Jedro

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške, katere stroške je dolžan povrniti in odmeri njihovo višino. To pomeni, da je terjatev tožeče stranke do tožene iz naslova pravdnih stroškov nastala šele z izpodbijanim sklepom. Sklenjena prisilna poravnava zato na to terjatev ne učinkuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v prvem in tretjem odstavku v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 238562/2013 z 20. 3. 2013 in tožbo zavrglo. Toženki je naložilo, da mora tožnici v 15 dneh povrniti 1.432,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

2. Zoper odločitev o stroških se pravočasno pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da so pravdni stroški terjatev, ki je nastala s koncem postopka. Nastala je prej, sodišče jo je z izpodbijanim sklepom le odmerilo. Zato bi sodišče moralo pri odločitvi o načinu plačila stroškov upoštevati prisilno poravnavo. V skladu s 160. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) nastanejo pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave za vse terjatve upnikov do insolventnega dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Pritožnica se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 251/2012. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila nad toženko potrjena prisilna poravnava. Toženka tudi ne nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Meni le, da bi jih sodišče moralo odmeriti in odločiti o načinu plačila pod pogoji sklenjene prisilne poravnave.

6. Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške, katere stroške je dolžan povrniti in odmeri njihovo višino (primerjaj: Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006). Ne nastane torej še v času, ko so opravljana posamezna pravdna dejanja. Vsaka stranka namreč predhodno sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji (152. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP); o njihovi povrnitvi pa sodišče odloči le na podlagi opredeljene zahteve stranke (1. odstavek 163. člena ZPP) po pravilih ki določajo, kdo je končni zavezanec glede plačila pravdnih stroškov. To pomeni, da je terjatev tožeče stranke do tožene iz naslova pravdnih stroškov nastala šele z izpodbijanim sklepom, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Sklenjena prisilna poravnava zato na to terjatev ne učinkuje.

7. Enako stališče je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo v odločbi I Cpg 1152/2013. Odločitev v zadevi I Cpg 251/2012 je res drugačna. Sodna praksa glede tega vprašanja torej ni enotna, to sodišče pa se pridružuje stališču iz prvocitirane odločbe.

8. Pritožba torej ni utemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).