Jedro

Tožnica, ki je gospodarska družba, je bila v postopku izdaje dovoljenja tujcu njegova pooblaščenka, ne pa stranka ne stranska udeleženka. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa postopka v upravnem sporu ne more začeti. Sodišče je tožbo tožnice gospodarske družbe A. d.o.o. zato zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Upravna enota Radovljica je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo delodajalca A. d.o.o., za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela za osebo B.B., rojen ... 12. 1967 v kraju ..., državljan Bosne in Hercegovine (točka 1 izreka) in hkrati odločila, da v postopku posebnih stroškov upravnega organa in strank ni bilo (točka 2 izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je vložnik prošnje delodajalec tujega državljana, za katerega je dne 5. 9. 2014 podal vlogo za izdajo zaprošenega dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki mu je priložil tudi listine, vlogo pa je naknadno dopolnil 12. 12. 2014 in na njen poziv toženi stranki predložil pisno izjavo stranke – B.B., ki mu je bil predhodno dne 10. 12. 2014 skladno z določili 9. člena in 3. odstavka 146. člena ZUP preko Veleposlaništva Republike Slovenije v Sarajevu, BiH, vročen dopis tožene stranke z dne 19. 11. 2014, s pozivom, da se izjavi o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, med drugim z ugotovitvijo, da iz podatkov Ministrstva za pravosodje RS izhaja, da je bila imenovanemu izrečena pogojna obsodba zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 171. člena KZ-1 s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I K 6408/11 z dne 22. 5. 2014, ki je postala pravnomočna 22. 5. 2014, in sicer mu je bilo izrečenih 9 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, tako da je predviden datum konca preizkusne dobe: 22. 5. 2016. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ povzema navedbe stranke – B.B. v njegovi pisni vlogi, v kateri izjavlja, da se bo v času bivanja na območju Republike Slovenije primerno in vzorno vedel, da ne bo povzročal nikakršnih težav ter da izjavlja, da ni obsojen na kazen zapora in da zoper njega ni pričet noben prekrškovni postopek. Tožena stranka pa ocenjuje, da citiranih navedb ni mogoče šteti za razlog, ki bi narekoval izdajo zaprošenega dovoljenja. Tudi njegovih navedb, da ni obsojen na kazen zapora in da zoper njega ni pričet prekrškovni postopek, ni mogoče šteti za verodostojne, kajti na podlagi listinskih dokazil, in sicer tako iz pravnomočne sodbe št. I K 6408/2011 z dne 22. 5. 2014, kot tudi iz podatkov kazenske evidence Ministrstva za pravosodje RS izhaja, da mu je zaradi storitve kaznivega dejanja po KZ-1, člen 171/I, izrečena pogojna obsodba na kazen zapora devetih mesecev s preizkusno dobo dveh let. Tožena stranka zaključuje, da v konkretnem primeru obstajajo tako razlogi za sum, da stranka utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njeno prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanje drugih kaznivih dejanj po določbi 4. alineje 1. odstavka 54. člena ZTuj-2, kot tudi razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije v smislu 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Na podlagi navedenih dejstev in tako ugotovljenega dejanskega stanja, ob upoštevanju določb ZTuj-2 kot materialnega predpisa ter ob upoštevanju določb ZUP, s poudarkom na načelu materialne resnice in zaslišanja stranke, je tožena stranka odločila, da zavrne prošnjo za izdajo zaprošenega dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela za stranko B.B., državljana BiH, na podlagi 4. in 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Ob sklicevanju na 3. odstavek 87. člena ZTuj-2 še navaja, da pritožba ni dovoljena, ker gre v tem primeru za prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje tujca v RS. V pouku o pravnem sredstvu stranko poučuje, da je dopusten upravni spor s tožbo, ki se vloži v roku 30 dni po prejemu odločbe, za katero v končni odredbi navaja, da se jo vroči pooblaščencu C.C. osebno.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava po 1. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in napačno ugotovljenega dejanskega stanja po 3. točki 1. odstavka 27. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, češ da je tekom postopka tožena (pravilno: tožeča) stranka predložila pisno izjavo tujca B.B., da se bo v času bivanja na območju RS primerno vedel ter da ne bo povzročal nikakršnih težav ter da ni obsojen na kazen zapora, zoper njega pa ni pričet noben prekrškovni postopek. V zvezi s podatki iz kazenske evidence, iz katerih je razvidno, da mu je bila izrečena pogojna obsodba zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 171. člena KZ-1 tožeča stranka pripominja, da je bila njegova izjava povsem verodostojna, saj B.B. ni bil obsojen na kazen zapora, temveč na pogojno kazen, ki pa ne sodi med kazni in je zgolj opominjevalna sankcija. Dodaja še, da se je B.B. vseskozi med tekom kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I K 6408/2011 zagotavljal, da očitanega mu kaznivega dejanja ni storil, temveč je bil postopek posledica krive ovadbe, šele na zadnji glavni obravnavi pa je krivdo oziroma storitev očitanega kaznivega dejanja priznal, češ da zgolj iz razloga, ker so mu nastajali veliki stroški s prihodi na sodišče iz Bosne, kjer je v tistem času bival, pri čemer naj bi mu bilo pojasnjeno, da pogojna obsodba ni razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za bivanje. Po mnenju tožeče stranke je zato napačen zaključek tožene stranke glede neverodostojnosti navedb B.B. in njegovega nepodrejanja pravnemu redu RS, oziroma, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost v Republiki Sloveniji.

Tožbo tožnice, gospodarske družbe A. d.o.o., je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v 31. členu določa, da tujec, ki želi v Republiko Slovenijo vstopiti in v njej prebivati iz drugačnih razlogov, kot je mogoče na podlagi vizuma, mora imeti dovoljenje za prebivanje. To dovoljenje tujcu, ki mu je bilo izdano, omogoča vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje za določen čas in za določen namen ali prebivanje za nedoločen čas. Prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela (ki je eno od vrst dovoljenja za prebivanje) lahko po 6. odstavku 37. člena ZTuj-2 vloži tujec ali njegov delodajalec. Če jo vloži slednji, lahko opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s tujčevim pooblastilom, ne more pa se mu vročiti izdanega dovoljenja za prebivanje. Iz citiranih določb ZTuj-2 izhaja, da je nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, tujec, ki je po povedanem stranka postopka v skladu z 42. členom ZUP.

Stranka v upravnem postopku je oseba, ki ima sposobnost biti stranka v materialno-pravnem smislu, to pa ima tisti, ki je nosilec pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. Stvarno legitimacijo daje materialni predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico, obveznost oziroma pravno korist (42. člen ZUP). S tem, ko zakon (6. odstavek 37. člena ZTuj-2) omogoča, da prošnjo za izdajo dovoljenja tujcu lahko vloži tudi njegov delodajalec, mu je s tem dana zgolj procesna legitimacija, ki pa nima podlage v stvarni materialno-pravni legitimaciji (pravici do prebivanja), medtem ko glede nadaljnjih procesnih dejanj delodajalec lahko nastopa le kot pooblaščenec tujca, ki uveljavlja pravico do prebivanja v RS.

Po mnenju sodišča delodajalec v postopku izdaje dovoljenja tujcu tudi ne more imeti položaja stranskega udeleženca. Tak status ima namreč po 1. odstavku 43. člena ZUP le oseba, ki izkaže pravni interes, ker zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korit (2. odstavek 43. člena ZUP). Korist je pravna, če jo pravo priznava in varuje, in neposredna, če se z odločitvijo v upravnem postopku v njo neposredno posega. Korist, ki v opisanem smislu ni takšne narave, pač pa gre na primer za poslovno, ekonomsko, finančno ali drugo korist, ki se ne izrazi v materialno-pravni sferi, pa za status stranskega udeleženca ne zadošča. V konkretnem primeru ima za zaposlitev imenovanega tujca B.B. tožeča stranka gospodarska družba A. d.o.o., kot njegov delodajalec, sicer nedvomno poslovni oziroma ekonomski interes, kar pa po povedanem ne zadošča, da bi se postopka za izdajo dovoljenja za prebivanje imenovanega tujca v Republiki Sloveniji udeleževala v svojstvu stranke niti stranskega udeleženca.

Kot izhaja iz predloženega upravnega spisa, je namreč prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje imenovanega tujca kot njegov delodajalec vložila tožeča stranka, ki ji je bila - po njenem zakonitem zastopniku direktorju C.C., kot pooblaščencu tudi vročena izpodbijana odločba.

Iz navedenega je razvidno, da je bila tožnica v postopku izdaje dovoljenja imenovanemu tujcu (B.B.) njegova pooblaščenka, ne pa stranka ne stranska udeleženka, kot to zmotno meni. Ker tožnica – gospodarska družba A. d.o.o., takega materialno-pravnega položaja stranke v upravnem postopku ni imela, pa v svojem imenu tožbe v upravnem sporu ne more vložiti. Na podlagi 1. odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu namreč le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Oseba pa, ki navedenega statusa v upravnem postopku ni imela, pa postopka v upravnem sporu ne more začeti.

Sodišče je zato tožbo tožnice gospodarske družbe A. d.o.o., zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da po tem zakonu ne more biti stranka.