Jedro

Vsaka odmera preživnine mora ob ostalih okoliščinah upoštevati tako potrebe upravičenca do preživnine kot možnosti zavezanca in sicer v razumnem razmerju. To razmerje je lahko drugačno, ko naj odmerjena preživnina krije le nujne potrebe preživljanca, od primerov, ko se s preživnino pokriva tudi druge manj nujne, običajne oziroma nadstandardne potrebe. Dalje je odvisno od tega ali je otrok povsem odvisen od zavezanca ali pa si lahko po potrebi sam ustvari določene dohodke. In podobno na obravnavano razmerje vplivajo možnosti zavezanca, ki so lahko zelo različne (od zelo skromnih, ko zavezanec z dohodki pokriva komaj svoje potrebe, pa do bogatih). Breme preživljanja skupnega otroka se porazdeljuje med oba njegova roditelja, ki pa je lahko različno le, če obstajajo tehtni razlogi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se zaradi delne ugoditve pritožbi toženca sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločbi o zvišanju preživnine v breme toženca spremenita tako, da se zviša preživnina za vsako od tožnic le na 15.000,00 SIT mesečno od 15.4.1997 dalje (in ne 17.000,00 SIT mesečno).

Višji tožbeni zahtevek prve tožnice se zavrne.

V preostalem delu pa se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zvišalo preživnino v korist vsake od tožnic na 17.000,00 SIT mesečno od 15.4.1997 dalje, namesto preživnine v višini 6.000,00 SIT v korist prve tožnice oziroma 5.000,00 SIT v korist druge tožnice, ki je bila določena z razvezno sodbo roditeljev tožnic 1.6.1992. Prisodilo je za primer zamude pri plačevanju preživnine tudi zakonite zamudne obresti, višji tožbeni zahtevek prve tožnice pa je zavrnilo.

Toženčevo pritožbo zoper višino povišane preživninske obveznosti je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je iz vseh razlogov 385. člena ZPP vložil revizijo toženec, ki je predlagal, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita ali razveljavita. V reviziji izvaja, da so nedvomno veliki stroški v zvezi s preživljanjem tožnic, da pa je preživninska obveznost stvar obeh njunih staršev in ne predvsem le njegova. Nega in varstvo roditelja prihajata v poštev predvsem pri mlajših otrocih, tožnici pa bi se lahko tudi sami potrudili za čimboljšo lastno eksistenco. S preostalimi dohodki sam komajda izhaja, sicer pa je 21.9.1998 sprejel še sklep o prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu. Bolj zanesljivo bi se morali ugotoviti tudi dohodki tožnic (višina štipendije, prihranki na hranilnih knjižicah).

Tožnici na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Tožnici sta zaradi spremenjenih razmer zahtevali v pravdi zvišanje preživnine, ki je bila v toženčevo breme določena z razvezno sodbo njunih roditeljev 1.6.1992 in ki znaša sedaj zaradi poznejših valorizacij v korist prve tožnice 13.114,70 SIT, v korist druge tožnice pa 10.928,60 SIT (namesto prvotne 6.000,00 oziroma 5.000,00 SIT mesečno). Prva tožnica je sedaj višješolka, medtem ko je bila ob prvi odmeri preživnine srednješolka, druga tožnica pa je sedaj srednješolka in je bila ob prvi odmeri preživnine osnovnošolka.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da znašajo potrebe vsake od tožnic po 46.000,00 SIT mesečno, da prejemata obe po 10.000,00 SIT štipendije in otroški dodatek 5.927,00 SIT, da znaša plača zakonite zastopnice tožnic cca. 66.000,00 SIT mesečno, toženca pa cca.

60.000,00 SIT mesečno, da se je zakonita zastopnica s tožnicama izselila iz skupne hiše in dobila za prodani svoj solastniški delež na njej 55.000 DEM ter da toženec še naprej živi v pritličju preje skupne hiše skupaj z materjo. Na podlagi takih ugotovitev sta zaključili, da so se potrebe obeh tožnic glede na razmere ob prvi odmeri preživnin povečale, da so zato nastopile spremenjene razmere, ki na podlagi petega odstavka 132. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) utemeljujejo zvišanje preživninske obveznosti toženca do tožnic. Ker je po odbitku štipendij in otroških dodatkov nepokritih potreb še po 30.000,00 SIT mesečno pri obeh tožnicah, sta zvišali toženčevo preživninsko obveznost do njiju v enaki višini do obeh in sicer do 17.000,00 SIT mesečno (pri čemer sta višji zahtevek prve tožnice do 20.000,00 SIT zavrnili, preživnino v korist druge tožnice, ki je zahtevala zvišanje le na 15.000,00 SIT, pa po uradni dolžnosti zvišali).

Pravno podlago za zvišanje s sodno odločbo določenih preživnin otrok, daje peti odstavek 132. člena ZZZDR. Po tem določilu sme sodišče na predlog prizadetega med drugim zvišati s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Ta pravna podlaga je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevala zvišanje preživninske obveznosti, ki jo mora izpolnjevati toženec svojima hčerkama. Po njegovi oceni je le višina zvišanja preživnin utemeljena v nekoliko nižji višini kot pa sta to ocenili sodišči nižjih stopenj. Vsaka odmera preživnine mora ob ostalih okoliščinah upoštevati tako potrebe upravičenca do preživnine kot možnosti zavezanca in sicer v razumnem razmerju. To razmerje je lahko drugačno, ko naj odmerjena preživnina krije le nujne potrebe preživljanca, od primerov, ko se s preživnino pokriva tudi druge manj nujne, običajne oziroma nadstandardne potrebe. Dalje je odvisno od tega ali je otrok povsem odvisen od zavezanca ali pa si lahko po potrebi sam ustvari določene dohodke. In podobno na obravnavano razmerje vplivajo možnosti zavezanca, ki so lahko zelo različne (od zelo skromnih, ko zavezanec z dohodki pokriva komaj svoje potrebe, pa do bogatih). Breme preživljanja skupnega otroka se porazdeljuje med oba njegova roditelja, ki pa je lahko različno le, če obstajajo tehtni razlogi. Razlogi take narave so različni dohodki, ne pa na primer vrednost oskrbe in vzgoje otroka, ki je na primer star že 15 let in ko je po naravi stvari lahko že v pomoč roditelju, s katerim živi (saj se otroci s 15 letom lahko že tudi zaposlijo).

Na podlagi navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da sodišči nižjih stopenj nista v celoti pravno pravilno ocenili vseh odločilnih okoliščin, ki vplivajo na porazdelitev preživninskega bremena obeh roditeljev tožnic do njiju. Namreč ugotovljene okolnosti ne utemeljujejo odločitve, da je preživninska obveznost toženca do tožnic višja od obveznosti zakonite zastopnice tožnic. Ker so preživninske možnosti obeh roditeljev tožnic približno enake, morajo biti enake tudi preživninske obveznosti obeh. Nepokrite potrebe (po odbitku štipendij in otroškega dodatka) vsake od tožnic znašajo po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj po 30.000,00 SIT. Pravilna uporaba materialnega prava (določb 79., 129. in predvsem petega odstavka 132. člena ZZZDR) utemeljuje glede na vse povedano tako odločitev, da znaša toženčeva preživninska obveznost do tožnic po 15.000,00 SIT (in ne 17.000,00 SIT). To pomeni, da višji tožbeni zahtevek prve tožnice proti tožencu ni utemeljen, medtem ko druga tožnica niti ni postavila višjega zahtevka kot 15.000,00 SIT (pri čemer je opozoriti, da sodišči nižjih stopenj nista imeli zakonite podlage za večje zvišanje preživnine druge tožnice kot pa je to sama predlagala). Namreč uradoma je mogoče poseči v višino odmere preživnine le v primerih, kadar to utemeljujejo tehtni razlogi. V skladu z obrazloženim je revizijsko sodišče na podlagi določb prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem delu, kolikor je toženec zahteval večje znižanje svojih preživninskih obveznosti do tožnic, pa je revizijsko sodišče moralo zavrniti revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Razlogi te zavrnitve so smiselno razvidni iz obrazložitve, ki obravnava celoten preživninski spor pravdnih strank. Končno je le še opozoriti, da toženec postopkovnih kršitev v reviziji ni obrazložil in ne formalno opredelil, zaradi česar je revizijsko sodišče preizkusilo pobijani sodbi po uradni dolžnosti le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Stroškovna odločba revizijskega postopka pa je odpadla, ker tožnik ni postavil stroškovnega zahtevka.