Jedro

S tem ko je dal obdolženec na dovozni cesti populiti 15 robnikov, dva betonska stebra in betonske tlakovce v dolžini 15 m, pri čemer je bila ocenjena škoda na okrog 200.000 SIT, je izpolnil znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 10.8.2004 prekršena določba 1. odstavka 224. člena KZ v zvezi s 1. točko 358. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je V.C. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je tudi, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino 120.000 SIT. Višje sodišče v Celju je ob odločanju o pritožbi zagovornika navedeno sodbo spremenilo in obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Po 3. odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora oškodovanec kot tožilec F.S. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca, potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika ter povprečnino 100.000 SIT.

Vrhovni državni tožilec A.P. je zoper sodbo Višjega sodišča v Celju dne 21.10.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in vrhovnemu sodišču predlagal, naj ugotovi, da je Višje sodišče v Celju s sodbo z dne 10.8.2004 kršilo določbo 1. točke 358. člena ZKP.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril obdolženčev zagovornik, odvetnik A.S. in vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevo zavrne kot neutemeljeno (2. odstavek 423. člena ZKP). Navaja, da je vsebina zahteve sama s seboj v nasprotju; po eni strani državno tožilstvo zatrjuje, da je s puljenjem funkcionalnost dovozne poti obdolženec v celoti izničil, v nadaljevanju pa ugotavlja, da ni nobene potrebe, da bi opis kaznivega dejanja vseboval tudi opis nastalih poškodb na izpuljenih elementih. Poškodovana naj bi bila cesta, vendar takšnih poškodb po mnenju zagovornika ni bilo in na cestišču ni nastala nobena škoda. Oškodovanec kot tožilec je sporne robnike postavil izključno iz razloga, da bi obdoležencu preprečil in celo onemogočil dostop do njegove nepremičnine in je s tem sam ravnal protipravno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sledilo obtožbi oškodovanca kot tožilca F.S. in obdolženega V.C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Ugotovilo je, da je obdolženec poškodoval tujo stvar tako, da je dne 2.9.1998 v kraju S.S. na dovozni cesti, ki teče po parc. št. 384/2, ki je pripisana k zk. vl. št. 569 k.o. D. ter je v solasti F.S., dal populiti 15 robnikov, dva betonska stebra in betonske tlakovce v dolžini 15 m in je s tem dejanjem oškodoval F.S. za okrog 200.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju zagovornikove pritožbe prvostopenjsko sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in obdolženega V.C. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Ocenilo je, da opis kaznivega dejanja ne obsega vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Iz opisa sicer izhaja izvršitveno dejanje (da je obdolženec dal populiti 15 robnikov, dva betonska stebra in betonske tlakovce v dolžini 15 m) in ocena škode (okrog 200.000 SIT), ne izhaja pa, da naj bi na populjenih stvareh s tem nastale kakšne poškodbe (slednje tudi ne izhaja iz razlogov sodbe). Zato po mnenju višjega sodišča očitano kaznivo dejanje po zakonu ni kaznivo dejanje.

Vložnik zahteve pravilno ugotavlja, da je višje sodišče z opisano spremembo prvostopenjske sodbe kršilo kazenski zakon (1. odstavek 224. člena KZ v zvezi s 1. točko 358. člena ZKP), saj je napačno presodilo, da v opisu kaznivega dejanja ni vseh njegovih zakonskih znakov.

Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi nerabno. Splošen varstveni objekt kaznivih dejanj iz XXIII. poglavja KZ, kamor je umeščeno tudi to kaznivo dejanje, je premoženje oziroma lastnina kot ustavna pravica (67. člen Ustave). Predmet napada ali ogrožanja pri teh dejanjih pa je različen; pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari je predmet napada tuja (premična ali nepremična) stvar.

Dejanje ni motivirano s prisvajanjem kot pri večini ostalih kaznivih dejanj iz tega poglavja, pač pa s poškodovanjem tuje stvari. S tem kaznivim dejanjem kazensko pravo nudi kazensko pravno zaščito tuji stvari pred njenim poškodovanjem, uničenjem ali pred ravnanji, zaradi katerih postane nerabna. Stvar, ki je predmet tega kaznivega dejanja, mora imeti določeno vrednost, s storilčevim ravnanjem pa mora nastati določena škoda. V kazenskopravni teoriji je poškodovanje tuje stvari kot ena od izvršitvenih oblik tega dejanja opredeljeno kot določena sprememba stvari, bodisi v vsebini, stanju ali obliki, ki ima za posledico zmanjšanje njene vrednosti in njene uporabnosti. Stvar, ki je predmet poškodovanja, še vedno obstaja, vendar v spremenjeni obliki.

V obravnavanem primeru je bil predmet napada, kot je razvidno iz opisa dejanja, dovozna cesta. Obdolženčev naklep je bil po ugotovitvah prvostopenjske sodbe usmerjen v spreminjanje obstoječega stanja ceste in motiviran s ciljem, vzpostaviti prejšnje stanje dovozne poti, kar naj bi obdolžencu omogočilo vožnjo po cesti z večjim tovornjakom. Bistvo očitka obtožbe je torej poškodovanje dovozne poti oziroma ceste, v katero so bili vgrajeni stebri, robniki in tlakovci, ki so kot gradbeni elementi v njeni strukturi imeli svojo funkcijo. Z njihovo odstranitvijo (izpuljenjem) je obdolženec, kot pravilno poudarja vložnik zahteve," izničil njihovo funkcionalnost v konfiguraciji dovozne poti". Zaradi spremenjenega stanja ceste je poslabšal njeno uporabnost in jo na ta način v spredaj pojasnjenem pomenu poškodoval. V sodbi, s katero sodišče spozna obdolženca za krivega, mora med drugim navesti tudi dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe (1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP). Poškodovanje tuje stvari oziroma nastanek škode kot zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja je v opisu izraženo s posegom v dovozno pot na opisan način, ki v celoti gledano pomeni spreminjanje oziroma poslabšanje njene funkcionalnosti, zaradi česar je na poti nastala škoda v zatrjevani višini.

Ob takšnem razumevanju opisa kaznivega dejanja je vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar se je glede na to, da je zahteva vložena v obdolženčevo škodo, v skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP omejilo zgolj na ugotovitev, da je bil s sodbo sodišča druge stopnje v navedenem obsegu prekršen zakon, ker je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo spremenilo in izreklo oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, čeprav opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena ZKP.