Jedro

V stečaj je zašla tožeča stranka, ki je bila odstopnik terjatev v zavarovanje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je S. d. d. prijavila pogojno terjatev in ločitveno pravico, ki ji je bila tudi v celoti priznana. Prevzemnik terjatve oziroma novi upnik ima v takšnem primeru zgolj ločitveno pravico na terjatvi. Terjatev lahko uveljavlja torej sam odstopnik.

Ker terjatve, celo če je kdaj obstajala, ni več, je odločitev prvostopenjskega sodišča o v pobot uveljavljani terjatvi v vsakem primeru pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.461,07 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžnikovem ugovoru se je postopek nadaljeval kot gospodarski spor.

2. V njem je tožeča stranka zahtevala plačilo skupaj 53.273,15 EUR. To pa je bila kupnina za gradbeni material, ki ga je tožeča stranka dobavila od 29. 4. do 6. 8. 2013. Plačilo je uveljavljala z 10 različnimi računi. Tožeča stranka je zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti.

3. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta stranki spora sklenili prodajno pogodbo. To med njima ni bilo sporno. Tožeča stranka je toženi stranki dobavila blago in opravila prevoze. Izstavila je 10 računov (priloge A1 do A10). Tožena stranka ni grajala napak. Tožbeni zahtevek iz prodajne pogodbe je zato utemeljen. Po presoji prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka lahko sama uveljavljala terjatev do tožene stranke. Terjatev tožeče stranke je bila namreč odstopljena S. d. d. zgolj fiduciarno. S. d. d. je v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavila terjatev in ločitveno pravico. Ločitvena pravica ji je bila priznana v celoti (priloga A21). Terjatev je tako prešla na tožečo stranko (209. člen SPZ).

4. Glede ugovora pobota je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je neutemeljen zato, ker tožeča stranka ni podala zadostnih in ustreznih trditev, da je v pobot uveljavljana odškodninska terjatev obstajala že na dan začetka stečajnega postopka (5. 8. 2016). Zakonski pobot terjatev se ni dogodil, ker v pobot ugovarjana terjatev ni obstajala. Tožena stranka ni nadaljevala postopka z nasprotno tožbo, s katero je uveljavljala terjatev, še po začetku stečajnega postopka. Ali bi bila z nasprotno tožbo uspešna, pa prvostopenjsko sodišče ni presojalo (prvostopenjska sodba, r. št. 18).

5. Prvostopenjsko sodišče je v točki I izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka. V točki II izreka je odločilo o pobotnem ugovoru. Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke v znesku 53.273,15 EUR ne obstaja. V točki III izreka je odločilo o stroških prvostopenjskega postopka.

6. Pritožbo je vložila tožena stranka. V njej je očitala prvostopenjskemu sodišču, da naj bi predvsem prezrlo, da je tožena stranka podala pobotni ugovor in utemeljila svoj nasprotni zahtevek, ki naj bi obstajala že na dan začetka stečaja (5. 8. 2016). Tožena stranka naj bi podala procesni pobotni ugovor. Za ta spor naj bi bilo tudi bistveno zakonsko pobotanje (1. odstavek 261. člena ZFPPIPP). Če bi prvostopenjsko sodišče skrbno preučilo vse dokaze, na katere se naj bi sklicevala tožena stranka in ki so v spisu z opr. št. X Pg 3345/2014, bi lahko iz njih sklepalo, da je na dan začetka stečajnega postopka obstajala odškodninska terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Tožena stranka naj bi izkazala, da je nastala obsežna škoda, ki so jo uveljavljali kupci hiše E., hiše C. in hiše Š. Pobotni ugovor naj bi tožena stranka podala najmanj dne 4. 6. 2014, ko je v vlogi navedla vse relevantne razloge za svojo odškodninsko terjatev.

7. Nepravilno naj bi bilo sklepanje, da je bila dogovorjena fiduciarna cesija in da ima pridobitelj v primeru stečaja nad odstopnikom ločitveno pravico. Tožeča stranka naj bi ne predložila dokazov, da bi bila S. d. d. poplačana praktično v celoti.

8. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

9. V tej zadevi je treba odločiti o zahtevkih tožeče stranke na plačilo skupaj 53.273,15 EUR iz prodajne pogodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi in o pobotnem ugovoru tožene stranke. Pritožba je neutemeljena glede obojega. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

I. PRITOŽBA ZOPER ODLOČITEV O ZAHTEVKIH TOŽEČE STRANKE IZ PRODAJNE POGODBE

10. Tožeča stranka je uveljavljala zahtevke na plačilo kupnine (1. odstavek 435. člena OZ) in zahtevke za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Prvostopenjsko sodišče jim je ugodilo. Glede ugotovljenega dejanskega stanja se pritožbeno sodišče, ker ga pritožba ne izpodbija, sklicuje na prvostopenjsko sodbo. Pritožnica odločitvi prvostopenjskega sodišča glede temelja in višine terjatev ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče je zato opravilo le preizkus po uradni dolžnosti. Odločilo je, da je bila odločitev pravilna (2. odstavek 350. člena ZPP).

11. Pritožba v zvezi z zahtevki iz prodajne pogodbe navaja le, da naj bi jih tožeča stranka ne smela (več) uveljavljati zaradi fiduciarne cesije terjatev iz teh zahtevkov. Takšno pritožbeno mnenje pa je neutemeljeno. V stečaj je zašla tožeča stranka, ki je bila odstopnik terjatev v zavarovanje. Terjatve je odstopila v obliki notarskega zapisa, zato je zanjo smiselno veljal 2. odstavek 206. člen SPZ. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je S. d. d. je prijavila pogojno terjatev in ločitveno pravico, ki ji je bila tudi v celoti priznana (priloga A21). Prevzemnik terjatve (novi upnik) ima v takšnem primeru zgolj ločitveno pravico na terjatvi. Terjatev lahko uveljavlja torej sam odstopnik. S tem pa so bile podane vse predpostavke za to, da lahko odstopnik terjatve v zavarovanje sam uveljavlja pravico.

12. Pritožnica se sklicuje na pravno mnenje v odločitvi VS RS, opr. št. III Ips 22/2000, ki pa ne podpira njenega pravnega mnenja. Navedena odločitev se namreč nanaša na povsem drugačno pravno stanje. V času odločanja v tej zadevi se SPZ kot materialnopravni temelj še niti ni uporabljal. Že zato takšna odločba VS RS ne more biti kakorkoli pomembna za odločitev v tej zadevi. Pač pa je VS RS v zadevi z opr. št. III Ips 115/2015, r. št. 13 in 15 odločilo, da če prevzemnik svojo terjatev in ločitveno pravico prijavi v stečajnem postopku, terjatev še naprej uveljavlja odstopnik terjatve. Natančno tako pa je bilo v tej zadevi.

13. Drugače kot meni pritožnica pa okoliščina, ali je bila S. d. d. že poplačana, za odločitev v tej zadevi sploh ni pomembna. Nobena od pravnih norm, ki so temelj za odločitev v tej zadevi namreč poplačila cesionarja niti ne omenja kot za odločitev pomembne okoliščine. To glede na pravni položaj S. d. d. kot ločitvenega upravičenca v stečaju tožeče stranke tudi povsem razumljivo.

II. PRITOŽBA ZOPER ODLOČITEV O POBOTNEM UGOVORU

14. Nepomembne so tudi okoliščine, ki jih navaja tožena stranka v zvezi s pobotnim ugovorom. Terjatve stečajnega dolžnika do upnika in upnika do stečajnega dolžnika veljajo za pobotane z začetkom stečajnega postopka (1. odstavek 261. člena ZFPPIPP). To pa je pravna posledica, ki nastopi, če sta obe terjatvi obstoječi, kar je jasno razvidno iz 1. odstavka 261. člena ZFPPIPP.

15. V pobot je tožena stranka uveljavljala odškodninsko terjatev zaradi domnevne kršitve pogodbe. Že iz prvostopenjske sodbe je razvidno, da je bilo o v pobot ugovarjani terjatvi v tej isti prvostopenjski zadevi (opr. št. X Pg 983/2014-31) odločeno s sklepom z dne 4. 8. 2017 (l. št. 110). Odločeno je namreč bilo o odškodninski terjatvi, ki jo je uveljavljala tožena stranka zoper tožečo stranko z nasprotno tožbo (prvostopenjska sodba, r. št. 18). Tožbeni zahtevek tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Odločitev je obrazložilo takole: tožena stranka je sicer svojo terjatev v stečajnem postopku nad tožečo stranko sicer prijavila, vendar pa je bila prerekana. Ker tožena stranka (ki je bila v sporu glede terjatve tožeča stranka iz nasprotne tožbe) v enomesečnem prekluzivnem roku ni predlagala nadaljevanja postopka, je njena terjatev v vsakem primeru prenehala (3. in 7. odstavek 301. člena ZFPPIPP).

16. Ker terjatve, celo če je kdaj obstajala, ni več, je odločitev prvostopenjskega sodišča o v pobot uveljavljani terjatvi v vsakem primeru pravilna. Na to seveda ne vpliva okoliščina, da je tožena stranka v pobot ugovarjala le del te terjatve.

17. O ostalih pritožbenih navedbah, na primer o domnevno nepravilno opuščeni izvedbi dokaza z izvedencem, ni bilo treba odločiti. V ničemer bi namreč te navedbe ne mogle vplivati na izid postopka.

III. ODLOČITEV O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA

18. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Pač pa mora povrniti stroške tožeči stranki. Stroški so znašali: 1.177,60 EUR (nagrada za delo odvetnika; tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR (materialni stroški; tar. št. 6002 ZOdvT) in pa DDV v višini 22 % od navedenega zneska. Skupaj mora torej pritožnica povrniti 1.461,07 EUR.

19. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.