Jedro

Preiskava se ne konča s sodno odločbo, temveč z dopisom, s katerim preiskovalni sodnik pošlje sodni spis državnemu tožilcu. Slednje praviloma stori po spoznanju, da je dejansko stanje zadeve v zadostni meri razjasnjeno, da tožilcu omogoča odločitev o nadaljevanju postopka z vložitvijo obtožnice oziroma z odstopom od pregona. Vendar pa je preiskovalni sodnik izrecno omejen z drugim stavkom prvega odstavka 184. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več dopustno podaljšati. Časovno je omejen tudi državni tožilec (tretji odstavek 184. člena ZKP), ki mora obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora.

Iz pritožbenih navedb zagovornic je jasno, da ocena o domnevni nezakonitosti dokazov predpostavlja podrobno razčiščevanje okoliščin v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo, zato ni mogoče soglašati z obrambnim stališčem, da je že na prvi pogled jasna nezakonitost dokazov.

Zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je bila hudodelska združba razbita, prepovedana droga zasežena, obdolženec pa nima ne sredstev za nadaljevanje očitanih kaznivih dejanj ne možnosti in povezav, da bi lahko ponovno nabavil prepovedano drogo, prav tako nima sredstev za njihovo nadaljnjo prodajo. Nevarnost ponovitve se namreč ne nanaša nujno na ponovitev kaznivega dejanja v točno določeni obliki, torej z istimi soobdolženci oziroma v istem izvršitvenem načinu, temveč na ponovitev istovrstnega kaznivega dejanja oziroma dejanja, ki je z obravnavanim v neki smiselni vsebinski zvezi.

Kršitve pravice do vpogleda v spis ni mogoče enačiti z neposredovanjem celotnega spisa obdolženčevi obrambi in nezmožnostjo izdelave kopij.

Izrek

Pritožbe zagovornikov obdolženih A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. se kot neutemeljene zavrnejo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 6922/2024 z dne 29. 7. 2024 ugodilo predlogu okrožnega državnega tožilca in na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolžene A. A., B. B., F. F., C. C., D. D. in E. E. podaljšalo pripor, odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Obdolženci so v priporu od 1. 2. 2024 (A. A. in B. B. od 9:04 ure dalje, C. C. od 9:05 ure dalje, D. D. od 12:03 ure dalje, E. E. od 9:20 ure dalje in F. F. od 8:59 ure dalje), pri čemer je bila zoper njih 24. 7. 2024 vložena obtožnica.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolžencev: - zagovornik obdolženega A. A. iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da se pripor zoper obdolženca odpravi oziroma podredno, da se zoper njega izreče milejši ukrep hišnega pripora; - zagovornica obdolženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, izrecno po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 403. členom ZKP, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in pripor zoper obdolženega B. B. ne podaljša, ga odpravi in obdolženca izpusti na prostost; - zagovorniki obdolženega D. D. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da se pripor zoper obdolženca odpravi, oziroma da se mu izreče milejši ukrep hišnega pripora; - zagovornica obdolženega C. C. iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev 19., 20., 22. in 29. člena Ustave s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev; - zagovornica obdolžene E. E. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in obdolženko nemudoma izpusti na prostost, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje z napotkom, naj se pretehta tudi možnost, da se namesto pripora obdolženki odredi milejši ukrep, to je hišni pripor; in

- zagovornica obdolženega F. F. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi zaradi kršitev 19., 20., 22., 23., 25., 29., 35., 37. in 38. člena Ustave ter 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in pripor zoper obdolženega F. F. odpravi, podredno pa predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in nadomestitev pripora s hišnim priporom in še podredno, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prvo stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Zagovornice obdolženih B. B. , E. E. in F. F. problematizirajo dejstvo, da je bila obtožnica vložena pred zaključkom preiskave, čeprav je bilo za 25. 7. 2024 še predvideno zaslišanje priče G. G. Kljub temu je preiskovalni sodnik že 16. 7. 2024 skupaj z obvestilom, da naj bi bila preiskava zaključena, sodni spis poslal na Specializirano državno tožilstvo (v nadaljevanju SDT). Zagovornice tako menijo, da so bile obdolžencem prekršene pravice do obrambe, saj je bila obtožnica vložena nezakonito in neustavno (kot navaja zagovornica obdolžene E. E.), oziroma preiskava 24. 7. 2024 ni bila zaključena in torej ni bilo pogojev za vložitev obtožnice (kot navajata zagovornici obdolženih B. B. in F. F.). V zvezi s tem zagovornica obdolženega B. B. izpostavlja še nejasne navedbe v izpodbijanem sklepu, češ da naj bi preiskovalni sodnik zaslišanje priče 25. 7. 2024 nameraval opraviti, kljub temu da je spis že posredoval na tožilstvo, zaradi česar je po njenem mnenju izpodbijani sklep obremenjen še z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, obdolžencu pa so bile prekršene pravice do obrambe, kot jih zagotavlja tako ZKP kot 29. člen Ustave. Takšne kršitve uveljavlja tudi zagovornica obdolženega F. F., pri čemer se sklicuje še na kršitev določb 5. člena, 16. člena in drugega odstavka 17. člena ZKP kot tudi na kršitev 22. člena Ustave. Meni še, da je bila s tem obdolžencu kršena tudi pravica do poštenega sodnega postopka, ki jo med drugim zagotavlja tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zagovornice skratka menijo, da ni bilo pogojev za vložitev obtožnice in, kot še navaja zagovornica obdolženega F. F., zato tudi ni bilo pogojev za izdajo izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni moč soglašati. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj se je sodišče prve stopnje glede te okoliščine opredelilo v točki 16 razlogov izpodbijanega sklepa (drugi odstavek na strani 33). V razlogih ni zaznati nobenega nasprotja, saj je sodišče prve stopnje povsem jasno utemeljilo, da stvarna pristojnost preiskovalnega sodnika za opravljanje preiskovalnih dejanj preneha z vložitvijo obtožnice in to je navedlo kot razlog, da preiskovalni sodnik predvidenega zaslišanja priče 25. 7. 2024, ki ga je sicer sprva nameraval opraviti, ni več mogel izvesti, saj je spis že poslal na SDT. Zakaj je to storil, še preden je bila zaslišana priča G. G., pa je pojasnjeno v predhodnih razlogih izpodbijanega sklepa, ko se je sodišče prve stopnje povsem pravilno sklicevalo na prvi odstavek 184. člena ZKP. Ta v drugem stavku določa, da preiskovalni sodnik, če je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več mogoče podaljšati (kar je bila situacija v predmetni zadevi), pošlje spise državnemu tožilcu najmanj 15 dni pred iztekom pripora. Zagovornice navedeno določilo povsem prezrejo in smiselno izhajajo zgolj iz prvega odstavka 184. člena ZKP, po katerem preiskovalni sodnik konča preiskavo, ko spozna, da je stanje stvari v preiskavi zadosti razjasnjeno. Preiskava se ne konča s sodno odločbo, temveč z dopisom, s katerim preiskovalni sodnik pošlje sodni spis državnemu tožilcu. Slednje praviloma stori po spoznanju, da je dejansko stanje zadeve v zadostni meri razjasnjeno, da tožilcu omogoča odločitev o nadaljevanju postopka z vložitvijo obtožnice oziroma z odstopom od pregona. Vendar pa je preiskovalni sodnik izrecno omejen z drugim stavkom prvega odstavka 184. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več dopustno podaljšati. Časovno je omejen tudi državni tožilec (tretji odstavek 184. člena ZKP), ki mora obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora. To pomeni, da mu od prejema spisa, ki mu ga pošlje preiskovalni sodnik v priporni zadevi, ko je pripor že bil podaljšan na najdaljši dopustni čas, do vložitve obtožnice, če predlaga podaljšanje pripora, preostane najmanj 10 dni. Glede na to, da so torej v obravnavani zadevi bili obdolženci v priporu in je pripor že bil podaljšan na najdaljši dopustni čas (s sklepom Vrhovnega sodišča II Kr 6922/2024 z dne 29. 4. 2024 - do 1. 8. 2024), je preiskovalni sodnik, kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje, ravnal povsem skladno z drugim stavkom prvega odstavka 184. člena ZKP in spis pravočasno (16. 7. 2024) vrnil na SDT. Ob tem zagovornice tudi ne pojasnijo, kako bi lahko opustitev zaslišanja G. G., ki bo lahko še zaslišan v nadaljnjem postopku, omajala utemeljenost suma glede na vse ostale dokaze, na katerih je sodišče v dosedanjem postopku ob podaljšanju priporov temeljilo svoje razloge o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. V pritožbah uveljavljane kršitve ZKP (vključno s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo v zvezi s tem nepojasnjeno uveljavlja zagovornica obdolženega F. F.), kot tudi zatrjevane kršitve Ustave in EKČP zato niso podane, kajti preiskava je bila zaključena, obtožnica pa 24. 7. 2024 vložena v skladu z zahtevanimi procesnimi roki.

6. Zagovornik obdolženega A. A., kot tudi zagovornice obdolženih B. B., E. E. in F. F. v pritožbah uveljavljajo, da so bili dokazi zoper obdolžence pridobljeni nezakonito, pri čemer zagovornice svoje pritožbene navedbe konkretno utemeljujejo z navedbami, da gre za na prvi pogled (_prima facie_) nedovoljene dokaze, na katerih temelji tudi izpodbijani sklep. Poudarjajo, da vsi dokazi izvirajo iz kazenske ovadbe anonimizirane osebe s psevdonimom X, ki naj bi policiji predala USB ključek s spornimi dokazi, ki so posegli v strogo varovano komunikacijsko zasebnost obdolženega A. A. Na tej podlagi pa so se nadalje pridobivali vsi ostali dokazi, ki predstavljajo sadež zastrupljenega drevesa in so prav tako po navedbah zagovornic obdolženih B. B. in F. F. nezakoniti. Zagovornica F. F. tako meni, da je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj temelji prav na teh nedovoljenih dokazih, ko se sklicuje na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave. Po mnenju te zagovornice tudi ni potrebno nobeno dodatno izvajanje dokaznega postopka, saj je mogoče že na doslej izvedenih dokazih sklepati, da gre za _prima facie_ nedovoljene dokaze, na podlagi katerih sta bili nato izdani prvi dve odredbi, to je odredba Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju z dne 1. 2. 2021 in odredba Okrožnega sodišča na Ptuju PP 1/2021 z dne 5. 2. 2021. Nedovoljenost dokazov pa se je po mnenju navedene zagovornice potrdila še z zaslišanjem priče s psevdonimom X, zaslišanjem kriminalistov Y in Z ter z zaslišanjem oseb s psevdonimom T kot tudi z zagovorom obdolženega A. A., torej s številnimi dokazi, ki so bili izvedeni poleg dokazov iz predkazenskega postopka. Zagovornica tako meni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj izpodbijani sklep temelji na dokazih, pridobljenih s kršitvijo 22., 25., 29., 35., 37. in 38. člena Ustave ter 6. in 8. člena EKČP; na kršitev 35. in 37. člena Ustave pa se sklicuje tudi zagovornica obdolženega B. B. Ob tem pa zagovornica F. F. glede vprašanja zakonitosti dokazov v razlogih izpodbijanega sklepa prepoznava še bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi pomanjkljive in nerazumljive obrazložitve.

7. Takšnim pritožbenim izvajanjem obrambe ni mogoče pritrditi. Soglašati je namreč s sprejemljivimi razlogi v izpodbijanem sklepu, da v tej fazi postopka ni mogoča ocena, da so bili dokazi že na prvi pogled pridobljeni nezakonito. Takšne presoje ne morejo omajati pritožbene navedbe zagovornice F. F., češ da ni potrebno nobeno dodatno izvajanje dokaznega postopka. Ne zadostuje namreč, da dokaze kot nedvomno nezakonite oceni obramba, pač pa to zahteva podrobno oceno dokazov in tudi morebitno izvedbo dodatnih dokazov. Zagovornica zgolj navaja, da so bili do sedaj izvedeni številni dokazi z zaslišanjem prič, ki jih tudi našteva, vendar pri tem ne utemelji, zakaj bi ti dokazi potrjevali sklepanja obrambe o nezakonitosti dokazov. Z drugimi besedami, zagovornica obdolženega F. F. se sklicuje le na to, da so dokazi bili izvedeni, pri tem pa ne konkretizira, kako jih ocenjuje in še manj, zakaj ti dokazi utemeljujejo sklepanje, da gre za nezakonite dokaze. Po drugi strani pa se zagovornica E. E. sklicuje na nasprotujoče si izpovedbe prič Z, Y, priče X ter H. H., vendar je že sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da izvenobravnavni senat za odločanje o nasprotujočih si dokazih ni pristojen. Tako je tudi iz pritožbenih navedb zagovornic jasno, da ocena o domnevni nezakonitosti dokazov predpostavlja podrobno razčiščevanje okoliščin v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo, zato ni mogoče soglašati z obrambnim stališčem, da je že na prvi pogled jasna nezakonitost dokazov. S tosmernim zavzemanjem obramba v fazi presojanja predloga za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice ne more uspeti. Ob tem pa je še zavrniti pritožbeno navedbo zagovornice obdolženega B. B., češ da obrambi ni bil omogočen dostop in vpogled v vsebino USB ključka, kot tudi ne domnevnega telefona, iz katerega naj bi prehajali podatki na USB ključek, saj zagovornica teh navedb natančneje ne konkretizira, pa tudi sicer ne pojasni, v čem bi zaradi tega bil omajan utemeljen sum kot primarni nujni pogoj za podaljšanje pripora.

8. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje še do preostalih pritožbenih navedb zagovornikov.

**K pritožbi zagovornika obdolženega A. A.:**

9. Zagovornik obdolženega A. A. v pritožbi neutemeljeno opozarja na dejstvo, da so izpovedbe zaslišanih prič, na katere se sklicuje sodišče, nasprotujoče, neresnične in izkustveno nesprejemljive, kot tudi da je tajni delavec obdolženca in ostale izsiljeval ter silil v prodajo droge, jim grozil "po življenju", če droge ne prodajo, kar naj bi se odražalo tudi v velikem številu navideznih odkupov. Sodišče se namreč pri odločanju o priporu ne sme spuščati v oceno nasprotujočih si dokazov, temveč je to pridržano presoji razpravljajočega senata na podlagi neposredno izvedenih dokazov na kontradiktorni glavni obravnavi.

10. Prav tako v nasprotju s stališčem zagovornika pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi tehtno obrazloženega predloga državnega tožilca v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti pri obdolženemu A. A. to okoliščino v izpodbijanem sklepu v točki 15 razlogov sklepa razumno in prepričljivo utemeljilo. Tehtno je izpostavilo dejstvo, da je A. A. utemeljeno osumljen, da je bodisi samostojno bodisi skupaj z B. B. oziroma v okviru hudodelske združbe od februarja 2021 pa vse do 1. 2. 2024 izvrševal očitano kaznivo dejanje, pri čemer je med osebnimi okoliščinami izpostavilo predhodni pravnomočni sodbi zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja, odvzema motornega vozila in grožnje, za kar mu je bila izrečena prostostna kazen eno leto in dva meseca zapora, prav tako je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije, za kar mu je bila izrečena sankcija opominjevalne narave. Vendar obdolženca pravnomočni sodbi nista odvrnili od ponavljanja kaznivih dejanj, ki jih je utemeljeno osumljen v tem postopku. Tako se izkažejo pritožbeni očitki, češ da sodišče ni ocenjevalo osebnostnih lastnosti in prejšnjega življenja ter razmer obdolženca, kot povsem neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno izpostavilo obdolženčevo vztrajnost in odločnost pri izvrševanju domnevnih kaznivih dejanj, tudi z uporabo aplikacije za izmenjavo šifriranih sporočil, in tako torej ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin objektivne in subjektivne narave, saj takšno presojo izpodbijani sklep vsebuje. Ob teži očitka obdolženemu A. A. in njegovi predhodni kaznovanosti ter ugotovljeni vztrajnosti in odločnosti pri izvrševanju očitanega kaznivega dejanja so tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazane vse objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost pri navedenem obdolžencu. Okoliščinam, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik (skrb za otroka; da je obdolženec družinski človek; da kriminalna dejavnost ni pomemben vir njegovega preživetja; da še ni bil obravnavan za enako kaznivo dejanje) ni mogoče priznati tolikšne tehtnosti, da bi omajala že navedene razloge, ki ponovitveno nevarnost pri obdolžencu utemeljujejo. Zagovornik tudi ne more uspeti z navedbami, da je bila hudodelska združba razbita, prepovedana droga zasežena, obdolženec pa nima ne sredstev za nadaljevanje očitanih kaznivih dejanj ne možnosti in povezav, da bi lahko ponovno nabavil prepovedano drogo, prav tako nima sredstev za njihovo nadaljnjo prodajo. Nevarnost ponovitve se namreč ne nanaša nujno na ponovitev kaznivega dejanja v točno določeni obliki, torej z istimi soobdolženci oziroma v istem izvršitvenem načinu, temveč na ponovitev istovrstnega kaznivega dejanja oziroma dejanja, ki je z obravnavanim v neki smiselni vsebinski zvezi.1 Zato tudi okoliščina, da je bila obdolžencu odvzeta prepovedana droga in druga oprema, ni odločilna ob ugotovljenih osebnih okoliščinah na strani obdolženca, ki ponovitveno nevarnost nedvomno utemeljujejo.

11. Zagovorniku pa ni mogoče pritrditi niti v pritožbenih zavzemanjih v smeri nepotrebnosti pripora, saj da ni sorazmeren s posegom v pravico obdolženca do osebne svobode in da tudi ni neogibno potreben, kajti po mnenju zagovornika bi zadostoval milejši ukrep hišnega pripora. Vendar je sodišče prve stopnje tudi v tem pogledu podalo tehtno in prepričljivo utemeljitev, ko je izpostavilo težo očitanih kaznivih dejanj in okoliščine, v katerih naj bi bila izvršena, prav tako je razumno opozorilo na pomanjkanje potrebnega zaupanja, ki ga obdolženi A. A. ob ugotovljenih osebnih okoliščinah nikakor ne upravičuje. Ob tem ne gre prezreti teže očitka, ko se mu očita ponujanje na prodaj 30 kg prepovedane droge konoplje, nadalje, da naj bi kot organizator sodeloval pri prodaji 7,8 kg prepovedane droge konoplje ter ponujal na prodaj in organiziral ter prodal skupno več kot 4 kg prepovedane droge kokain in 5,9 kg prepovedane droge amfetamin. Brez teže pa so tudi posplošene pritožbene navedbe, ki zadevajo razloge, zakaj sodišče preostalim obdolžencem pripora ne odredi. Pritožbena zavzemanja zagovornika obdolženega A. A. se tako izkažejo kot neutemeljena, zato jim ni bilo mogoče priznati uspeha.

**K pritožbi zagovornice obdolženega B. B.:**

12. Zagovornica obdolženega B. B. v pritožbi izpostavlja, da je bil po navadni, to je nezaščiteni elektronski pošti posredovan zgolj predlog za podaljšanje pripora, ki sploh ni vseboval obrazložitve utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj in tako obrambi ni bila dana možnost seznaniti se s stališčem tožilstva glede dokazov in utemeljenega suma. S tem zatrjuje kršitev ustavno zajamčene pravice iz 22. člena Ustave kot tudi 29. člena Ustave. Navaja, da je bila pravica do izjave iz 272. člena ZKP v konkretnem primeru zgolj navidezna, saj predlog tožilstva za podaljšanje pripora ni vseboval obrazložitve utemeljenega suma, kot to zahteva tudi odločba Ustavnega sodišča Up-139/22-19 z dne 11. 5. 2023. Tudi obtožnica obrambi ni bila vročena, kot to določa ZKP, razlogi v izpodbijanem sklepu pa so v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 11256/2021 z dne 4. 12. 2021. Senat se v izpodbijanem sklepu tudi sklicuje na predhodna podaljšanja pripora, vendar po mnenju pritožnice ni mogoče spregledati, da je bilo zadnje podaljšanje pripora 29. 4. 2024, torej tri mesece pred predlogom za podaljšanje pripora, ki ga je tožilstvo podalo brez obrazložitve utemeljenega suma in ne da bi bila obrambi pravilno vročena obtožnica. To pa je tudi v nasprotju s sklepom Vrhovnega sodišča II Kr 65494/2023 z dne 29. 2. 2024. 13. Navedena pritožbena izvajanja zagovornice niso utemeljena. Iz podatkov spisa o vročanju predloga za podaljšanje pripora in obtožnice izhaja, da je bil predlog za podaljšanje pripora zagovornici poslan po elektronski pošti 24. 7. 2024 in je zagovornica tudi potrdila prejem predloga za podaljšanje pripora, in sicer 25. 7. 2024 ob 10:38 uri. Hkrati je razvidno, da je bila zagovornici prek spletnega odložišča velikih datotek (SOVD) 24. 7. 2024 ob 17:28 uri poslana tudi celotna obtožnica s pravnim poukom, torej en dan prej, ko je zagovornica pisno potrdila, da je na istem elektronskem naslovu prejela predlog za podaljšanje pripora. Res je Vrhovno sodišče v pritožbeno izpostavljeni zadevi I Ips 11256/2021 z dne 4. 11. 2021 zavzelo stališče, da ZKP načina vročanja po "navadni" elektronski pošti za odločbe, od katerih teče rok za pritožbo, ne predpisuje, vendar procesna situacija v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče, ni enaka obravnavani zadevi. V zadevi, ki jo je presojalo Vrhovno sodišče, namreč obrambi ni bila posredovana ustrezna obtožnica (ki je vključevala predlog za podaljšanje pripora), saj ta ni bila vsebinsko enaka obtožnici2, ki je bila zagovornici pravilno vročena kasneje, prav tako je bila v navedeni zadevi obrambi poslana zgolj taka nepopolna obtožnica z zajetim predlogom za podaljšanje pripora, ne pa tudi samostojno predlog za podaljšanje pripora.

14. V sedaj obravnavani zadevi pa je bil dejanski (pravi) predlog za podaljšanje pripora zagovornici nedvomno samostojno posredovan, saj je to sama potrdila v odgovoru na poslan predlog in je to tudi zabeleženo v uradnem zaznamku na list. št. 5033. S takšnim načinom seznanitve s predlogom za podaljšanje pripora je torej zagovornica soglašala in bila z njim tudi nedvomno seznanjena. V zvezi s tem ne gre prezreti stališča, tudi izpostavljenega v že navedeni sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 11256/2021, ko je poudarjeno "da je iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča razvidno stališče, da se je negotovostim in zapletom pri vročanju mogoče izogniti le z vročanjem po zakonskih določbah, ali pa na način, s katerim soglašajo vsi procesni udeleženci in pri katerem ni najmanjšega dvoma o tem, ali je bilo in kdaj je bilo pisanje obdolžencu oziroma njegovi obrambi vročeno". Slednje je glede predloga za podaljšanje pripora nedvomno izkazano z že navedenim potrditvenim e-mailom zagovornice 25. 7. 2024 ob 10:38 uri, potem ko ji je bil ta predlog poslan 24. 7. 2024. Ob tem pa je bila (istega dne kot predlog) zagovornici poslana tudi obtožnica (ki ji je bila nato po redni pošti vročena 30. 7. 2024). Zagovornica v pritožbi tega dejstva ne omenja, čeprav je bila po podatkih spisa obveščena o posredovani obtožnici istega dne in na isti elektronski naslov, na katerega je tudi prejela in potrdila prejem predloga za podaljšanje pripora.

15. Ne glede na možnost seznanitve zagovornice s celotno obtožnico v 24-urnem roku, določenem z 272. členom ZKP za zagotovitev pravice do izjave, je bil torej zagovornici nedvomno ustrezno posredovan predlog za podaljšanje pripora. Ta predlog pa po presoji pritožbenega sodišča, za razliko od mnenja pritožnice, že samostojno vsebuje povsem zadostno utemeljitev ne zgolj ponovitvene nevarnosti pri obdolženemu A. A., temveč tudi utemeljenosti suma, da je storil očitana kazniva dejanja. Zagovornica namreč prezre uvodni del predloga, v katerem se državni tožilec sklicuje na že pravnomočne sklepe o odreditvi pripora, zaključeno sodno preiskavo (ki predpostavlja pravnomočnost sklepa o uvedbi preiskave), in nadalje navaja, da se je tekom preiskave na podlagi predvsem zaslišanj prič in pridobljenih poročil Nacionalnega forenzičnega laboratorija o daktiloskopskih in bioloških preiskavah na zaseženih oziroma navidezno odkupljenih prepovedanih drogah utemeljen sum le še podkrepil. V nadaljevanju polemizira tudi z očitki obrambe glede zakonitosti pridobljenih dokazov, ki jih sam ocenjuje za zakonite, kar vse tudi v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča iz sklepa II Kr 65494/2023 z dne 29. 2. 2024, ki ga izpostavlja pritožnica, zadosti minimalnim zahtevam, ki jim sme glede obrazložitve utemeljenosti suma v odločbi o podaljšanju pripora slediti tudi sodišče. Ob tem se državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora izrecno sklicuje tudi na predhodne sklepe o odreditvi pripora, ki so pravnomočni3, prav tako na sklep Vrhovnega sodišča II Kr 6922/2024 z dne 29. 4. 2024, ki je pripor zoper obdolženega B. B. podaljšalo še za tri mesece, to je do 1. 8. 2024 do 8:59 ure. To pa so ravno minimalne zahteve, ki jih je v zadevi II Kr 65494/2023 opredelilo tudi Vrhovno sodišče, zato pritožnica z izpostavljanjem tega sklepa ne more prepričati v utemeljenost svojih navedb. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z razlogi, ki jih je v zvezi z utemeljenostjo predloga tožilstva za podaljšanje pripora navedlo že sodišče prve stopnje (v točki 16 razlogov izpodbijanega sklepa na strani 33 do 34). Ob tem se je glede potrditve utemeljenosti suma izrecno sklicevalo tudi na pravnomočni sklep o opravi preiskave in zagovornica niti v pritožbi ne zatrjuje, da je bil v kasnejšem postopku utemeljen sum kakorkoli omajan, prav tako ne zatrjuje, da bi se to zgodilo od zadnjega podaljšanja pripora s strani Vrhovnega sodišča 29. 4. 2024. Na zaključeno sodno preiskavo pa se je, kot že omenjeno, skliceval tudi sam državni tožilec v predlogu za podaljšanje pripora, ko je hkrati podal oceno, da se okoliščine, ki so vplivale na odreditev pripora, niso v ničemer spremenile, nasprotno, utemeljen sum se je le še podkrepil. Zagovornica teh trditev v odgovoru na predlog ni problematizirala, o tem pa molči tudi v pritožbi. Glede na vse obrazloženo tako ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem zagovornice obdolženega A. A., da je bila pravica do izjave v zvezi s predlogom za podaljšanje pripora zgolj navidezna, saj se je zagovornica z obrazloženim predlogom za podaljšanje pripora nedvomno seznanila in nanj tudi v predvidenem zakonskem roku odgovorila.

**K pritožbi zagovornice obdolženega C. C.:**

16. Zagovornica v pritožbi obširno graja zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s podanim utemeljenim sumom, da je obdolženi storil očitana kazniva dejanja, pri čemer izpostavlja dokaz, ki je bil pridobljen po pravnomočnem sklepu o preiskavi in na podlagi katerega je po mnenju pritožnice utemeljen sum za eno izmed obdolžencu očitanih ravnanj omajan. Sklicuje se namreč na dopolnjeno poročilo Nacionalnega forenzičnega laboratorija o preiskavi z dne 12. 6. 2024, ko je kvantitativna preiskava snovi pokazala, da je vseboval 1 g obdolžencu zasežene snovi 99,9 % kofeina in 0,01 % kokaina. Senat bi tako moral v izpodbijanem sklepu opraviti presojo utemeljenega suma za očitek hrambe 220,42 g kokaina z namenom prodaje, saj so bila ugotovljena nova dejstva in okoliščine, ki so pomembne za obstoj utemeljenosti suma. Pritožnica nadalje sprva navaja, da se senat do tega ni opredelil, kasneje pa graja razloge v izpodbijanem sklepu, češ da je obdolženec "doma hranil kokain, ki je bil sicer močno razredčen, vendar pa vreden najmanj 11.000,00 EUR, v kolikor bi odjemalcem ostala razredčenost kokaina prikrita". Res je dokazna ocena prepovedane droge pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi, vendar ne drži, da se izvenobravnavni senat do utemeljenosti suma v zvezi z očitkom hrambe 220,43 g kokaina ni opredelil, saj prav nasprotno, torej da močne razredčenosti zaseženega kokaina ni prezrl, izhaja iz točke 18 razlogov izpodbijanega sklepa na strani 36 do 37. Ne glede na razredčenost kokaina, glede katerega se obdolžencu očita hramba z namenom prodaje, pritožnica povsem prezre kriminalno količino preostalih očitkov, ko se obdolženemu C. C. očita tudi, da naj bi okviru hudodelske združbe 22. 6. 2022 v I dobavil in zaradi prodaje dal v promet in izročil J. J. najmanj 99,84 g kokaina, ki je bil nato prodan tajnemu delavcu za 5.000,00 EUR, prav tako naj bi 16. 7. 2022 v okviru hudodelske združbe v I dobavil in zaradi prodaje dal v promet ter izročil B. B. najmanj 99,77 g kokaina, ki je bil nadalje prodan tajnemu delavcu prav tako za 5.000,00 EUR. Nadalje pa se mu očita tudi, da naj bi 23. 1. 2023 K. K. prodal oziroma izročil 303,78 g kokaina, nato pa še 20. 7. 2023 L. L. prodal 49,80 g kokaina. Tako se torej obdolženemu C. C. ne očita zgolj hramba prepovedane droge kokain, ki naj bi bil močno razredčen, temveč je utemeljeno osumljen tudi drugih kaznivih ravnanj z nemajhno kriminalno količino. Zato okoliščina razredčenosti kokaina, ki bo tudi predmet nadaljnjega dokaznega postopka, ne more omajati oziroma vplivati na zmanjšano stopnjo ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Natančna ocena zasežene prepovedane droge kokain, za katero se obdolžencu očita, da jo je imel v hrambi zaradi prodaje, zadeva dejansko stanje in dokazno oceno, ki ne more biti predmet pritožbenega postopka v fazi podaljšanja pripora, temveč bo to, kot že omenjeno, stvar presoje razpravljajočega sodišča na podlagi neposredno izvedenih dokazov na kontradiktorni glavni obravnavi. Glede na to, da torej zagovornica obdolženega C. C. povsem prezre težo preostalih očitkov obdolžencu, njenim pritožbenim izvajanjem ni mogoče priznati uspeha in jih pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača. Tudi nekaznovanost obdolženca ne more biti okoliščina, ki bi kakorkoli lahko omajala ponovitveno nevarnost pri njem glede na ugotovljeno težo očitkov in način storitve dejanj, ki naj bi jih obdolženi C. C., tudi v okviru hudodelske združbe (celo kot dobavitelj), izvrševal v obdobju od junija 2022 do februarja 2024 ob izkazani vztrajnosti in odločnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj, kot je utemeljeno ugotovilo sodišče prve stopnje.

**K pritožbi zagovornikov obdolženega D. D.:**

17. Zagovorniki D. D. v pritožbi navajajo, da obramba in obdolženec nista imela možnosti, da se v celoti seznanita z gradivom v spisu, zaradi česar menijo, da je bila obdolžencu kršena njegova ustavna pravica do obrambe, načelo enakosti in tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, uveljavljajo pa tudi kršitev 22. in 29. člena Ustave. Pri tem izpostavljajo, da pravice do vpogleda v spis in do seznanitve z obremenilnim gradivom ni mogoče razlagati tako ozko, da bi obramba za uveljavljanje te pravice imela na razpolago le pregledovanje spisa na sodišču. Obramba mora imeti na voljo tudi prepise in kopije listin, saj je le tako mogoče zagotoviti primeren čas za njihov podroben pregled. Sodišče pa obdolženca ni obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka, saj mu ni omogočilo učinkovite obrambe in s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ker do zdaj ni bil seznanjen s celotnim spisom kljub večkratnim zaprosilom.

18. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Navedbe zagovornikov namreč ne presegajo posplošenih trditev, ki v pritožbi niso z ničemer konkretizirane. Kot je zagovornikom v tem postopku pojasnilo že Vrhovno sodišče (sodba XI Ips 6922/2024 z dne 8. 4. 2024 in sodba XI Ips 6922/2024 z dne 18. 7. 2024), ima obdolženec pravico pregledati in prepisati spise ter si ogledati dokazne predmete, ne more pa zahtevati, da se mu pošljejo sodni spisi ali deli spisa na vpogled. Tudi v pritožbi zagovorniki ne trdijo, da obdolžencu oziroma njegovi obrambi ni bil omogočen vpogled v kazenski spis, temveč da ni bil seznanjen s celotnim spisom kljub večkratnim zaprosilom. Smiselno torej pritožniki trdijo, da jim sodišče dokaznega gradiva ni posredovalo, s čimer ponovno zavzemajo napačno stališče, da bi jim moralo biti celotno dokazno gradivo vročeno. Kršitve pravice do vpogleda v spis namreč, kot je zagovornikom že pojasnilo Vrhovno sodišče, ni mogoče enačiti z neposredovanjem celotnega spisa obdolženčevi obrambi in nezmožnostjo izdelave kopij. V pritožbi zatrjevane kršitve tako niso podane.

19. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša z navedbami zagovornikov, da je D. D. v priporu, ker je že bil obsojen in ne zaradi dejanske neposredne možnosti ponovitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s ponovitveno nevarnostjo navedenega obdolženca navedlo jasne, tehtne in prepričljive razloge v točki 19 obrazložitve sklepa. Pri tem se ni sklicevalo zgolj na pravnomočno obsodbo za istovrstno kaznivo dejanje, ko je bila obdolžencu izrečena enoletna zaporna kazen, temveč tudi na dejstvo, da je prepovedano drogo v znatnih količinah prodajal in zaradi prodaje hranil v obdobju več kot enega leta, od česar ga ni odvrnila niti pred tem izrečena in prestana zaporna kazen za istovrstno kaznivo dejanje. V teh okoliščinah se odražajo obdolženčeve osebne lastnosti, ki izkazujejo takšno vztrajnost in odločnost, da je tudi po presoji pritožbenega sodišča podana realna nevarnost, da bi v primeru, če zoper njega pripor ne bi bil podaljšan, istovrstna kazniva dejanja ponavljal. 20. Poleg sprejemljivo obrazložene ponovitvene nevarnosti pa je sodišče prve stopnje opravilo tudi ustrezno oceno neogibnosti pripora, ki ga tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče nadomestiti z nobenim izmed ukrepom milejše narave. Glede na ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost pri obdolžencu, je namreč soglašati z oceno sodišča prve stopnje, da D. D. ne uživa potrebnega zaupanja za izrek milejšega ukrepa. Zagovorniki se tako zaman zavzemajo za odreditev hišnega pripora. Povsem brez teže pa so tudi posplošene navedbe v pritožbi, ki si zastavljajo vprašanje, zakaj je v priporu le neznaten del oseb, zoper katere je bila vložena obtožnica. Takšne navedbe namreč v ničemer ne morejo vplivati na presojo pogojev za pripor zoper obdolženega D. D. Zavrniti je nadalje tudi pritožbene navedbe, da je bila preiskava le "_pro forma_ postopek", ki ni postregla z nobenim utemeljevanjem suma. V zvezi s tem zagovorniki grajajo način izpovedovanja prič, ki naj bi dejansko brali, kar je bilo pred tem zapisano v kazenski ovadbi, ob tem pa obdolžencem tudi ni bila dana možnost zaslišanja obremenilnih prič (saj se po navedbah pritožbe ne ve, kdo je bil dejanski koordinator zadeve in kdo je bil neposredno prisoten pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov), vendar takšne nekonkretizirane navedbe ne morejo biti predmet pritožbenega postopka v fazi podaljšanja pripora ob vložitvi obtožnice. Poleg tega zadevajo dejansko stanje, ki je, vključno z dokazno oceno izpovedb prič, pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi.

**K pritožbi zagovornice obdolžene E. E.:**

21. Zagovornica obdolžene E. E. v pritožbi zatrjuje, da izpodbijani sklep v razlogih ne zadosti standardu obrazloženosti utemeljenega suma, kot se zahteva ob vložitvi obtožnice, vendar ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v svojih razlogih (točka 20) povzelo očitke, ki jih je utemeljeno osumljena E. E., pri tem pa se je uvodoma v točki 13 obrazložitve sklepa sklicevalo na pravnomočni sklep o opravi preiskave in hkrati ugotovilo, da utemeljen sum med preiskavo ni bil omajan. Zagovornica s temi razlogi ne polemizira, izpostavlja le domnevno nasprotje med razlogi v izpodbijanem sklepu, ko naj bi sodišče zapisalo, da je "obdolženka izvrševala kazniva dejanja sama, ko je skupaj z M. M. gojila sadike konoplje". V tem pritožnica prepoznava bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bil sklep sam s seboj v nasprotju, vendar nima prav. Zagovornica namreč izven konteksta celotnega stavka izpostavlja domnevno nasprotje, čeprav je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na strani 41 sklepa najprej povzelo očitek, da je obdolženka utemeljeno osumljena izvršitve kaznivih dejanj ne le v okviru hudodelske združbe, temveč da je izvrševala kazniva dejanja tudi sama, v nadaljevanju pa povzame konkretizacijo očitka, ki se ji očita v sostorilstvu z M. M. To samo po sebi še ne pomeni nerazumljivosti razlogov, saj je sodišče prve stopnje v tem delu zgolj poudarjalo očitke, ki jih obdolženka ni izvrševala v okviru hudodelske združbe (slednji so povzeti v predhodnih razlogih), temveč v lastni režiji in skupaj z M. M. Hkrati je to sodišče še enkrat povsem jasno zapisalo tudi v tretjem odstavku na strani 43 sklepa, prav tako je v predhodnih razlogih pojasnjena tudi njena samostojna vloga, ko je 26. 4. 2023 H. H. prodala za 0,74 g kokaina.

22. Pritožbene navedbe, češ da pri hišni preiskavi ni bil najden niti en predmet, ki bi kazal na to, da je bila konoplja namenjena za prodajo, se nanašajo na vprašanje dejanskega stanja in dokazne ocene, ki je pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi in ne morejo biti predmet presoje v fazi podaljšanja pripora ob vložitvi obtožnice. Enako velja za trditve pritožbe, da ni izkazan naklep obdolženke za hrambo prepovedane droge z namenom prodaje. Prav tako iz istega razloga ne morejo biti upoštevne pritožbene navedbe o tem, da pri obdolženki niso bila najdena kakšna visoka denarna sredstva oziroma predmeti višje vrednosti. Brez teže pa so tudi pritožbene trditve, da pri obdolženki kakšne druge droge, razen konoplje, niso bile najdene.

23. Zagovornica v svojih pritožbenih izvajanjih povsem prezre težo očitanih dejanj E. E., ki jih je utemeljeno osumljena, pri tem pa minimizira njeno vlogo, češ da je bila zgolj "kurirka", ki naj bi dejanja v hudodelski združbi izvrševala skupaj pet mesecev, kar ne izkazuje kakšne vztrajnosti oziroma dalj časa trajajočega izvrševanja kaznivih dejanj. S takšnimi navedbami zagovornica graja razloge izpodbijanega sklepa v zvezi z ugotovitvijo ponovitvene nevarnosti pri obdolženki. Vendar ji pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu navedlo obširne, razumne in tehtne razloge, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolženki. Kar zadeva pritožbene navedbe, da ponovitvena nevarnost ni izkazana, saj naj bi bili vsi domnevno hierarhično višji člani hudodelske združbe priprti, obdolženki pa je bila ob odvzemu prostosti zasežena vsa najdena droga konoplja, prav tako tudi ne razpolaga s sredstvi za pridelavo konoplje, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ponovitvene nevarnosti ni mogoče razlagati na način, da se ta nanaša zgolj na ponovitev kaznivega dejanja v točno določeni obliki, pač pa zadostuje nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja oziroma dejanja, ki je z obravnavanim v neki smiselni povezavi.4

24. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša z navedbami pritožnice, ki skuša vlogo obdolženke minimizirati in navaja, da je bila vloga E. E. kvečjemu malenkostna, ob tem ko obdolženka tudi še ni bila pravnomočno obsojena in jo varuje domneva nedolžnosti. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo celovito oceno tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin na strani obdolženke, ki ponovitveno nevarnost nedvomno utemeljujejo. Z vsemi navedenimi razlogi iz izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša, jih povzema in se nanje zaradi nepotrebnega ponavljanja sklicuje. Glede na izpostavljeno težo in način storitve kaznivega dejanja, kot tudi osebne okoliščine na strani obdolženke, ki je bila v kritičnem času zaposlena kot osnovnošolska učiteljica, kar vse je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu upoštevalo, ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da v sklepu ni navedena niti ena subjektivna okoliščina na strani obdolženke, ki bi utemeljevala podaljšanje pripora. Sodišče prve stopnje je izrecno izpostavilo njeno veliko odločnost, vztrajnost in predrznost, ki je ni vezalo zgolj na očitek zasledovanja obdolženke, ko naj bi s svojim vozilom zasledovala vozilo tajnega delavca, temveč tudi na dejstvo, da je bila v kritičnem času, ko naj bi gojila in hranila prepovedano drogo konopljo, zaposlena kot učiteljica v osnovni šoli. Kar zadeva obdolženkino zasledovanje vozila tajnega delavca, pa pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ta očitek, ne morejo biti uspešne, saj se nanašajo na dejansko stanje in dokazno oceno, ki bo predmet presoje v nadaljnjem postopku na glavni obravnavi. Nenazadnje se tudi pritožbene navedbe, češ da teža in način storitve kaznivega dejanja lahko utemeljujeta zgolj utemeljen sum in ne ponovitvene nevarnosti, izkažejo v nasprotju z opisom ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

25. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, češ da v izpodbijanem sklepu niti z besedo ni pojasnjena kakšna subjektivna okoliščina na strani obdolženke, ki bi utemeljevala ponovitveno nevarnost. Izpodbijani sklep namreč takšne razloge vsebuje v točki 20 na strani 42 do 43, ko je sodišče prve stopnje obširno ocenjevalo osebne okoliščine na strani E. E. Očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

26. Prav tako je sodišče prve stopnje navedlo jasne in razumne razloge v zvezi s sorazmernostjo in neogibnostjo pripora, zato tudi v tem delu pritožbi ni priznati uspeha. Izpostavilo je namreč težo očitanih kaznivih dejanj in okoliščine, v katerih naj bi bila storjena in je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pripor še vedno sorazmeren s posegom v osebno svobodo obdolžene E. E. To terja namreč ogrožena varnost ljudi zaradi očitanih kaznivih dejanj, pri čemer je še posebej ogroženo prav zdravje otrok kot najranljivejše družbene skupine. Slednje še toliko bolj kaže na nesprejemljivost ravnanja obdolženke kot osnovnošolske učiteljice. Zagovornica nadalje graja razloge sodišča prve stopnje tudi v smeri, da ni razvidno, zakaj bi bila odreditev pripora neogibna, vendar to ne drži. Sodišče prve stopnje je tudi v tem pogledu pretehtalo možnost odreditve milejšega ukrepa, to je hišnega pripora (zadnji odstavek točke 20 in točka 21 razlogov izpodbijanega sklepa), in ni res, da drugih razlogov (zgolj pomanjkanje zaupanja) ni obrazložilo. Tehtno je namreč opozorilo na težo očitkov E. E., na njene osebne lastnosti, zlasti vztrajnost in odločnost, ko ji je nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanj onemogočil šele odvzem prostosti, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podlage, da bi pri njej prišel v poštev milejši ukrep hišnega pripora. Hišni pripor namreč ne omogoča stalnega oziroma tako strukturiranega nadzora, ki bi obdolženki onemogočil nadaljnje izvrševanje istovrstnih kaznivih dejanj. Teh zaključkov ne morejo omajati pritožbene navedbe o obdolženkini dosedanji nekaznovanosti in dejstvu, da v hišnem priporu ne bi mogla ogrožati varnosti nikogar, saj si pritožnica napačno tolmači, da z očitkom obdolženka ni ogrožala zdravja mladih ljudi in tudi ne svojih učencev, saj da ob hišni preiskavi na šoli ni bila najdena nobena prepovedana droga. Takšno sklepanje je poenostavljeno brez vpogleda v nevarnost prepovedanih drog, ki imajo uničujoče posledice prav za zdravje mlajših uporabnikov, četudi ne gre konkretno za učence obdolženke. Odreditev hišnega pripora v nasprotju s prepričanjem pritožnice predpostavlja določeno mero zaupanja obdolžencu, ki ga E. E. glede na ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine ne uživa. Tudi dosedanji učinek pripora na obdolženko ne more imeti tolikšne teže, da bi utemeljeval nadomestitev pripora z milejšim ukrepom. Glede na to, da se je do neogibnosti pripora v zadostni meri opredelilo že sodišče prve stopnje, očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

**K pritožbi zagovornice obdolženega F. F.:**

27. Zagovornica v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep glede obrazložitve utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja pomanjkljiv in nerazumljiv, torej brez razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Takšno pritožbeno navedbo zagovornica nato v pritožbi še večkrat (vsaj trikrat) ponovi, brez potrebe, saj se je bistvo pritožbenega očitka povsem jasno razumelo že prvič.5 Zagovornica meni, da so zaradi navedene procesne kršitve obdolžencu kršene ustavne pravice po 22., 23., 25. in 29. členu Ustave ter 6. členu EKČP in 14. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Z zagovornico ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje se je v točki 13 razlogov izpodbijanega sklepa jasno opredelilo glede obstoja utemeljenega suma, da je tudi F. F. storil očitano kaznivo dejanje, pri čemer se je v skladu z ustaljeno sodno prakso6 sklicevalo na pravnomočni sklep o opravi preiskave X Kpr 6922/2024 z dne 28. 3. 2024. Navedlo je še, da tekom preiskave utemeljen sum ni bil omajan in z navedenimi razlogi pritožnica ob zgolj posplošenih navedbah, da je bilo od izdaje sklepa o uvedbi preiskave zaslišanih večje število prič, zaradi česar meni, da so se okoliščine od zadnjega podaljšanja pripora in izdaje sklepa o uvedbi preiskave pa do izdaje izpodbijanega sklepa zelo spremenile, podrobneje ne polemizira. Ne konkretizira namreč, katere ključne priče so omajale utemeljenost suma, zato zgolj s splošnimi trditvami ne more uspeti in tehtno izpodbiti zaključke sodišča prve stopnje glede obstoja utemeljenega suma. Pritožbeni očitek, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, tako prej velja za pritožbene navedbe, ki ne presegajo posplošenih sklepanj.

28. Zagovornica nadalje uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z ugotovitvijo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj meni, da ta na strani obdolženega F. F. ni izkazana. Poudarja, da je sicer F. F. res že bil obsojen za istovrstna kazniva dejanja, nazadnje leta 2017, pri čemer je bil na prostosti skoraj štiri leta, očitano kaznivo dejanje pa naj bi začel izvrševati šele septembra 2023, ob tem ko se mu očita storitev dveh kaznivih dejanj za relativno kratko časovno obdobje od meseca septembra 2023 do 1. 2. 2024, prav tako, da naj bi bil le dobavitelj. Po mnenju pritožnice tako izpodbijani sklep ne vsebuje jasnih objektivnih in subjektivnih okoliščin na strani obdolženega F. F., ki bi utemeljevale priporni razlog ponovitvene nevarnosti, zato meni, da je zaradi pomanjkljivosti in nerazumljivosti izpodbijanega sklepa podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

29. Zagovornici ni mogoče pritrditi. Izpodbijani sklep namreč vsebuje jasne in konkretne razloge glede obstoja ponovitvene nevarnosti (točka 17 obrazložitve sklepa), pri čemer je med objektivnimi okoliščinami, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo težo in način storitve obravnavanih kaznivih dejanj, ko se obdolžencu očita, da je v ne tako kratkem obdobju, kot trdi zagovornica, zaradi nadaljnje prodaje nabavil, prenašal in hranil skupno kar 4.264,62 g kokaina, katerega skupna vrednost je ocenjena na 126.500,00 EUR. Obdolženemu F. F. se torej v bistvenem delu očita dobava prepovedane droge, kar v nasprotju s prepričanjem pritožnice ni majhna vloga ob upoštevanju njegove predkaznovanosti za istovrstna kazniva dejanja. Med subjektivnimi okoliščinami pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi obdolženčevo osebnost, ko ga niti izrečene in prestane večletne zaporne kazni7 niso odvrnile od ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj, kar po presoji pritožbenega sodišča izkazuje njegovo vztrajnost in odločnost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Razlogi izpodbijanega sklepa, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo obstoj ponovitvene nevarnosti, so torej razumni in skladni z merili presoje tega pripornega razloga.

30. Zavrniti pa je treba tudi pritožbena izvajanja zagovornice, da pripor ni sorazmeren, neizogiben in nujen ukrep. Pritožbeno sodišče ne pripisuje tolikšne teže časovni distanci od zadnje obsodbe, kot se zavzema zagovornica v pritožbi, ki hkrati poudarja, da obdolženec prepovedanih substanc ni prodajal uličnim odjemalcem. Vloga dobavitelja je namreč v primerjavi z ulično prodajo lahko precej večja ob očitku obdolženemu F. F., da naj bi dobavil več kot 4 kg kokaina. Tako je povsem pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da je pripor še vedno sorazmeren poseg v osebno svobodo F. F. glede na nevarnost, ki jo predstavlja za zdravje ljudi, prav tako obdolženec glede na svoje osebne okoliščine ob dejstvu, da gre za specialnega povratnika, ne uživa potrebnega zaupanja za odreditev milejšega ukrepa, kot je v pritožbi predlagan hišni pripor. Izpodbijani sklep ima tako vse potrebne razloge glede sorazmernosti in neogibnosti oziroma nujnosti pripora, zato očitki pritožnice, da je v tem pogledu dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, oziroma da je izpodbijani sklep pomanjkljiv, nerazumljiv ter obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, niso utemeljeni.

Sklepno

31. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit, pritožbe zagovornikov pa niti v preostalem ne navajajo ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo razloge sodišča prve stopnje. Glede na vse obrazloženo, ko je pripor zoper obdolžene A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. še vedno sorazmeren ukrep tudi glede na dosedanje trajanje pripora (od 1. 2. 2024 dalje), ob kontinuiranem poteku kazenskega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbe zagovornikov navedenih obdolžencev zavrnilo kot neutemeljene v skladu s tretjim odstavkom 402. člena ZKP.

32. Če bo za obdolžence nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Taksno tarifo.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 9964/2014 z dne 10. 4. 2014, XI Ips 38707/2016 z dne 13. 10. 2016, XI Ips 49733/2017 z dne 18. 1. 2018 in XI Ips 55665/2019 z dne 28. 11. 2019. 2 Na poslanem dokumentu ni bilo ne žiga ne podpisa državne tožilke, ki je vložila obtožnico, prav tako pa se poslana obtožnica po vsebini v celoti ni ujemala z obtožnico, ki se je nahajala v kazenskem spisu. Manjkale so namreč vsebinske opombe, ki so pretežno pojasnjevale tožilsko videnje vsebine prikritih preiskovalnih ukrepov, v njih pa so bile navedene tudi listovne številke spisa, na katerih so se nahajali posamezni dokazi. 3 Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Kr 17550/2022 z dne 4. 7. 2022. 4 Sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 9964/2014 z dne 10. 4. 2014, XI Ips 38707/2016 z dne 13. 10. 2016, XI Ips 49733/2017 z dne 18. 1. 2018 in XI Ips 55665/2019 z dne 28. 11. 2019. 5 Ponavljanje pritožbenih navedb ne daje dodatne teže argumentom, temveč ima za posledico zgolj nepotrebno kopičenje teksta z učinkom nesistematičnosti. 6 Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Kr 17550/2022 z dne 4. 7. 2022. 7 Zadnjo kazen je prestal 24. 6. 2021.