Jedro

Ker je lastnik gostinskega lokala tožeča stranka in ne tožena, je pravilna tudi odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi. Tožena stranka namreč ni lastnica sporne nepremičnine, zato od tožeče ne more zahtevati ne izročitve nepremičnine v posest niti plačila uporabnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka od tožeče zahtevala izročitev v last in posest nepremičnine, parc. št. 1, k .o. X, ID znak ... Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 180.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne 13.485,55 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki z obsežnimi pritožbenimi navedbami v bistvenem nasprotuje ugotovitvi, da je tožeča stranka lastnica sporne nepremičnine, ki v naravi predstavlja stavbišče gostinske stavbe. Zavzema se za to, da sporna nepremičnina predstavlja športni objekt, kar pomeni, da do lastninjenja ni prišlo na podlagi določb ZLNDL, temveč ZSpo. Vztraja pri stališču, da v konkretnem primeru ni podana aktivna legitimacija, saj je pravico do uporabe imela Zveza športnih društev Ilirija in ne tožeča stranka. Ker se sodišče do navedenega vprašanja ni opredelilo, izpostavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče zmotno odločilo, da je tožeča stranka lastnica sporne nepremičnine, je napačna tudi odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka uveljavljala plačilo uporabnine. Dodaja, da odločitve o pravdnih stroških ni mogoče preizkusiti, saj končni seštevek stroškov ni pravilen. Iz zneskov, ki jih navaja sodišče, bi bil lahko končni seštevek zgolj 10.848,40 EUR in ne 13.485,55 EUR, kot zmotno navaja sodišče. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je v konkretni zadevi odločalo zgolj (še) o nasprotni tožbi za izročitev stvari v posest in plačilo uporabnine. O zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, parc. št. 1, k. o. X, je namreč že izdalo delno sodbo (list. št. 97 do 103), ki je postala pravnomočna na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 758/2016 z 31. 8. 2016. V navedeni sodbi se je sodišče že opredelilo do vprašanja aktivne legitimacije, za katero je menilo, da je podana. Ugotovilo namreč je, da je tožeča stranka v pravnem prometu nastopala samostojno kot nosilka pravic in obveznosti, pri čemer je poleg svojega imena uporabljala tudi naziv A. oziroma B. Tudi vprašanje lastništva sporne nepremičnine je že pravnomočno rešeno, zato so pritožbene navedbe, ki nasprotujejo odločitvi o predhodnem vprašanju, nedovoljene. Ker je lastnica gostinskega lokala v ... tožeča stranka in ne tožena, je pravilna tudi odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi. Tožena stranka namreč kot ne-lastnica sporne nepremičnine od tožeče (ki je lastnica) ne more zahtevati ne izročitve nepremičnine v posest (prvi odstavek 92. člena SPZ) niti plačila uporabnine (190. člen OZ).

6. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da je sodišče v obrazložitvi nepopolno navedlo posamezne priznane stroške, a ob tem spregleda, da je sodišče stroške odmerilo po specificiranem stroškovniku (list. št. 159). Iz tega je razvidno, da je sodišče tožeči stranki priznalo tudi stroške nagrade za postopek na drugi stopnji v višini 2.161,60 EUR (tar. št. 3210 OT), ki so zmotno izpadli iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, kar pa ni vplivalo na pravilen izračun. Skupna odmera stroškov je namreč ob upoštevanju stroškovnika in ostalih priznanih stroškov pravilna tako v obrazložitvi kot v izreku izpodbijane odločbe, zato ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožeče stranke nanjo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).