Jedro

ZPOmK glede omejevanja trga z oblastnimi ravnanji (splošni in posamični akti ter dejanja) določa subjekte, na katere se nanaša prepoved, prepovedana ravnanja ter posledice. Pri tem pa zakon prepovedana ravnanja definira z generalno klavzulo, saj ne določa vseh znakov nedopustnega oblastnega ravnanja, temveč se pri tem sklicuje na zakon in ustavo. Šele ti torej določajo ali je neko ravnanje dopustno ali pa ni dopustno in torej predstavlja omejitev prostega nastopanja na trgu. EZ nalaga izvajalcu dejavnosti distribucije odgovornost za vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja. Njegovo pooblastilo z upravljanjem in vzdrževanjem omrežja torej izhaja iz zakona. Pri tem pa EZ niti uredba ne omejujeta distributerja glede načina izvedbe del. Po presoji sodišča tako lahko navedena dela opravi sam ali po drugem izvajalcu (v tem primeru pa je dolžan upoštevati predpise o javnih naročilih). Prav tako EZ daje izvajalcu distribucijske dejavnosti pooblastilo, da daje soglasja v postopkih izdaje dovoljen za posege v prostor. Glede na, da je tožena stranka v soglasju k rekonstrukciji ceste v zvezi s prestavitvijo energetskega omrežja le to pogojevala z obveznostjo investitorja, da njej kot upravljalcu omrežja odda navedena dela, z vidika tožeče stranke navedeni akt po mnenju sodišča ne predstavlja prepovedanega ravnanja v smislu 45. člena ZPOmK. Tožnica namreč ni bila investitor spornega posega (torej se pogoji soglasja niso nanašali nanjo), prav tako v tem primeru ne gre za situacijo, ko bi tožena stranka oddajala sporna dela in bi pri tem omejevala svobodno nastopanje na trgu. V obravnavanem primeru je tožena stranka sama izvedla dela na distribucijskem omrežju, za takšno ravnanje pa je imela pooblastilo v zakonu, pri tem pa tudi prizadeta stranka pogojev soglasja ni izpodbijala. Glede na takšno dejansko stanje zato po presoji sodišča v ravnanju tožene stranke niso izkazani pogoji iz 2. odst. 45. člena ZPOmK glede omejevanja prostega nastopanja na trgu.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ima pravni interes za vložitev te tožbe zaradi ugotovitve in prepovedi kršitve konkurence na podlagi določbe 47. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, saj zoper ravnanja tožene stranke ni pravnega sredstva. Tožeča stranka je dne 15. 12. 2000 sklenila pogodbo s AAA d.d. za izvedbo del in sicer za izvedbo javne razsvetljave in prestavitve nizkonapetnostnih vodov na obnovi ceste G1-3/317 A - B. Investitor navedenih del je BBB. Pred začetkom gradbenih del je tožeča stranka v skladu z energetskim zakonom obvestila Ministrstvo za gospodarske dejavnosti - Republiški energetski inšpektorat ter toženo stranko ter opravila vse ostale po veljavnih predpisih potrebne prijave in dejanja. Tožeča stranka je zato dne 5. 3. 2001 pri Elektro C, PE D naročila zakoličbo elektrovodov za objekt AC E - F, pododsek G - F, rekonstrukcija regionalne ceste R 353 A - H, odsek 1164. Prav tako je naročila zakoličbo elektrovodov za objekt rekonstrukcije ceste A ? B pri Elektro C - PE I. Tožena stranka pa je odklonila zakoličbo elektrovodov z utemeljitvijo, da je svoje soglasje k lokacijski dokumentaciji za navedena dela pogojevala s tem, da mora investitor izvedbo teh del naročiti pri njej. Tožena stranka tako še vnaprej odklanja zakoličbo vodov in komunikacijo s tožečo stranko. Tožnik je zaradi navedenega prišel v zamudo del, zaradi česar mu nastaja materialna škoda. Z navedenim ravnanjem tožena stranka v smislu člena 45 Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence onemogoča tožniku izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti in s tem izvajanje dejavnosti, za katero je registrirana in usposobljena ter jo tako omejuje pri prostem nastopanju na trgu. Tožena stranka je podjetje z javnimi pooblastili, ki opravlja obvezno republiško javno službo oskrbe z električno energijo. Pooblaščena je za distribucijo električne energije, vzdrževanje in upravljanje z omrežjem, torej je edina na območju izvajanja obravnavanih del pooblaščena za zakoličbo električnih vodov in odklopov ter priklopov električnega omrežja. To pa še ne pomeni, da je tudi edina sposobna in pooblaščena za izvajanje elektroinstalacijskih del na tem omrežju. S svojim zakonskim monopolnim položajem toženec z nezakonitimi dejanji zavestno izkorišča ta položaj in tožeči stranki otežuje oz. onemogoča svobodno opravljanje njene registrirane dejavnosti. V obravnavanem primeru ji onemogoča izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe s AAA in CCC in ji skuša na nelegalen način prevzeti delo. S tem pa krši določila 45. in 47. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence. Tožeča stranka predlaga, da sodišče ugotovi, da tožena stranka krši konkurenco po 45. členu Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, odredi da toženec takoj izvrši zakoličbo elektrovodov na objektu AC E - F, podosek G - F, rekonstrukcija regionalne ceste R 353 (R1-230) A - H, odsek 1164 in na objektu rekonstrukcije magistralne ceste G1 - 3/317 A - B in kasnejši potreben odklop omrežja po naročilu tožnika, kakor tudi da toženi stranki prepove tovrstna dejanja omejevanja konkurence.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je javno podjetje za opravljanje distribucije električne energije na spornem območju in sicer na podlagi člena 57 Uredbe o načinu izvajanja gospodarskih javnih služb s področja distribucije električne energije. Kot taka je izdala soglasje št. ... z dne 26. 5. 2000 k lokacijski dokumentaciji za rekonstrukcijo regionalne ceste R1-230, odsek 1308 A - K. V soglasju je med pogoji v točki 11 tudi navedla, da lahko investitor odda dela na elektro energetskih vodih direktno toženki, skladno s takrat veljavnim zakonom o javnih naročilih, ali pa toženka nastopa kot podizvajalec. V takšnem primeru je potrebno v javnem razpisu za izvedbo del navesti zahtevo, da tožena stranka zahteva, da dela opravlja sama. V 12. točki pogojev pa je opozorilo, da je tožena stranka lastnica in upravljalka elektroenergetskih objektov, ki so predmet soglasja. V točki 13 pa je pogoj, da investitor prenese lastništvo preurejenih elektroenergetskih objektov na toženo stranko brez denarnega nadomestila. Navedeno soglasje z vsemi pogoji je postalo del lokacijske dokumentacije, le-ta pa del enotnega dovoljenja za gradnjo št. ... z dne 11. 8. 2000. Tožena stranka je torej bila pritegnjena v upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja kot soglasodajalec. Zoper izdano upravno odločbo, katere del je tudi soglasje tožene stranke, pa je pritožbo lahko vložila le stranka v upravnem postopku, kar pa tožnica ni bila. Zaradi navedenega torej niso izpolnjene procesne predpostavke za ta upravni spor v smislu 3. odst. 47. člena Zakona o prepovedi omejevanja konkurence, ker je investitor kot stranka v upravnem postopku imel možnost pritožbe zoper prvostopenjsko upravno odločbo, zoper dokončno odločbo pa sprožiti upravni spor, če se z vsebino navedenega soglasja ne bi strinjal. Navedeno soglasje bi torej lahko izpodbijal le investitor, če bi menil, da so v njem podani elementi omejevanja prostega nastopanja podjetij na trgu. Tožena stranka je namreč odklanjala tožničino zahtevo o zakoličbi elektrovodov iz razloga, ker niso bili spoštovani prej navedeni pogoji iz njenega soglasja in je na to opozorila tudi investitorja. Investitor in izvajalci ter podizvajalci del pa so se dolžni držati pogojev pravnomočne upravne odločbe. Ob tem pa tožena stranka še meni, da tožeči stranki ni omejevala prostega nastopanja na trgu. Upoštevati je treba, da je tožena stranka lastnica in upravljalka spornega distribucijskega omrežja. Z njim upravlja in ga vzdržuje v skladu z določbami energetskega zakona ter podzakonskih predpisov. Tožena stranka je tako sama usposobljena za vzdrževanje in obnavljanje električnih vodov. Zato ima tudi ustrezno registracijo, ustrezna dovoljenja ter službe. Glede na to, da je omrežje v njeni lasti, ni razumljivo, da bi morala prepustiti dela drugim, če je sposobna takšna dela tudi sama opravljati. V nasprotnem bi to pomenilo poseg v njena lastninska upravičenja. Tožeča stranka je tako že nepooblaščeno posegla v njeno lastnino in javna pooblastila, ker je protipravno vdrla v transformatorsko postajo in samovoljno prekinila prenos električne energije na obstoječih elektrovodih ter podrla nekaj betonskih drogov. Pri tem je s svojim ravnanjem povzročila hudo nevarnost za življenje in zdravje ljudi, saj ni spoštovala varnostnih predpisov pri odklopu in so njeni delavci opravljali dela pod napetostjo. Toženi stranki je tudi povzročila veliko gmotno škodo, zato je le-ta vložila tožbo pri Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni zaradi motenja posesti. Navedeno sodišče je že izdalo začasno odredbo, s katero je tožeči stranki prepovedalo nadaljnje nepooblaščeno poseganje v elektroenergetske objekte. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče tožbo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne, ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da jo tožena stranka s svojim ravnanjem onemogoča pri svobodnem opravljanju njene dejavnosti tako, da jo omejuje pri svobodnem nastopanju na trgu. Nezakonito ravnanje tožene stranke predstavlja odklonitev zakoličbe elektrovodov na lokaciji rekonstrukcije regionalne ceste Radenci-Ormož in odklonitev odklopov električnega omrežja na tej lokaciji. Navedena ravnanja bi naj bila nezakonita po določbi 45. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Ur. list RS št. 56/99, ZPOmK).

Po določbi 45. člena ZPOmK Vlada RS, državni organi, organi lokalnih skupnosti, podjetja, organizacije in posamezniki, ki opravljajo javna pooblastila, ne smejo omejevati prostega nastopanja podjetij na trgu. Za omejevanje prostega nastopanja na trgu se štejejo splošni in posamični akti in dejanja, s katerimi se v nasprotju z ustavo in zakonom omejujejo svobodna menjava blaga in storitev, svoboden vstop na trg, svobodno nastopanje na trgu ali s katerimi se kako drugače preprečuje konkurenca. Po določbi 47. člena istega zakona pa se med drugim kot posamični akti in dejanja iz 2. odst. 45. člena štejejo dejanja, ki podjetju onemogočajo opravljanje dejavnosti na kakšnem območju ali glede kakšne vrste dejavnosti, čeprav podjetje izpolnjuje z zakonom določene pogoje.

Tožena stranka je javno podjetje za distribucijo električne energije. Po določbi 20. člena Energetskega zakona (Ur. list št. 79/99, EZ) je distribucija električne energije in upravljanje distribucijskega omrežja obvezna republiška gospodarska javna služba. Način izvajanja te gospodarske javne službe ureja vlada. Na podlagi navedenega pooblastila je vlada sprejela Uredbo o načinu izvajanja gospodarskih javnih služb s področja distribucije električne energije (Ur. list RS št. 54/2000, Uredba), ki podrobneje ureja izvajanje te službe. Po navedeni uredbi je tožena stranka pooblaščena za izvajanje distribucije električne energije na svojem območju. Javna služba distribucije električne energije obsega transport električne energije po distribucijskem omrežju, odgovornost za tekoče in investicijsko vzdrževanje distribucijskega omrežja ter odgovornost za razvoj in graditev distribucijskega omrežja (člen 7 Uredbe). Distributer je tako dolžan investicijsko in tekoče vzdrževati oziroma zagotavljati tekoče vzdrževanje distribucijskega omrežja, s katerim opravlja javno službo in sicer na način, da je ves čas ohranjena njegova nezmanjšana funkcionalnost, obratovalna usposobljenost in varnost delovanja. Distributer mora tudi organizirati stalno službo, ki mora razpolagati z ustreznim številom usposobljenih ljudi in opremo za takojšnje posege v zvezi z odpravljanjem poškodb in okvar na distribucijskem omrežju. Razen tega pa EZ in Uredba tudi določata, da je distributer pristojen za izdajo soglasja k nameravanim posegom v prostor, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na objekte in naprave, ki sestavljajo omrežje za distribucijo električne energije, s katerim izvaja to javno službo. Gre za primere, ko je po predpisih, ki urejajo posege v prostor, potrebno pridobiti soglasje. Pri izdaji soglasja in določitvi pogojev pa mora distributer skrbeti za tako stanje distribucijskega omrežja, da je omogočeno njegovo varno, zanesljivo in učinkovito obratovanje.

ZPOmK glede omejevanja trga z oblastnimi ravnanji (splošni in posamični akti ter dejanja) določa subjekte, na katere se nanaša prepoved, prepovedana ravnanja ter posledice. Pri tem pa zakon prepovedana ravnanja definira z generalno klavzulo, saj ne določa vseh znakov nedopustnega oblastnega ravnanja, temveč se pri tem sklicuje na zakon in ustavo. Šele ti torej določajo ali je neko ravnanje dopustno ali pa ni dopustno in torej predstavlja omejitev prostega nastopanja na trgu.

V obravnavanem primeru bi naj po zatrjevanju tožeče stranke omejevalno ravnanje predstavljala odklonitev tožene stranke, da izvrši zakoličbo elektrovodov, torej da tožeči stranki dopusti poseg na distribucijsko omrežje (zaradi prestavitve energetskega omrežja ob rekonstrukciji ceste na podlagi enotnega dovoljenja za gradnjo št. ... z dne 11.8.2000, ki je bilo izdano investitorju BBB, d.d.,). Kot je že bilo navedeno v tej sodbi, pa EZ nalaga izvajalcu dejavnosti distribucije odgovornost za vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja. Njegovo pooblastilo z upravljanjem in vzdrževanjem omrežja torej izhaja iz zakona. Pri tem pa EZ niti uredba ne omejujeta distributerja glede načina izvedbe del. Uredba določa, da je distributer dolžan investicijsko in tekoče vzdrževati oziroma zagotavljati vzdrževanje distribucijskega omrežja. Po presoji sodišča tako lahko navedena dela opravi sam ali po drugem izvajalcu (v tem primeru pa je dolžan upoštevati predpise o javnih naročilih). Prav tako EZ daje izvajalcu distribucijske dejavnosti pooblastilo, da daje soglasja v postopkih izdaje dovoljen za posege v prostor. Glede pogojev soglasja pa Uredba določa, da mora pri tem skrbeti za tako stanje distribucijskega omrežja, da je omogočeno njegovo varno, zanesljivo in učinkovito obratovanje.

Pooblastilo za ravnanje tožene stranke (dela na distribucijskem omrežju, izdaja soglasja) torej izhaja iz zakona. Glede na pomembnost varne in zanesljive oskrbe z električno energijo je torej že po zakonu pooblaščenemu distributerju prepuščeno, da odloča o načinu izvajanja javne službe, saj le on odgovarja za transport električne energije, za razvoj in graditev ter za tekoče in investicijsko vzdrževanje distribucijskega omrežja. Glede na, da je tožena stranka v soglasju k rekonstrukciji ceste v zvezi s prestavitvijo energetskega omrežja le to pogojevala z obveznostjo investitorja, da njej kot upravljalcu omrežja odda navedena dela, z vidika tožeče stranke navedeni akt po mnenju sodišča ne predstavlja prepovedanega ravnanja v smislu 45. člena ZPOmK. Tožnica namreč ni bila investitor spornega posega (torej se pogoji soglasja niso nanašali nanjo), prav tako v tem primeru ne gre za situacijo, ko bi tožena stranka oddajala sporna dela in bi pri tem omejevala svobodno nastopanje na trgu. V obravnavanem primeru je tožena stranka sama izvedla dela na distribucijskem omrežju, za takšno ravnanje pa je imela pooblastilo v zakonu, pri tem pa tudi prizadeta stranka pogojev soglasja ni izpodbijala. Glede na takšno dejansko stanje zato po presoji sodišča v ravnanju tožene stranke niso izkazani pogoji iz 2. odst. 45. člena ZPOmK glede omejevanja prostega nastopanja na trgu.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo ob smiselni uporabi določbe 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS št. 50/97, 70/00, ZUS).

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj po določbi 23. člena ZUS v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.