Jedro

Vmesna sodba, s katero je ugotovljeno, da tožena stranka ni odgovorna za nastalo škodo, ni smotrna (člen 330/1 ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek tožnice zoper obe toženi stranki po temelju zavrne, ker tožnica ni dokazala, da je drugi toženec odgovoren za prometno nezgodo in iz nje izvirajočo vtoževano škodo. Pritožbo tožnice je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vmesna sodba glede temelja tožbenega zahtevka je procesno možna samo tedaj, kadar je tožbeni zahtevek po temelju popolnoma ali deloma utemeljen. Kadar pa sodišče ugotovi, da pravnega temelja za odločitev o odgovornosti tožene stranke ni, je mogoče izdati le sodbo, s katero se tožbeni zahtevek zavrne. Česa takega prvo sodišče ni storilo, sodišče druge stopnje pa ni prav ravnalo, ker je procesno napačno vmesno sodbo z zavrnitvijo pritožbe potrdilo. Ne glede na to pa revizija analizira dejansko stanje in ugotavlja, da je krivdo za nastalo trčenje vozil in za škodo treba iskati v vožnji drugega toženca, ki je tožnico zagledal prepozno, čeprav jo je imel možnost videti že na daljšo razdaljo. Tudi njegova reakcija je bila prepozna in nepravilna. Drugi toženec torej ni vozil razmeram na cesti prilagojeno. V nadaljevanju revizije tožnik nakazuje možnost toženčeve alkoholiziranosti, ki iz nerazumljivih razlogov ni bila ugotavljana. V vsakem primeru pa je podana soodgovornost drugega toženca za nastalo škodo.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Če je toženec izpodbijal tako podlago kakor tudi znesek tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba - prvi odstavek 330. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je navedena procesna določba bila na prvi stopnji napak uporabljena. Ob dejanskih ugotovitvah in na njih temelječi pravni presoji bi bila pri sodišču prve stopnje smotrna samo sodba, s katero bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, bi bilo mogoče njegovi odločitvi očitati bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar le relativne narave: bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP podana le tedaj, če bi napaka pri izreku vmesne sodbe vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče druge stopnje pa je prav ugotovilo, da ne gre za tako kršitev absolutnega ali relativnega značaja, zaradi katere bi moralo razveljaviti izpodbijano sodbo. S takim stališčem se strinja tudi revizijsko sodišče. Revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka torej ni podan.

Odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, obravnava določba 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Uporabljajo se pravila o krivdni odgovornosti. Pravilna uporaba navedene zakonske določbe predpostavlja obstoj dejanskih ugotovitev. Te pa ne dopuščajo pravne razlage, ki jo vsaj s soodgovornostjo toženca postavlja revizija. Tožnica v njej sicer ne zatrjuje več toženčeve prevelike hitrosti (sodišče prve stopnje je zapisalo, da je ocena toženčeve hitrosti, ki jo je dala tožnica, subjektivna in v nasprotju z izvedenskim mnenjem), še vedno pa vztraja pri neprilagojenem načinu toženčeve vožnje glede na to, da je (zatrjevano) nepravilno ravnanje tožnice zaznal na relativno veliko razdaljo. V tem obsegu gre za trditev, ki je bila preizkušena na nižjih stopnjah tudi z dejansko oceno. Nevarno situacijo na cesti je brez dvoma s prevoženjem znaka "stop" v razmerah, ko se je na prednostni cesti nahajalo vozilo, zakrivila tožnica (drugi in četrti odstavek 50. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - Ur. list SFRJ, št. 50/90). Razdaljo, na katero je toženec zagledal tožničin avto, je dokazno opredelilo s stališča, da se je tedaj tožničin avto v križišče s prednostno cesto šele približeval. Taka dokazna ocena, sprejeta tudi ob upoštevanju strokovnega mnenja, ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Pogojuje pa sklepanje, ki je tudi pravne narave: načelo medsebojnega zaupanja v prometu v normalnih okoliščinah ne terja od voznika na prednostni cesti, da bi pred križiščem z neprednostno cesto z zaustavljanjem zmanjšal prilagojeno hitrost samo zato, ker bi moral pričakovati, da bo voznik, ki se z običajnim načinom vožnje z neprednostne ceste bliža križišču lahko kršil prednostno pravilo. Dogodek se je torej odigral na kratko razdaljo in s toženčevim refleksnim reagiranjem, ki pa mu ga sodišči nižjih stopenj utemeljeno nista pripisali v krivdo.

Revizijske trditve o toženčevi alkoholiziranosti pa predstavljajo revizijsko novoto, ki glede na določbo 387. člena ZPP ni dovoljena.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP).