Jedro

Ni dvoma, da se je v konkretnem primeru tožnik upiral identifikacijskemu postopku, ki je bil glede na njegovo ravnanje tekom celotnega postopka nujen. Njegovo postopanje je sodišče upravičeno ocenilo kot pasivno, pa tudi aktivno upiranje v smislu določbe 76. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih. Utemeljeno je tako zaključilo, da so policisti upravičeno uporabili prisilne ukrepe. Policista sta uporabila prisilna ukrepa vklepanja in vezanja ter fizično silo zato, da sta preprečila nadaljnje upiranje tožnika in lahko izvedla njegovo identifikacijo, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Poteg tožnika iz vozila na tla in uporaba strokovnih prijemov, so bili namenjeni prav temu, da so policisti tožnika lahko vklenili (za namene identifikacije in varnostnega pregleda), pri čemer so imeli za to zakonito podlago. Kot rečeno so situacijo utemeljeno obravnavali kot nevarno, zato so tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno uporabili obravnavana prisilna sredstva.

Znižanje zahtevka ni bilo posledica morebitnega delnega plačila, zato je tožnikov neuspeh v pravdi treba ocenjevati glede na prvotni znesek, saj znižanje tožbenega zahtevka pomeni, da tožnik za znižani del zahtevka ni uspel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 75.337,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.837,39 EUR od 29. 10. 2011 dalje do plačila in od zneska 39.500,00 EUR od 8. 4. 2015 dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati izgubo na dohodku v neto višini 13.855,94 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati bodočo življenjsko rento v višini neto zneska 364,63 EUR mesečno z zakonskimi obrestmi, ki pričnejo teči od vsakega 15. dne v mesecu. Odločilo je še, da je tožnik dolžan prvi toženki povrniti stroške postopka v višini 2.373,60 EUR, drugi toženki pa v višini 2.651,40 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je zavrnilo dokazne predloge tožnika zgolj s pavšalno navedbo, da njihova izvedba ne bi z ničemer vplivala na odločitev sodišča. Takšna zavrnitev je nepopolna, površna in pavšalna, tožniku pa posledično ne omogoča vsebinskega dialoga s sodiščem. Tožnik je predlagal zaslišanje dr. I. G., ki je tožnika prvi pregledal v UKC ... in mu pritrdil, da si takšne poškodbe gotovo ni mogel storiti sam. Predlagal je imenovanje novega izvedenca travmatologa zaradi neobrazloženosti izvedenskega mnenja in pristranskosti izvedenca. Predlagal je tudi imenovanje novega izvedenca za borilne veščine zaradi izrazite pristranskosti in obravnave poteka dogodkov zgolj skozi perspektivo policistov, ni poskušal rekonstruirati dogodka, niti ni podvomil v izjave policistov, s čimer je prekoračil svoja pooblastila, saj je že odločil, čigave izjave držijo in čigave ne. Tožnik je predlagal tudi rekonstrukcijo dogodka. Ker je te dokazne predloge sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da njihova izvedba ne bi z ničemer vplivala na odločitev, je storilo tudi vnaprejšnjo dokazno oceno, kar je nedopustno. Sodišče je zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev določb postopka, ker ni izločilo imenovanega izvedenca medicinske stroke. Ta je bil v času poškodbe namestnik direktorja travmatološke klinike, na kateri se tožniku na poškodovano roko namestili mavec, ki pa ne bi smel biti nameščen in v posledici česar je stanje njegove roke ostalo nepopravljivo. Takšna okoliščina je nedvomno razlog, ki vzbuja dvom v nepristranskost izvedenca. Sodišče se do navedenega ugovora sploh ni opredelilo. Poleg tega se je izvedenec oprl na tujo teorijo, čeprav ta ni bila povsem primerljiva, saj so bili vsi poškodovanci analizirani v članku, pod vplivom alkohola ali drog, ko je bil pri njih bistveno znižan prag za bolečino. Tožnik se napadu ni upiral, temveč roke fizično ni mogel premakniti izpod telesa, saj ga je policist tiščal ob tla. Izvedenec se za takšne pripombe tožnika ni zmenil in je vztrajal pri navedbah, da se je tožnik upiral. Izvedenec članka izvedenskemu mnenju ni priložil, tožnik ga je na internetu našel sam, je v angleškem jeziku, takšno sklicevanje na članek tuje sodne prakse je nepreverljivo. Napačno je sodišče zaključilo, da je Poročilo komisije za raziskavo okoliščin uporabe prisilnih sredstev resnično in verodostojno (priloga B3). Tožnik je jasno navedel, zakaj to ne drži, natančno je opisal nesmiselnost poimenovanja cest in smeri vožnje, opisane v zapisniku. To je eden od pokazateljev o tudi sicer napačno zapisanem zapisniku, navedbe so prilagojene potrebam. Tudi ni mogoče pričakovati, da bi policija napravila zapisnik, ki bi bil v njihovo škodo. Vsi dokazi izhajajo s strani prve toženke, tožnik pa svojo izpovedbo lahko dokaže in potrdi le z nepopravljivo iznakaženostjo svojega telesa. Napačno je sodišče ugotovilo, da tožnik ni želel izstopiti iz avtomobila, temveč je v avtomobilu kričal in krilil z rokami. Sam je prostovoljno odklenil avtomobil, da so ga policisti lahko potegnili ven, torej je edini logičen sklep, da je takrat tudi sam želel izstopiti iz avtomobila. Policist L. se ni spomnil, da bi se tožnik v postopku kakorkoli upiral, če bi se, bi to, po mnenju tožnika, nedvomno opazil. Poleg tega iz policijskega zapisnika izhaja, da je od prihoda na grad in do vklenitve tožnika potekla natanko ena minuta. Tako ni mogoče sklepati, da se je tožnik lahko kakorkoli upiral, saj so policisti situacijo rešili izredno hitro. Pri tem ni bilo potrebno zoper tožnika uporabiti fizično silo. Tožniku so grozili s pištolami, pri čemer ga niso ustrezno opozorili, čemu uporabljajo orožje. Nobena od zaslišanih prič ni znala povedati, ali so ga ustrezno opozorili naj se umiri in kako naj postopa, da zoper njega fizična sila ne bo uporabljena. Tožnik je priznal, da se je policistov sprva ustrašil, pa vendar se je nato ustavil in odklenil avtomobil ter policistom tako pokazal umiritev in predajo. Nesporno je, da so policisti tožnika podrli na tla, bil je sam proti štirim oboroženim policistom. Ob podrtju je imel levo roko vkleščeno pod telesom, kar je ves čas postopka jasno opozarjal, sodišče pa tega ne omenja. Gotovo bi štirje policisti lahko obvladali tožnika brez fizične sile, tudi z ustreznimi besedami in manj nasilnim ravnanjem. Policistov ni napadal, kar priznava tudi sodišče, ko ugotavlja, da kriljenje z rokami še ne predstavlja napada. Ponavlja, da ko je ležal na tleh, je imel roko vkleščeno in je ni mogel izvleči ven in ne drži, da se je izvleku roke aktivno upiral. Tudi nikakor ni šlo za sorazmeren ukrep, ni bilo potrebe, da so tožnika fizično potisnili ob tla in ga nasilno vklenili. Očitno tudi ni šlo za strokovni prijem, saj strokovni prijemi ne puščajo poškodb, saj so ravno zaradi tega strokovni. Izvedenec borilnih veščin se ni opredelil do dejstva, ali bi bil morebiti kakšen drug prijem primernejši, tudi glede na to, da je očitno s strokovne plati znano, da se v primeru upiranja lahko pri damskem prijemu pripeti zlom roke. Izvedenec Z. ni vedel natančno povedati kaj se je zgodilo, zato je samo ugibal in pri tem uporabljal besedi verjetno in mogoče. Vodenje obravnave je bilo v tem nekorektno, veliko odgovorov je podala kar sodnica sama (glej zapisnik z dne 10. 11. 2015). Izvedenec ni upošteval tožnikove izjave, da je bil že pregledan s strani policista. Tožnik je pojasnil, da, ko je stopil ven iz vozila, je policist zahteval, da da roke na streho vozila in ga pretipal, če ima kakšno orožje, mislil je, da bodo v nadaljevanju zahtevali dokumente, pa je prišel drugi policist in ga porinil na tla. Izvedenec te izjave ni upošteval. Policija bi lahko uporabila plinski razpršilec, ki je milejši ukrep od fizične sile. Kot rečeno, bi lahko uporabili tudi milejši fizični ukrep, na primer eden bi ga držal in obrnil, drugi pa bi ga prijel za roke, lahko pa bi ga vsi štirje prijeli in pri tem ne bi bilo potrebno nasilno vlečenje roke izpod telesa, pri čemer je prišlo do spiralnega zloma. Upoštevati je tudi dejstvo, ki ga je ugotovilo tudi sodišče, da je tožnik krhke konstitucije. Sodišče je tudi le pavšalno zaključilo, da do kršitve osebnostnih pravic ni prišlo, brez obrazložitve. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedbe tožnika, da bi morali policisti pred uporabo fizične sile tožnika opozoriti, naj mirno stopi iz avtomobila. Opredeliti bi se moralo tudi do tega, ali je bil tožnik ustrezno poučen o svojih dolžnostih pred izvedbo prisilnega ukrepa in o posledicah, če opozoril ne bo upošteval. Napačna je tudi odločitev v stroškovnem delu. Sodišče je prvi toženki dvakrat priznalo materialne stroške v višini 20,00 EUR, drugi toženi stranki pa je DDV obračunalo tudi od materialnih stroškov. Upoštevalo je vrednost spora, ki ne ustreza odmerjenim stroškom. Vrednost spora znaša 111.071,13 EUR, kar pomeni, da so priznani stroški po tarifni številki 3100 ZOdvT za obe toženki lahko le 1.155,70 EUR, po tarifni številki 3102 pa 1.066,80 EUR.

3. Toženki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zatrjuje, da so mu policisti v škodnem dogodku dne 5. 12. 2010 prizadejali hudo telesno poškodbo. Prekoračili so svoja pooblastila in ravnali protipravno. Od toženk zahteva plačilo odškodnine na podlagi 26. člena Ustave RS v zvezi s 131. členom Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z zavarovanjem odgovornosti prve toženke pri drugi toženki. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank, pa je pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje. Razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene trditve, pa še dodaja:

6. Da bi tožnik zahteval imenovanje novega izvedenca za borilne veščine, iz podatkov spisa ne izhaja, tudi ne iz zapisnika (zadnjega) naroka z dne 3. 10. 2017 (z morebitnim predlogom podanim šele na zadnjem naroku, bi bil tožnik tudi sicer prekludiran). Na naroku dne 3. 10. 2017 je zahteval imenovanje novega izvedenca travmatologa, pri čemer je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je izvedba tega dokaza nepotrebna, glede na to, da je izvedenec že odgovoril na vsa vprašanja sodišča (točki 19 in 51 obrazložitve). S takšnim zaključkom pritožbeno sodišče soglaša, mnenje z dopolnitvijo je dovolj jasno in skladno z raziskanimi okoliščinami, da tudi pri pritožbenem sodišču ne vzbuja dvoma v njegovo pravilnost (254. člen ZPP) in ni bilo potrebe po postavitvi novega izvedenca. Enako je bilo tudi mnenje izvedenca borilnih veščin, ki ga je sodišče tudi zaslišalo. Dopolnitve mnenja še z rekonstrukcijo tožnik po zaslišanju ni zahteval. Nepotrebno je bilo tudi zaslišanje dr. I. G., ki je tožnika prvi pregledal v UKC ... in ki naj bi tožniku pritrdil, da si takšne poškodbe tožnik gotovo ni mogel storiti sam, saj je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da takšna njegove izpovedba ne bi mogla z ničemer vplivati na odločitev sodišča prve stopnje, glede na to, da niti tožena stranka niti sodišče ne trdi in ne ugotavlja, da si je poškodbo povzročil tožnik sam.

7. Da bi sodnica v zvezi z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke sama podajala strokovne zaključke, iz zapisnika glavne obravnave z dne 10. 11. 2015 ne izhaja. Da je imel tožnik levo roko pod telesom je dokazni postopek jasno pokazal, tudi ni bilo sporno, da so policisti želeli, da jo da na hrbet (in ne na ramo) in, da je policist tožnikovo desno roko že vklenil, zato takšne pripombe sodnice na naroku, ne morejo pomeniti nepoštenega ali pristranskega vodenja postopka.

8. Stranka mora zahtevati izločitev izvedenca, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev (drugi odstavek 247. člena ZPP) Tožnik zahteve za izločitev izvedenca medicinske stroke ni podal. Sam v pritožbi pove, da je sodišče opozarjal na neprimernost postavitve dr. S. za izvedenca, česar pa ni mogoče šteti kot zahtevo za njegovo izločitev. S tem, ko sodišče prve stopnje ni našlo utemeljenega razloga za postavitev drugega izvedenca, se je posredno opredelilo tudi do takšne tožnikove navedbe in jo očitno štelo za odločitev nepomembno navedbo, s čimer pritožbeno sodišče soglaša.1 Da ni bilo ovire, da izvedenec za izdelavo mnenja uporabi strokovno literaturo, čeprav je ta v tujem jeziku, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo (51. točka obrazložitve). Del literature v tujem (angleškem) jeziku, je izvedenec povzel v slovenskem jeziku. Za zaključek, da je bil povzetek napačen ali prilagojen, v podatkih spisa ni nikakršnih indicev. Bistvo povzete tuje literature je bil zaključek, da do zloma nadlahtnice v položaju kot je bil konkretni (več o tem v nadaljevanju), ne more priti, če se oseba ne upira.2

9. Tožnikovo trditev, da na pristranskost in nepopolnost Poročila komisije za raziskavo okoliščin uporabe prisilnih sredstev v konkretnem primeru z dne 11. 1. 2011 (priloga B3), kaže že delno napačno poimenovanje ulic, po katerih je tožnik bežal pred policisti, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje (28. točka obrazložitve). Ne drži, da se sodba opira le na dokaze, ki izhajajo s strani tožene stranke. O tem, katera dejstva šteje za dokazana, je sodišče odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Pravilno je pojasnilo, da izpovedbe prič in dokumentacija, ki izhaja s strani tožene stranke, ne morejo biti same po sebi brez dokazne vrednosti in tudi upravičeno izpostavilo spreminjajoče trditve tožnika o okoliščinah škodnega dogodka.

10. Da je tožnik v poznih večernih urah (ob 22:45 uri) dne 5. 12. 2010 povzročil prvi prometni prekršek s tem, da je iz A. ulice (z desne strani) z veliko hitrostjo neposredno, kljub prometnemu znaku "ustavi", pripeljal s svojim vozilom in s tem izsilil prednost policijskemu vozilu, ki je peljalo po prednostni B. oziroma C. cesti (čeprav se morda tega niti ni zavedal), tudi za pritožbeno sodišče ni sporno. Policista Š. in D. sta mu pričela slediti in ga poizkušala s svetlobnimi in zvočnimi signali ustaviti, ki pa jih tožnik ni upošteval, niti se ni odzval na pristop policista k njegovemu vozilu, ko se je ustavil pred rdečo lučjo na semaforju. Svojo vožnjo je tožnik zaključil šele pred stebričkoma na ljubljanskem gradu, kamor sta neposredno za njim pripeljali dve policijski vozili (v drugem vozilu sta bila policista L. in T.). Policista iz drugega vozila sta nadaljnji postopek varovala z orožjem. Navedeno med pravdnima strankama ni sporno. Sporen pa je nadaljnji potek postopka. Tožnik je v tožbi trdil, da sta ga policista izvekla iz vozila na plano in mu vklenilo eno roko, drugo pa mu zvila tako grdo, da je čutil, da mu poka vse v njej3, kasneje pa ves čas postopka trdil, da je šel iz vozila sam, da sta policista opravila varnostni pregled in med drugim ugotovila, da ni oborožen, na kar ga je eden od njiju nepričakovano podrl na tla, tako da je obležal z levo roko pod telesom. Pri tem, ko je policist roko na silo izvlekel, mu je zlomil levo nadlahtnico. Ne drži, da bi se pri tem kakorkoli upiral, leve roke ni mogel izvleči zaradi sile telesa policista, ki je klečal na njem. Tožena stranka pa trdi, da tožnik kljub pozivu vozila ni hotel zapustiti (sicer ga je res odklenil), policiste je zmerjal, v vozilu je krilil z rokami, zato sta ga policista izvlekla iz vozila na tla, mu vklenila desno roko, leva pa je bila pod tožnikom telesom. Tožnik se je tudi, ko je bil na tleh, ves čas upiral, roke ni želel potegniti izpod telesa, zaradi česar jo je s pomočjo strokovnega prijema izvlekel policist, pri čemer je prišlo do zloma leve nadlahtnice.

11. Po izpeljanem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da ne more biti sporno, da je postopek potekal tako kot je to trdila tožena stranka. Tožnik kljub pozivom ni hotel izstopiti iz vozila, da je pri tem policiste zmerjal, je v prvi pripravljalni vlogi potrdil sam,4 da je ob tem tudi krilil z rokama, je ob ugotovljenem tudi dovolj prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje. Povsem neizkazana je ostala tožnikova trditev, da je sam izstopil iz vozila, da sta policista opravila osebni pregled in že ugotovila, da ni oborožen in da je do podrtja na tla prišlo nepotrebno in nepričakovano. Kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, je prišlo v posledici tožnikovega upiranja ukazom policistov do njegovega izvlečenja iz vozila, pri čemer je leva roka tožnika ostala pod telesom (obležal je na trebuhu). Sporno je tako ostalo le še vprašanje, ali se je tožnik izvlečenju roke kakorkoli upiral ali ne.

12. Da se je, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo. Prav tako v prvi pripravljalni vlogi je to sam dovolj jasno priznal "pričel se je upirati … odzval se je s silo na silo", "dejstvom, da so mu grozili s pištolo, ga nasilno pritiskali ob tla in izvlekli iz avta, ga je prisililo, da se je upiral, vendar zgolj iz razlogov silobrana." (stran 3 vloge). Tudi sicer glede na opisani potek dogodkov ni verjeti, da se je tožnik ob izvlečenju iz avtomobila nenadoma umiril in postal povsem pasiven, temveč je bolj verjetno, da se je tudi na tleh upiral kolikor se je pač, tudi glede na svojo telesno konstitucijo, lahko, najmanj tako, da je roko vlekel v nasprotno smer oziroma jo tesno držal podse, kot je to strokovno in glede na opisane okoliščine povsem utemeljeno, ocenil tudi izvedenec medicinske stroke. Pojasnil je, da lahko do takšne poškodbe pride le v primeru, da se oseba upira vklenitvi roke, pri čemer zadostuje, da vleče roko v nasprotno smer oziroma jo tesno drži predse (ali podse kot v konkretnem primeru). Zaradi nasprotujočih si sil, pride do zloma nadlahtnice v sredini. Da v takšnih primerih lahko pride do opisane poškodbe, je pojasnil tudi izvedenec borilnih veščin Z. 13. Glede na opisani potek dogodkov, so policisti upravičeno situacijo ocenili kot nevarno – niso vedeli, kdo se nahaja v vozilu, zakaj beži, kakšni so njegovi nameni, ali je oborožen5. Nedvomno je bila potrebna identifikacija voznika, pa tudi varnostni pregled. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so policisti pred spornim posegom, tožnika pozvali naj izstopi iz vozila. To je potrdil tudi sam "Tako pa so mu nemudoma ukazali izstop iz vozila, kar se je tožniku zdelo pretirano" (pripravljalna vloga z dne 8. 4. 2015, stran7). Policist T. je poleg tega izpovedal (kar je sodišče prve stopnje povzelo), da so ga tudi opozorili, da bodo ob neupoštevanju ukaza, uporabili prisilna sredstva. Tožnik v zvezi s takšno izpovedbo ni imel pripomb (glej zapisnik glavne obravnave z dne 17. 9. 2015, list. št. 149). Tožnik tako ni izkazal, da bi policisti ravnali v nasprotju z določbo prvega odstavka 71. člena takrat veljavnega Pravilnika o policijskih pooblastilih (Uradni list RS, št. 40/2006, 56/2008; v nadaljevanju Pravilnik).6 Policisti imajo pri opravljanju nalog pravico uporabiti prisilna sredstva, ki jih predvideva zakon7 (50. člen Zakona o policiji – ZPol).8 Ni dvoma, da se je v konkretnem primeru tožnik upiral identifikacijskemu postopku, ki je bil glede na njegovo ravnanje tekom celotnega postopka, nujen. Njegovo postopanje je sodišče upravičeno ocenilo kot pasivno pa tudi aktivno upiranje v smislu določbe 76. člena Pravilnika (40. in 41. točka obrazložitve). Utemeljeno je tako zaključilo, da so policisti upravičeno uporabili prisilne ukrepe. Policista sta uporabila prisilna ukrepa vklepanja in vezanja ter fizično silo zato, da sta preprečila nadaljnje upiranje tožnika in lahko izvedla njegovo identifikacijo, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Poteg tožnika iz vozila na tla in uporaba strokovnih prijemov, so bili namenjeni prav temu, da so policisti tožnika lahko vklenili (za namene identifikacije in varnostnega pregleda), pri čemer so imeli, kot je razvidno iz povedanega, za to zakonito podlago. Kot rečeno so situacijo utemeljeno obravnavali kot nevarno, zato so tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno uporabili obravnavana prisilna sredstva9. 14. Pri uporabi strokovnih prijemov je prišlo do zloma nadlahtnice tožnikove leve roke. S pomočjo izvedenca za borilne veščine Z., je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da sta policista strokovne prijeme izvajala in stopnjevala v okviru pravil stroke, ob upoštevanju konkretne, takrat na pogled nevarne situacije (46. točka obrazložitve). Kot je bilo že poudarjeno, do zloma ne bi prišlo, če se tožnik izvlečenju leve roke izpod telesa, ne bi upiral. Da se je, je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju lastnih trditev tožnika in s pomočjo obeh izvedencev, prepričljivo ugotovilo (primerjaj 52. in 53. točko obrazložitve sodišča prve stopnje, 11. točko obrazložitve sodišča druge stopnje). Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so policisti strokovne prijeme izvedli pravilno, pri čemer glede na tožnikovo upiranje, tudi ni šlo za pretirano uporabi fizične sile, je tako pravilen in skladen z ugotovljenim dejanskim stanjem.

15. Ravnanje policistov je bilo skladno z zakonom in ni bilo protipravno, pri svojem postopanju tudi niso kršili tožnikovih osebnostnih pravic10, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in v posledici zoper drugo toženko, pravilno in zakonito zavrnilo.

16. Tožnik je med postopkom zvišal vrednost spornega predmeta na 128.462,39 EUR, nato pa zahtevek znižal na 111.071,13 EUR. Znižanje zahtevka ni bilo posledica morebitnega delnega plačila, zato je njegov neuspeh v pravdi treba ocenjevati glede na prvotni znesek, saj znižanje tožbenega zahtevka pomeni, da tožnik za znižani del zahtevka ni uspel. Sodišče prve stopnje je tako toženkama pravdne stroške upravičeno odmerilo od vsp 128.462,39 EUR. Pri odmeri stroškov prve toženke je sicer res dvakrat zapisalo, da ji priznava materialne stroške v višini 20,00 EUR, pri seštevku stroškov pa upoštevalo le enkratne materialne stroške v višini 20,00 EUR.11 Iz določbe tarifne številke 6007 Zakona o odvetniški tarifi jasno izhaja, da se DDV obračuna ne le od odvetniških storitev, temveč tudi od izdatkov, ki se pojavijo odvetniku pri izvrševanju dela. Tudi v tem obsegu je zato pritožba neutemeljena.

17. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Tožnik je trdil, da je izvedenec neprimeren izvedenec, ker je bil v času tožnikove poškodbe namestnik direktorja travmatološke klinike, na kateri so tožniku na poškodovano roko namestili mavec, ki ne bi smel biti nameščen, saj je imel tožnik roko znotraj mavca obrnjeno za 180 stopinj. 2 Smiselno enako je v svojem mnenju pojasnil tudi izvedenec borilnih veščin. 3 V predpravdnem odškodninskem zahtevku pa pojasnil, da se je bal, zato ni hotel zapustiti vozila, na kar sta ga policista s prisilnimi sredstvi izvlekla iz njega na tla, tako, da je bil obrnjen s trebuhom navzdol. Pri nasilnem vklepanju sta mu poškodovala levico. 4 "Tožnik je pacient Psihiatrične klinike ... in ima psihične težave, zato njegovo besedno reagiranje morda v tistem trenutku ni bilo najbolj racionalno premišljeno." 5 Kot takšno jo je ocenil tudi izvedenec Z. 6 Pred uporabo prisilnih sredstev policist osebi ukaže, kaj je dolžna storiti ali opustiti in jo opozori, da bo ob neupoštevanju ukaza uporabil prisilno sredstvo, razen, če bi takšno opozorilo onemogočalo izvedbo uradne naloge ali če okoliščine opozorila ne dopuščajo. 7 – sredstva za vklepanje in vezanje,– plinski razpršilec,– fizično silo,– palico,– ... 8 ki je veljal do 4. 5. 2013, delno je nadomeščen z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije. 9 Sredstva sorazmerna načinu in moči upiranja (prvi odstavek 51. člena ZPol). 10 Kaj več v zvezi s tem se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izreči. 11 1.222,00 EUR + 1.128,00 EUR + 20,00 EUR + 3,60 EUR= 2.373,60 EUR.