Jedro

Izplačilo nadomestila osebnega dohodka predstavlja pravno priznano škodo tožeče stranke. Res bi morala tožeča stranka delavcem sicer, če bi delali, izplačati plače s pripadajočimi davki in prispevki. Ker pa niso delali, jim ni pripadala pravica do osebnega dohodka, temveč pravica do nadomestila osebnega dohodka, saj so bili tedaj začasno nezmožni za delo zaradi bolezni.

Pravico do materialnoprocesnega vodstva in pravico do izjave je treba namreč uravnotežiti s pravico druge stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem, do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je treba upoštevati tudi dolžnost same stranke pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta nalaga strankam tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic.

V sporih glede (oziroma, ki izvirajo iz) nepremoženjske škode je treba podati določne navedbe glede okoliščin, ki utemeljujejo konkretno višino (izplačane) pravične denarne odškodnine.

Ni dolžnost sodišča (in nasprotne stranke), da iz predlaganih dokazov samo razbere relevantna dejstva, ki podpirajo zahtevke in ugovore strank, temveč mora dejstva stranka zatrjevati sama.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke zoper 2. točko izreka se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu delno spremeni tako, da se toženi stranki naloži še plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 1.624.957,80 SIT in 23.188,00 SIT za čas od 17. 08. 1997 do 01. 01. 2002, vse v roku 15 dni v evrski protivrednosti po tečaju zamenjave.

V ostalem se pritožbi tožeče stranke zoper 2. točko izreka in zoper 3. točko izreka zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Pritožba tožene stranke zoper 1. in 3. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo glavnice v znesku 6.877,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.648.145,80 SIT od dne 09. 12. 1994 do 17. 08. 1997 v evrski protivrednosti po tečaju zamenjave (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo za glavnico v znesku 71.811,31 EUR in za zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v znesku 2.619,41 EUR (3. točka izreka). Z dopolnilno sodbo je 2. točko izreka sodbe dopolnilo tako, da je zavrnilo še tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneskov 1.624.957,80 SIT in od 23.188,00 SIT za čas od 17. 08. 1997 dalje.

Zoper 2. in 3. točko izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila tudi pravočasno pritožbo zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in dopolnilno sodbo spremeni tako, da v tem delu tožbenemu zahtevku ugodi.

Zoper 1. in 3. točko izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi tožeče stranke sta delno utemeljeni. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

I. Glede pritožbe tožene stranke zoper 1. točko izreka Odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka se nanaša na odškodninski zahtevek zavarovalnice, ki ga ta uveljavlja kot neposredna oškodovanka. Škodo je utrpela v zvezi z izplačilom 100 % nadomestila osebnega dohodka svojim delavcem za čas njihove bolniške odsotnosti z dela zaradi zastrupitve s hrano. To je dal v promet toženec v skladu s pogodbo o nudenju družbene prehrane z dne 01. 02. 1994. V pritožbi tožena stranka navaja, da sodišče ni ugotovilo, da so bili vsi delavci, ki so jim bila izplačana nadomestila, odsotni prav zaradi zastrupitve s salmonelo ter da izplačilo nadomestil odsotnim delavcem ne predstavlja škode tožeče stranke.

Glede prvo navedenega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem tožena stranka dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga skuša predstaviti hkrati tudi kot pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka zatrjevala, da je svojim delavcem izplačala nadomestilo za čas bolniške odsotnosti prav zaradi zastrupitve s hrano, tožena stranka pa tej trditvi ni ugovarjala. Zato je to dejstvo sodišče prve stopnje lahko upoštevalo kot del ugotovljenega dejanskega stanja. Dokazovanje se namreč zahteva zgolj glede spornih dejstev (1. odstavek 287. člen ZPP).

Prekluzija se nanaša tako na zatrjevanje dejstev kot tudi na njihovo prerekanje. Ker trditvi, da so bili delavci, ki so jim bila izplačana nadomestila za čas bolniške odsotnosti, odsotni zaradi zastrupitve s salmonelo, tožena stranka ni izrecno ugovarjala, so pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne. Pritožnik sme namreč v pritožbi navajati nove ugovore le pod pogoji iz 1. odstavka 337. člena ZPP, ki pa jih tožena stranka v pritožbi ni zatrjevala. Okoliščina, da niso vsi delavci, ki so jim bila izplačana nadomestila za čas bolniške odsotnosti, od tožeče stranke zahtevali še plačila odškodnine za nematerialno škodo, pa tudi ne utemeljuje nasprotnega sklepa, da niso bili na bolniški odsotnosti zaradi zastrupitve. Tako tudi ne drži pritožbeni očitek glede zmotne uporabe materialnega prava.

Podrobnejša obrazložitev, glede na navedeno, ni bila potrebna. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov.

Prav tako je neutemeljen očitek, da izplačilo nadomestil odsotnim delavcem ne predstavlja škode tožeče stranke. Izplačano nadomestilo je tožeča stranka uveljavljala kot svojo škodo, saj je bilo v tem delu njeno premoženje zmanjšano (155. člen ZOR). Izplačilo nadomestila predstavlja pravno priznano škodo tožeče stranke. Res bi morala tožeča stranka delavcem sicer, če bi delali, izplačati plače s pripadajočimi davki in prispevki. Ker pa niso delali, jim ni pripadala pravica do osebnega dohodka (1. odstavek 49. člena ZTPDR), temveč pravica do nadomestila osebnega dohodka (50. člen ZTPDR), saj so bili tedaj začasno nezmožni za delo zaradi bolezni. Zato ni utemeljena trditev tožene stranke, da bi lahko pravno priznano škodo tožeče stranke predstavljal zgolj njen izpad dohodka oziroma večji stroški.

V ostalem se pritožbene navedbe tožene stranke nanašajo na odločitev sodišča glede uveljavljanja regresnega zahtevka iz naslova plačil za nepremoženjsko škodo. V tem delu je tožena stranka pred sodiščem prve stopnje uspela, zato na druge pritožbene navedbe tožene stranke pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati.

Pritožba tožene stranke zoper 1. odstavek izreka izpodbijane sodbe je torej neutemeljena, saj pritožbeni razlogi niso utemeljeni, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do drugih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zoper 1. odstavek izreka kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

II. Glede pritožb tožeče stranke zoper 2. točko izreka Tožeča stranka izpodbija del odločitve sodišča prve stopnje, v katerem je to zavrnilo obrestni zahtevek od prisojenega odškodninskega zahtevka. Tožeča stranka oporeka začetku teka zakonskih zamudnih obresti kot tudi njihovemu prenehanju. Izpodbija pa tudi odločitev sodišča prve stopnje glede regresnega zahtevka.

a.) o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od odškodninskega zahtevka Glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti je odločilno vprašanje, kdaj je tožena stranka zašla v zamudo. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka prišla v zamudo šele po prejemu poziva k vračilu plačanih denarnih sredstev (primerjaj III Ips 28/2005). V sodni praksi se je sicer uveljavilo stališče, da je pri odškodninski obveznosti treba priznati zakonske zamudne obresti od nastanka škode (186. člen ZOR), vendar pa gre za drugačne primere. Sodišče, na podlagi mnenja izvedenca, izdelanega tekom postopka, prisodi ob glavnici tudi zakonske zamudne obresti od trenutka, ko je bilo mnenje dano (primerjaj II Ips 88/2002), saj sta obe stranki z mnenjem (s tem pa z nastankom čiste denarne terjatve) seznanjeni. V konkretni zadevi so okoliščine primera drugačne. Ker je bila tožena stranka z izplačilom in višino izplačanih nadomestil seznanjena šele z opominom je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je oprta na 2. odstavek 324. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 1.624.957,80 SIT za čas od 15.8.1994 do 9.12.1994 in od zneska 23.188,00 SIT za čas od 3.8.1994 do 9.12.1994. b.) o prenehanju teka zakonskih zamudnih obresti od odškodninskega zahtevka Pač pa je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, ko nasprotuje teku plačila zakonskih zamudnih obresti od zneskov 1.624.957,80 SIT in 23.188,00 SIT za čas od 17. 08. 1997 do 01. 01. 2002. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so obresti od prisojenih zneskov že 17. 08. 1997 dosegle glavnico.

S tem, ko je zakonodajalec v 376. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 32/04, nadalje OZ) določil, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, je prepoved ultra alterum tantum določil za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki nastanejo po 01. 01. 2002. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-300/04 razveljavilo člen 1060. člen OZ in to pravilo uveljavilo tudi za obligacijska razmerja, ki so nastala pred 01. 01. 2002, če so do 01. 01. 2002 že dosegle ali presegle glavnico. Iz navedene odločbe je torej razvidno, da je Ustavno sodišče RS poseglo zgolj v tek zamudnih obresti po 01. 01. 2002. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (v zvezi z dopolnilno sodbo) v 2. točki izreka delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 1.624.957,80 SIT in od 23.180,00 SIT za čas od 17. 08. 1997 do 01. 01. 2002, saj je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo (5. točka 358. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi obrestnega zahtevka od zneska 1.624.957,80 SIT in zneska 23.180,00 SIT za čas od 01. 01. 2002 dalje, pa je po navedenem pravilna, zato se v tem delu pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje (v zvezi z dopolnilno sodbo) v 2. točki izreka kot neutemeljena zavrne (353. člen ZPP).

c.) o regresnem zahtevku Pravna podlaga regresnega zahtevka je v določbah ZOR o subrogaciji (939. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec po 1. odstavku 179. člena ZOR objektivno odgovoren za škodo delavcev, saj so se ti zastrupili s hrano, ki jo je pripravil. Nadalje je ugotovilo, da so bili delodajalci delavcem po delovnopravnih predpisih dolžni zagotavljati malico. Zato je ob smiselni uporabi 611. člena ZOR štelo, da so delodajalci za toženca odgovarjali tako, kot bi sami dajali malice v promet. Na podlagi 73. člena ZTPDR je ugotovilo, da so delodajalci odgovarjali delavcem za škodo, saj je ta nastala v zvezi z delom (zagotavljanje toplega obroka v delovnem času) ter da so bile izpolnjene splošne predpostavke odškodninskega delikta. Nazadnje je še ugotovilo, da so imeli delodajalci pri zavarovalnici sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo ter da je zaužitje hrane s salmonelo predstavljalo zavarovalni primer, ki je delavce opravičeval do plačila odškodnine.

Sodišče je tožbeni zahtevek (po tožbi in razširitvi tožbe) kljub temu zavrnilo. Presodilo je, do tožba ni sklepčna, ker tožeča stranka ni navedla, kakšne vrste škod in v kakšnih zneskih so bile delavcem priznane. Zato upravičenosti izplačil ni bilo mogoče preveriti, saj tožeča stranka ni navajala vseh relevantnih dejstev, iz katerih bi izhajala vtoževana pravna posledica.

Glede izplačila škode neposrednim oškodovancem je tožeča stranka podala naslednjo trditveno podlago. Tožeča stranka je navedla, da so se delavci zastrupili s hrano in so nje zahtevali plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Poimensko je navedla, katerim oškodovancem je bila plačana odškodnina za nepremoženjsko škodo in v kakšnem znesku. Vendar pa to, po izrecnem ugovoru tožene stranke glede temelja in višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (7. točka odgovora na tožbo z dne 15. 03. 2002) ni zadoščalo. Tožeča stranka se na ugovor tožene stranke glede vrst in višine nepremoženjske škode sploh ni odzvala. Prav tako se tožeča stranka ni odzvala na poziv sodišča na naroku za glavno obravnavo dne 02. 09. 2004 (list. št. 107), če ima k svojim dosedanjim navedbam in dokaznim predlogom glede temelja tožbenega zahtevka še kaj dodati.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile tožbene navedbe, glede okoliščin pri posameznih oškodovancih, ki bi utemeljevale odškodnino v plačani višini, premalo izčrpne. Tožena stranka namreč ni navedla konkretnih okoliščin glede zatrjevane nepremoženjske škode. Zato sodišče prve stopnje utemeljenosti izplačil res ni moglo preveriti z izvajanjem dokazov.

Neutemeljen je tudi očitek sodišču, da ni izvajalo materialnoprocesnega vodstva in ni pozvalo tožeče stranke, da dopolni tožbene navedbe. Pravico do materialnoprocesnega vodstva in pravico do izjave je treba namreč uravnotežiti s pravico druge stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem, do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je treba upoštevati tudi dolžnost same stranke pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta nalaga strankam tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic (primerjaj Up-688/05, Up-108/04, Up-216/99, Up-954/05, Up-781/04). Če se sodišče preveč aktivno vključuje v spor, se s tem pretvori v odvetnika ene stranke, kar ni v skladu s temeljnimi načeli pravdnega postopka. Sodišče lahko zato, v okviru materialnoprocesnega vodstva pomaga strankam le do določene meje. Kje je ta meja, je odvisno od vsakega posameznega primera.

V konkretnem primeru je, glede potrebne skrbnosti tožeče stranke treba upoštevati, da je tožena stranka podala ugovor glede obstoja in višine nepremoženjske škode v odgovoru na tožbo. Tožeča stranka se niti na ta ugovor niti na poziv sodišča ni odzvala. Od vložitve tožbe pa vse do zaključka glavne obravnave dne 04. 01. 2007, tožeča stranka relevantnih trditev ni podala. Pri tem je, po presoji višjega sodišča, treba upoštevati tudi težo okoliščine, da se tožeča stranka ukvarja prav z zavarovalno dejavnostjo in je zato stranka v številnih tovrstnih sodnih postopkih. V sodni praksi pa je (že vrsto let) znano in splošno veljavno pravilo, da je treba v sporih glede (oziroma, ki izvirajo iz) nepremoženjske škode, podati določne navedbe glede okoliščin, ki utemeljujejo konkretno višino (izplačane) pravične denarne odškodnine.

Zato je treba dodati le še to, da predlagani dokazi ne morejo nadomestiti tožbenih navedb. Če je torej tožeča stranka štela, da bo pomanjkanje trditev nadomestila s predlaganjem dokazov (kot to izhaja iz pritožbe, saj poudarja, da je predložila podpisane poravnave, dokazila o izplačilu odškodnin, zdravniška spričevala ter predlagala dokaz z zaslišanjem oškodovancev in postavitvijo izvedenca medicinske stroke), pa je bilo to stališče neutemeljeno ter brez podlage v pravni teoriji (primerjaj Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 132) in usklajeni sodni praksi. Ni namreč dolžnost sodišča (in nasprotne stranke), da iz predlaganih dokazov samo razbere relevantna dejstva, ki podpirajo zahtevke in ugovore strank, temveč mora dejstva stranka zatrjevati sama (primerjaj Up-781/04, Up-765/03, III Ips 50/2003, III Ips 63/2007, III Ips 122/2006, III Ips 65/2004, II Ips 234/2005, II Ips 254/2005, II Ips 94/2005). Ker utemeljenosti izplačanih zneskov ni bilo mogoče preveriti, je neutemeljen tudi očitek glede izplačila odvetniških stroškov oškodovancem.

Glede zatrjevane napačne oznake tožene stranke v izpodbijani sodbi le še to, da lahko sodišče prve stopnje kadarkoli popravi pisne napake v sodbi (1. odstavek 328. člena ZPP). Drugih pritožbenih navedb (glede zastaralnega roka in pretrganja zastaranja) pritožbenemu sodišču ni treba obravnavati, saj te na odločitev ne morejo uspešno vplivati.

Pravilna je bila torej odločitev sodišča prve stopnje, ki je regresni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. V ostalem, nespremenjenem delu 2. točke izreka, je torej pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbeni razlogi tožeče stranke niso utemeljeni ter da v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do drugih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v ostalem pritožbi tožeče stranke zoper 2. točko izreka kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo (v zvezi z dopolnilno sodbo) sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

III. Glede pritožb obeh pravdnih strank zoper 3. točko izreka in o pritožbenih stroških Pritožbeno sodišče je delno spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravdno sredstvo, zato je bilo treba odločiti še o stroških postopka v 3. točki izreka izpodbijane sodbe (2. odstavek 165. člena). Odločitev o obrestnem zahtevku, ki ne predstavlja glavnega zahtevka, se ne upošteva pri ugotovitvi vrednosti spornega predmeta (2. odst. 39. člena ZPP). Zato tudi sprememba odločitve v delu obrestnega zahtevka na odločitev o uspehu v pravdi ni bistveno vplivala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank tudi v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz istega razloga je tudi odločilo, da nosi vsaka pravdna stranka sama svoje pritožbene stroške (2. odst. 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).