Jedro

V skladu s temeljnim pravilom, ki je zapisano v določbi prvega odstavka 95. člena ZKP, ima izrek obsodilne sodbe praviloma vselej za posledico tudi izrek, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Sodišče lahko obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka samo izjemoma in še to v primeru, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati (primerjaj četrti odstavek 95. člena ZKP in prvi odstavek 97. člena ZKP).

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega S.F. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 262,50 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po istem zakonskem določilu in ob uporabi omilitvenih določil 50. člena in 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen osem mesecev zapora, ki se v skladu z osmim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši tako, da bo obdolženi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe opravil delo v splošno korist v obsegu 204 ur. Na podlagi 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas prestan v priporu, to je od dne 10. 7. 2018 od 6.03 ure dalje do dne 28. 11. 2018 do 12.30 ure, slednje pa je upoštevalo tudi v okviru določitve obsega dela v splošno korist. Na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 je obdolžencu za čas opravljanja splošno koristnega dela določilo tudi varstveno nadzorstvo. Nadalje je odločilo, da se po petem odstavku 186. člena KZ-1 obdolžencu odvzame zasežena prepovedana droga. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka, to je sodno takso v višini 140,00 EUR po tarif. št. 7112 in v višini 35,00 EUR po tarif. št. 71110 ter stroške zagovornika, odvetnika I.W., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka in plačila stroškov njegovega zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi navaja, da bi bil obdolženi glede na določila in pogoje Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) upravičen do brezplačne pravne pomoči. Po njegovi oceni bi moralo prvostopno sodišče obdolženca vseh stroškov postopka oprostiti, ker njegov mesečni dohodek v višini 645,00 EUR ne dosega zakonsko določenega dohodka, ki je določen v višini dvakratnika minimalnega dohodka (2 x 392,75 EUR). Tako bi bil obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka zgolj v primeru, da bi njegov mesečni dohodek znašal več kot 786,00 EUR.

5. Pritožba nima prav. Pritožbeno sodišče poudarja, da ima v skladu s temeljnim pravilom, ki je zapisano v določbi prvega odstavka 95. člena ZKP, izrek obsodilne sodbe praviloma vselej za posledico tudi izrek, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Sodišče lahko obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka samo izjemoma in še to v primeru, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati (primerjaj četrti odstavek 95. člena ZKP in prvi odstavek 97. člena ZKP). Ob navedenem in upoštevajoč okoliščine, da je obdolženec redno zaposlen in ima reden vir dohodka, na drugi strani pa ni dolžan skrbeti za nikogar drugega, se odločitev prvostopnega sodišča, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka, izkaže kot povsem pravilna, saj je smotrno sklepati, da s plačilom stroškov postopka, ne bo ogroženo njegovo preživljanje. Ugotovitev, da obdolženec izpolnjuje t.i. dohodkovni kriterij iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, saj prejema mesečni dohodek, ki je nižji od 785,50 EUR, pa po zgoraj citiranih določbah ne predstavlja odločilnega pomena pri presoji, ali bi bilo zaradi plačila stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

6. Pri tem pritožbeno sodišče ni prezrlo, da posebno izjemo glede plačila sodne takse, ki skladno s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP predstavlja strošek kazenskega postopka, določa Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Slednji v šestem odstavku 11. člena določa, da je do celotne oprostitve plačila taks upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Pri tem je treba poudariti, da uporaba tega merila velja le za presojo oprostitev plačila taks, za morebitno analogno uporabo merila iz ZST-1 oziroma ZBPP v določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP pa (zaenkrat) ni nobene podlage.

7. Pritožba v obravnavanem primeru ni uspela izkazati, da obdolženčevo finančno in premoženjsko stanje opravičuje zaključek, da obdolženec izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje brezplačne pravne pomoči po ZBPP (kar bi lahko rezultiralo v oprostitvi dela stroškov kazenskega postopka, t.j. sodne takse). Pritožba, ki izpostavlja obdolženčeve dohodke, namreč povsem prezre, da se po določbi 14. člena ZBPP materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja ne le glede na dohodke, temveč tudi glede na premoženje prosilca in njegovih družinskih članov. Materialni položaj prosilca se torej presoja tudi preko t.i. premoženjskega kriterija, slednjega pa pritožba v ničemer ne zatrjuje, še manj pa izkazuje. Pri tem pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da določbe, ki v primeru obsodilne sodbe urejajo oprostitev stroškov kazenskega postopka, predstavljajo izjemo, ki mora imeti podlago v popolno ugotovljenih in nedvomnih podatkih o obdolženčevem premoženjskem stanju, ob odsotnosti takih podatkov pa je treba vselej odločiti v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP.

8. Glede na vse navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper odločbo o stroških kazenskega postopka, zavrniti kot neutemeljeno.

9. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo (tarif. št. 7122 v zvezi s tarif. št. 7112 v zvezi s tarif. št. 71110), pri tem pa so bile upoštevane tudi premoženjske razmere obdolženca, saj je bila taksa odmerjena na spodnji meji predpisane.