Jedro

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožničino vlogo za dodelitev Bpp pravilno obravnavala kot očitno nerazumno v delu vložitve napovedi pritožbe, saj za preprečitev posledic, na katere je bila v pravnem pouku sodbe že opozorjena tožnica, zadošča sama vložitev napovedi pritožbe, s kratko pisno izjavo, brez vsebinske obrazložitve, kar lahko vloži tožnica sama, pri čemer za to ne potrebuje pravnega znanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju Bpp) z dne 9. 11. 2020 v obliki sestave in vložitve napovedi pritožbe ter pritožbe v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. PR 460/2020, za zastopanje v pritožbenem postopku ter v obliki oprostitve plačila vseh stroškov postopka.

2. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnja tožnice za odobritev Bpp zavrne kot neutemeljena. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je tožnica s sodbo navedenega sodišča z dne 15. 10. 2020 odgovorna za storitev prekrškov po 4. točki petega odstavka 105. člena in 5. točki petega odstavka 46. člena, devetem odstavku 27. člena in drugem odstavku 98. člena Zakona o pravilih cestnega prometa. Tožnici je bila izrečena enotna globa 1.600,00 EUR ter stranska sankcija 32 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Poučena je bila, da je zoper sodbo dovoljena pritožba, pri čemer jo mora napovedati najpozneje v 8 dneh od vročitve prepisa pisnega izreka sodbe, sicer se bo štelo, da se je odpovedala pravici do pritožbe. V tem primeru bo v skladu z 98. členom Zakona o prekrških izdelana sodba z obrazložitvijo, zoper obrazloženo sodbo pa bo lahko vložila pritožbo. Glede na navedeno je organ za Bpp ocenil, da tožnici (še) ni razumno dodeliti Bpp v zaprošenem obsegu. Meni, da tožnica za vložitev napovedi pritožbe ne potrebuje pravne pomoči odvetnika, saj lahko o napovedi pritožbe sodišče obvesti le s kratko pisno izjavo brez obrazložitve. Gre torej za enostavno procesno opravilo, za katero se ne zahteva pravnega znanja. V tem delu je njena prošnja neutemeljena. V delu, ki se nanaša na sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo, pa je njena prošnja preuranjena. Rok za vložitev pritožbe namreč začne teči z vročitvijo obrazložene sodbe, v obravnavanem primeru pa bo pisna obrazložena sodba izdelana po napovedi pritožbe. V tej fazi postopka torej rok za pritožbo še ni začel teči, zato pritožbe še niti ni dopustno vložiti. Zato je organ za Bpp ocenil, da niso podani pogoji, ki jih 24. člen ZBPP določa za dodelitev Bpp.

3. Tožnica vlaga zoper navedeno odločbo tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi navaja, da je zmotno stališče tožene stranke, da za vložitev napovedi pritožbe ne potrebuje pravne pomoči odvetnika. Tožnica je prava neuka stranka, ne pozna vsebinske razlike med napovedjo pritožbe in samo pritožbo, ravno tako pa ne ve, kako izgleda napoved pritožbe niti kakšno obrazložitev mora vsebovati. To ne izhaja niti iz pravnega pouka. Odvetnik lahko tožnici pojasni, kakšne posledice ima vložitev napovedi pritožbe oz. ji lahko svetuje glede smotrnosti njene vložitve, pri čemer je njena vložitev procesna predpostavka za vložitev pritožbe. Zato je zanjo pomembno, da se napoved pritožbe ustrezno vloži, kot tudi, da se vloži v roku. Tožnica se strinja s stališčem tožene stranke, da rok za pritožbo sicer še ni pričel teči, vendar pa gotovo bo začel teči, kot tudi, da bo tožnica pritožbo vložila, saj v nasprotnem primeru ne bi vlagala napovedi pritožbe. Tožena stranka pri odločanju ni upoštevala 37. člena ZBPP, v skladu s katerim mora pri odločanju o prošnji Bpp upoštevati načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in ugotovi, da je upravičena do predlaganega obsega Bpp. Priglaša tudi stroške postopka z zamudnimi obresti.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) ter dodatno navaja:

7. V obravnavani zadevi je bila tožničina prošnja za dodelitev BPP zavrnjena zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve Bpp kot pogoji namreč upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev Bpp, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi tretjega odstavka tega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. Po presoji sodišča je glede na navedeno pravno podlago tožena stranka pravilno presojala tožničino neizpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. V zadevi namreč ni sporno, da je tožnica Bpp želela pridobiti za sestavo in vložitve napovedi pritožbe ter pritožbe v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. PR 460/2020, za zastopanje v pritožbenem postopku ter v obliki oprostitve plačila vseh stroškov postopka.

9. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožničino vlogo za dodelitev Bpp pravilno obravnavala kot očitno nerazumno v delu vložitve napovedi pritožbe v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. PR 460/2020, saj za preprečitev posledic, na katere je bila v pravnem pouku sodbe že opozorjena tožnica, zadošča sama vložitev napovedi pritožbe, s kratko pisno izjavo, brez vsebinske obrazložitve, kar lahko vloži tožnica sama, pri čemer za to ne potrebuje pravnega znanja. Da pa mora vložiti napoved pritožbe za preprečitev posledice, da se bo sicer štelo, da se odpoveduje pravici do pritožbe, kakor tudi, v kakšnem roku jo mora vložiti, pa je bila tožnica opozorjena v samem pravnem pouku sodbe, zato so neutemeljeni tožbeni očitki, da bi se ji morala dodeliti Bpp že iz razloga, ker je zanjo izredno pomembna ustrezna vložitev napovedi pritožbe in njena pravočasna vložitev. Prav tako so neupoštevne navedbe tožnice, da je prava neuka oseba glede napovedi pritožbe in da bi se ji zato morala dodeliti Bpp. Pravna neukost namreč ni pogoj za dodelitev Bpp po ZBPP, na rok za vložitev in posledice nevložitve napovedi pritožbe, pa je bila opozorjena. Poleg tega pa vložitev napovedi pritožbe za tožnico, čeprav bi bila nesmotrna, kar naj bi sicer preprečil dodeljeni odvetnik v okviru Bpp po tožbenih navedbah, nima škodljivih pravnih posledic za tožnico, saj še vedno lahko v nadaljevanju postopka po vročitvi sodbe z obrazložitvijo kljub vloženi napovedi pritožbe same pritožbe ne vloži. Navedeni ugovori tudi po presoji sodišča ne kažejo na to, da je razumno dodeliti tožnici Bpp za vložitev napovedi pritožbe, saj je v tem delu pričakovanje tožnice v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

10. Po oceni sodišča je tožena stranka tožničino vlogo za dodelitev Bpp pravilno obravnavala kot preuranjeno v delu vložitve pritožbe v zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. PR 460/2020 in za zastopanje v pritožbenem postopku. Pravilno je namreč presodila, da dodelitev Bpp v tej fazi postopka ni razumna, saj bo šele od vložitve napovedi pritožbe zoper sodbo z dne 9. 11. 2020 odvisno, ali bo Okrajno sodišče v Mariboru moralo izdelati obrazloženo sodbo in jo vročiti tožnici. Takrat bo tudi namreč šele začel teči rok za pritožbo. Ker torej ta še ni pričel teči v času vložitve prošnje za Bpp, pritožbe niti ni bilo dopustno vložiti, s tem pa tudi še ni bila dana možnost zastopanja v še neobstoječem pritožbenem postopku.

11. Pri tem tožena stranka tudi ni kršila načela hitrosti in ekonomičnosti postopka Bpp (37. člen ZBPP). Navedeni člen namreč ureja postopanje organa pri reševanju prošnje prosilcev za Bpp. Nikakor pa ne pomeni, kot to ocenjuje tožnica, da bi moral organ na njegovi podlagi vnaprej, brez obstoječih postopkov, dodeljevati Bpp za takšne postopke. To namreč nasprotuje objektivnemu razlogu iz 24. člena ZBPP, da zadeva ni očitno nerazumna.

12. Sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

13. Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnice zavrnilo, je skladno s citirano določbo zavrnilo tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

14. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da pravnorelevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (8. točka obrazložitve), sporna je le presoja pravilnosti uporabe materialnega prava s strani tožene stranke, zato tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem stranke. Poleg tega oprave glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v upravnem sporu.