziroma zaradi škodnega dogodka in nastalih problemov. Izpisek iz poročne knjige v makedonščini izkazuje, da ni samski, prav tako odločba CSD z dne 16. 8. 2013, iz katere izhaja, da gre za družino in da z ženo skrbita za mladoletnega otroka. Avta ni prijavil, ker je star 15 let in brez posebne vrednosti, zato omenjeno ne bi vplivalo na pravico do BPP. Opisuje stanje podjetja A. d.o.o. Meni, da bi ga morala toženka zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja zaslišati, opraviti ustrezne poizvedbe in ugotoviti, ali bi obstoječe dejansko stanje vplivalo na pravico do BPP. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep (pravilno: odločbo) odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo I U 359/2014 z dne 18. 3. 2014 odpravilo prejšnjo odločbo toženke z dne 24. 1. 2014 in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V sodbi je zavzelo stališče, da je oseba upravičena zaprositi za dodelitev BPP za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku (prvi odstavek 59. člena Zakona o prekrških, ZP-1), kar velja tudi za tožnikov primer, ko mu je Davčni urad Ljubljana zaradi storjenega prekrška izdal plačilni nalog. Organ je bil zato dolžan ugotoviti, ali so v zadevi izpolnjeni vsebinski pogoji za dodelitev BPP.

Premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov se ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o njegovem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju njegove družine, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo (prvi odstavek 20. člena ZBPP). Pristojni organ te podatke preveri na podlagi uradnih evidenc (drugi odstavek). Če je prosilec v izjavi iz prvega odstavka navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP (peti odstavek istega člena).

Iz omenjenih določb izhaja, da je za točnost podatkov o premoženjskem stanju odgovoren prosilec, da pa jih je organ dolžan preveriti in opraviti presojo o tem, ali so podatki, ki jih je navedel, resnični in verodostojni (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 234/2012 z dne 11. 7. 2012). To pa pomeni, da je prosilec dolžan navesti popolne in resnične podatke o premoženjskem stanju, ki jih zahteva obrazec za BPP, ne pa ocenjevati, ali lahko vrednost tega premoženja vpliva na pridobitev BPP, in ga posledično ne navesti oziroma zamolčati (v konkretnem primeru osebni avto Fiat Punto letnik 1999). V tej zadevi že to, da tožnik kot svojega premoženja ni prijavil omenjenega osebnega vozila, kar ni sporno, zadostuje za sprejem izpodbijane odločitve.

V zadevi tudi ni sporno, da je tožnik imel možnost izjaviti se o ugotovljenih razhajanjih med podatki, ki jih je navedel v izjavi, in podatki, ki jih je organ ugotovil na podlagi uradnih evidenc (poziv z dne 15. 4. 2014 mu je bil vročen 22. 4. 2014), pa tega ni izkoristil. Njegovo dodatno zaslišanje zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja zato ni bilo potrebno. Ker v tožbi ni pojasnjen vzrok za opustitev pojasnila, pa so vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (da je poročen, da preživlja mladoletnega otroka, da 15 let star osebni avto nima posebne vrednosti) nedovoljene tožbene novote v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ta določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Če tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; ta dejstva in dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

Ker ostale tožbene trditve za odločitev niso pravno pomembne (med drugim glede tožnikovega deleža v A. d.o.o. – o tem podjetju izpodbijana odločba sploh ne govori), je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj tožnik v tožbi navaja le dejstva in dokaze, ki jih sodišče v skladu z ZUS-1 v upravnem sporu ne more več upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).