Jedro

Tožnica bi morala izvedbo naroka izrecno in vnaprej zahtevati. Samo določeni dokazni predlogi, na primer zaslišanje strank ali prič, v ta namen ne zadoščajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se (v I. in III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 57,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 169923/2012 z dne 12. 11. 2012, ki toženki nalaga, da mora tožnici plačati skupaj 70,94 EUR od 7. 11. 2012 dalje. Isti sklep je razveljavilo glede izvršilnih stroškov, toženki pa naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 83,35 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se je pravočasno pritožila, vendar brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa novo sojenje pred drugim sodiščem. Z izdajo sodbe brez naroka je bila kršena pravica obeh pravdnih strank. Ker je bilo predlagano zaslišanje priče, bi sodišče moralo opraviti narok. Poleg tega iz spisa ni izločilo navedb, dejstev in dokazov, ki jih je tožnica predložila po izteku roka, določenega v sklepu z dne 3. 7. 2013. Sodišče je razsodilo brez dokazov o naročilu in dobavi blaga, zgolj na podlagi domneve, da je bilo naročilo izpolnjeno. Iz sodbe ni razviden dolgovani znesek, prav tako ne njegova zapadlost in način obračuna zamudnih obresti. Poleg tega tožnica ni dokazala, da je dobavila obljubljeno nagrado toženki.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodbo o sporu majhne vrednosti je po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dopustno izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in (ali) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni preizkus je pokazal, da takšnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Glavna obravnava v sporu majhne vrednosti ni obligatorna. Postopek namreč v skladu s prvim odstavkom 450. člena ZPP poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Tudi v obravnavanem primeru so predloženi pisni dokazi zadoščali za odločitev, nobena stranka pa obravnave ni zahtevala. Sodišče prve stopnje je torej v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP smelo odločiti brez naroka. Pravica do ustne obravnave ni absolutna, pravica do kontradiktornega postopka pa je bila toženki zagotovljena, saj ji je sodišče omogočilo, da se izjavi o vseh trditvah in dokazih nasprotne stranke. Tožnica bi morala izvedbo naroka izrecno in vnaprej zahtevati. Samo določeni dokazni predlogi, na primer zaslišanje strank ali prič, v ta namen ne zadoščajo.

7. Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje iz spisa izločiti del tožničinega trditvenega in dokaznega gradiva. Za takšno izločitev ni nobene pravne podlage. Če je strankina vloga prepozna, je sodišče sicer ne sme upoštevati, vendar je tožnica svojo pripravljalno vlogo vložila še pred iztekom odrejenega roka.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o usodi predhodno izdanega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki mu je toženka ugovarjala. Razsoditi je torej moralo, ali ostane navedeni sklep v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dajatveni del izpodbijanega sklepa, z izjemo izvršilnih stroškov, ohranilo v celoti v veljavi. Vsebina sklepa o izvršbi je toženki znana, zato so odveč pritožbeni pomisleki o tem, kolikšen znesek dolguje tožnici in kdaj je zapadel v plačilo. Izrek sodbe je jasen in v zadostni meri opredeljen, tako da je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Načina, na katerega so bile obračunane dolgovane (kapitalizirane) zamudne obresti, sodišče v sodbi ni bilo dolžno pojasniti. Obrestni obračun je namreč tožnica priložila že svojemu predlogu za izvršbo, toženka pa mu ni obrazloženo oporekala. Potemtakem pri sestavi izpodbijane sodbe ni prišlo do napak, na katere meri pritožba.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločilo brez dokazov. Nosilni dejanski razlogi izpodbijane sodbe namreč temeljijo ravno na predloženih listinskih dokazih in ne zgolj na domnevah, kot navaja toženka v pritožbi. Sodišče druge stopnje je v tem sporu vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženka zato ne more izpodbiti ugotovitve sodišča, da je naročila blago, ga prevzela in plačala del kupnine. Zmotno in (ali) nepopolno ugotovljeno dejansko stanje namreč v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Neupoštevna je zato tudi pritožbena trditev, da tožnica ni dokazala, da je toženki dobavila nagrado. Morebitna neizpolnitev darilne obljube za drug predmet (sesalec) namreč nima nobenega vpliva na toženkino obveznost plačati preostanek dolgovane kupnine na naročeno blago (knjige).

10. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena v zvezi s 442. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Toženka je s pritožbo propadla, zato mora tožnici povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ti obsegajo nagrado za pritožbeni postopek (27,20 EUR, tar. št. 3210) in materialne stroške (20,00 EUR, tar. št. 6002), skupaj z 22 % DDV (tar. št. 6007), vse po veljavni Odvetniški tarifi. Če bo toženka zamujala s plačilom pritožbenih stroškov, bo tožnici dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika v zvezi s 313. členom ZPP).