Jedro

Rok za vložitev prošnje za odložitev vojaških vaj po 54. členu zakona je materialnopravni rok in zamuda tega roka pomeni, da pravica do odložitve vaj ugasne, zato ni pogojev za uvedbo postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Mestnega sekretariata za obrambo z dne 25.5.1994, s katerim je organ prve stopnje zavrgel prošnjo Podjetja za odložitev vojaških vaj tožniku, na katere je bil vpoklican za čas od 22.6. do 28.6.1994. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik prejel poziv na vaje 9.5.1994, kot to pravilno ugotavlja tudi organ prve stopnje. Prošnja na odložitev vaj pa je bila vložena 18.5.1994, torej po preteku osemdnevnega roka, ki ga določa 3. odstavek 54. člena zakona o vojaški dolžnosti. Ker gre za zamudo roka, določenega z materialnim predpisom, ni mogoča vrnitev v prejšnje stanje niti podaljšanje roka. Zato je odločba organa prve stopnje pravilna in zakonita.

Tožnik v tožbi navaja, da poziva na vojaške vaje ni prejel 9.5.1994, kot to ugotavljata oba organa, ampak šele 17.5.1994. Zaradi službenih obveznosti je bil odsoten od 5.5.1994 do 17.5.1994 in tako je bil poziv vročen družini, ki ga je tožniku izročila po vrnitvi domov t.j. 17.5.1994. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in poudarja, da iz vročilnice niti iz pritožbe ne izhaja, da tožnik poziva na vojaške vaje ne bi osebno prevzel. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91) v 1. odstavku 54. člena med drugim določa, da se vojaškemu obvezniku v rezervnem sestavu lahko izjemoma odložijo vojaške vaje zaradi neodložljivih službenih potreb, če to zahteva podjetje oziroma delodajalec, pri katerem je zaposlen vojaški obveznik. Zakon pa v 3. odstavku 54. člena tudi določa, da je treba prošnjo za odložitev vojaških vaj vložiti v 8 dneh po prejemu poziva na vojaške vaje. Zakon sicer določa tri izjeme glede roka za vložitev prošnje, vendar se nobena od njih ne nanaša na razlog iz 1. odstavka 54. člena zakona. To pomeni, da mora oseba, ki zahteva odložitev vojaških vaj zaradi neodložljivih službenih potreb, prošnjo vložiti najkasneje v 8 dneh po prejemu poziva na vojaške vaje, sicer ji pravica do odložitve vaj ugasne. V obravnavani zadevi tožnik sicer smiselno zatrjuje, da je prošnjo delodajalec vložil pravočasno, saj v tožbi trdi, da je poziv na vaje prejel šele 17.5.1994 in ne 9.5.1994, kot to ugotavljata oba organa. Toda ta tožbena trditev nima podlage v upravnih spisih, saj iz podpisane povratnice izhaja, da je bil poziv vročen naslovniku 9.5.1994. Poleg tega je to tožbena novota in je tudi iz tega razloga ni mogoče upoštevati, saj tožnik te odločilne ugotovitve v pritožbi ni izpodbijal. Sodišče pa v upravnem sporu praviloma odloči na podlagi dejanskih okoliščin ugotovljenih v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih - ZUS). Sodišče zato ne dvomi v sprejeto dejansko ugotovitev, da je poziv na vojaške vaje bil tožniku vročen 9.5.1994, ugotovitve, da je prošnja na odložitev vaj bila vložena 18.5.1994 pa tožnik ne izpodbija. Oba organa tako pravilno zaključujeta, da je prošnja vložena po preteku osemdnevnega roka. Ker je rok iz 3. odstavka 54. člena cit. zakona materialnopravni rok kot to pravilno zaključuje tožena stranka, zamuda roka pomeni, da v primeru zamude tega roka ni pogojev za uvedbo postopka (2. odstavek 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Izpodbijana odločba je torej zakonita, zato je sodišče neutemeljeno tožbo moralo zavrniti ne podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Ta zakon in ZUP je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.