Jedro

Negativna procesna predpostavka litispendence zaradi združitve zadev v skupno obravnavanje ni prenehala.

Stranski intervenient mora dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil. Predpravdno mnenje dopolnjuje to, kar je pritožnica navedla že v tožbi. Že izdelano mnenje bi poleg dopolnjevanja trditvene podlage imelo kvečjemu vlogo navedb, s katerimi se strokovno postavi pod vprašanje pravilnost izdelanega izvedenskega mnenja, ki bi ga odredilo sodišče.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke A. T. v pravdnih zadevah I P 522/2014 in I P 302/2015 se delno ugodi, tako da se: - sodba sodišča v II. točki izreka v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, spremeni tako, da se tožba zavrže, - sodba sodišča v III. točki izreka v delu, v katerem je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, v celoti spremeni tako, da se tožba zavrže v znesku glavnice 80.487,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2011 dalje, v preostalem, izpodbijanem a nespremenjenem delu se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 18. 10. 2017 se zavrne in se sklep potrdi.

III. Tožeča stranka A., gradbena k. d., in A. T. krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa sta toženi stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe plačati njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.958,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

_O pritožbi zoper sodbo_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

I. razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 85885/2011 z dne 21. 6. 2011 tudi v prvem in tretjem odstavku in zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati družbi A., k. d., in A. T., znesek v višini 130.987,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2011 dalje do plačila;

II. razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 200211/2013 z dne 20. 12. 2013 tudi v prvem in četrtem odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožniku A. T. znesek 50.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2011 dalje:

III. razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 74693/2014 z dne 5. 6. 2014 v prvem in tretjem odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožniku A. T. znesek 83.137,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2011 dalje;

IV. tožeči stranki N. d. o. o. in stranskemu intervenientu A. T. naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni plačata njene pravdne stroške v znesku 5.939,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

2. Zoper sodbo so se pritožili tožnica v prvi pravdni zadevi (red. št. 279, 280, v nadaljevanju: tožnica) in stranski intervenient na njeni strani osebno (red. št. 283, 285) in še po odvetniku (red. št. 288) – zadnja pritožba (vložena po odvetniku) je hkrati pritožba tožnika v drugi in tretji pravdni zadevi (v nadaljevanju tudi: pritožba stranskega intervenienta in tožnika, vložena po odvetniku). Uveljavljajo vse pritožbene razloge in predlagajo, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višje sodišče obširnih pritožb ni povzemalo, v nadaljevanju bo povzelo bistvene zaključene sklope pritožbenih trditev in nanje odgovorilo.

3. Toženka je na pritožbe odgovorila in predlagala njihovo zavrnitev.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena, v preostalem delu pritožbe niso utemeljene.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo v združenih zadevah XII Pg 4428/2011, I P 522/2014 (v nadaljevanju tudi: druga pravda) in I P 302/2015 (v nadaljevanju tudi: tretja pravda). S sklepom z dne 31. 8. 2016 je vse tri zadeve združilo v skupno obravnavanje in zadeve vodilo pod enotno številko najstarejše pravdne zadeve. Ocenilo je, da bo z združitvijo pospešilo obravnavanje in zmanjšalo stroške, saj gre za zadeve iz istega historičnega dogodka. V gospodarskem sporu terjatev uveljavlja tožnica, v dveh pridruženih pravdnih zadevah pa isto terjatev uveljavlja oseba, kateri je bila terjatev odstopljena, s tem, da jo uveljavlja v dveh delih, tj. v drugi in tretji pravdi. Predmet obravnavanja je v vseh primerih plačilo istih gradbenih storitev na objektu P. v G. Višje sodišče že na tem mestu odgovarja na tisti del pritožbe tožnika in stranskega intervenienta, vložene po odvetniku, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o združitvi zadev. Sodišče prve stopnje je prvi odstavek 300. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pravilno uporabilo in sklep o združitvi zadev v skupno obravnavanje tudi pravilno obrazložilo, zato višje sodišče razlogov po nepotrebnem ne ponavlja.

_Presoja litispendence v drugi in tretji pravdi_

6. Iz 1. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja dosedanji potek postopka, ki ga višje sodišče povzema, kolikor je potrebno zaradi obrazložitve nadaljnjega zavrženja tožbe v drugi in (delno) tretji pravdi. Tožnica je tožbo zoper toženko vložila 21. 6. 2011 in zahtevala plačilo glavnice 130.987,00 EUR s pripadki. V času trajanja te pravde je terjatev odstopila stranskemu intervenientu, ki je nato v nadaljevanju vložil predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, (izvršilna) postopka pa sta se po ugovoru dolžnice (toženke) nadaljevala v pravdnem postopku, in sicer je: 1) 6. 11. 2013 zoper toženko vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi plačila 50.500,00 EUR s pripadki; 2) 30. 4. 2014 zoper toženko vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine za izterjavo 83.137,18 EUR s pripadki. Tožnica uveljavlja glavnico 130.987,00 EUR, tožnik v drugi ali tretji pravdi pa skupaj 133.637,18 EUR, to je 2.650,00 EUR več.

7. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke zavrnilo.

8. Višje sodišče najprej ugotavlja, da sta druga in tretja pravdna zadeva v razmerju do prve pravdne zadeve v odnosu litispendence (189. člen ZPP) in zato obstoji negativna procesna predpostavka za vodenje pravde v drugi in tretji zadevi (v zadnji do 80.487,18 EUR). V vseh treh pravdah se zoper isto toženko uveljavlja plačilo iste terjatve. Negativna procesna predpostavka litispendence zaradi združitve zadev v skupno obravnavanje ni prenehala (prim. sodbo in sklep VSC, I Cpg 196/2010 z dne 22. 9. 2010).

9. Prvi pogoj za upoštevanje litispendence je istovetnost pravdnih strank. Pri tem pogoju je treba upoštevati tudi primere razširjenih subjektivnih meja pravnomočnosti. V primerih, ko bi pravnomočna sodba učinkovala proti tretji osebi, tudi litispendenca učinkuje proti tretji osebi. Med tretje osebe spada pravni naslednik, tudi singularni pravni naslednik.1 Ker je torej v drugi in tretji pravdi podana absolutno bistvena kršitev pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na to kršitev pa višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbi tožnika iz druge in tretje pravde delno ugodilo tako, da je v tem delu sodbo spremenilo in tožbo v drugi pravdi v celoti zavrglo, v tretji pravdi pa zavrglo za razliko do zneska glavnice iz prve pravde, to je 80.487,18 EUR s pripadki (tretji odstavek 354. člena ZPP). V preostanku (2.650,00 EUR s pripadki) je višje sodišče izpodbijano odločitev glede tretje pravde potrdilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

_Presoja utemeljenosti pritožbe zoper sodbo v prvi pravdi in preostanek v tretji pravdi_

10. Uvodoma tožnica in stranski intervenient uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodbe zaradi pomanjkljivosti ne da preizkusiti, izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, le-ti pa so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Višje sodišče ugotavlja, da pavšalno zatrjevana kršitev pravil pravdnega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih, obrazložitev je jasna in logično povezana ter ni v nasprotju z odločitvijo. Tožnica in stranski intervenient tudi na več mestih zatrjujeta kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave, smiselno absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta pritožbeni razlog ni podan, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve višjega sodišča. 11. Tožnica in stranski intervenient trdita, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice A., k. d., in A. T. Sodišče naj bi spregledalo, da dne 21. 6. 2011 imenovana nista zahtevala izvršbe, gospodarska družba se nikoli ni udeležila pravde.

12. Očitana absolutno bistvena kršitev pravil postopka (prim. 357. člen ZPP) ni podana. Tožnica je po začetku pravde terjatev odstopila zgoraj imenovanima in temu ustrezno prilagodila tožbeni zahtevek v vlogi z dne 11. 2. 2016 (gl. tožničino pripravljalno vlogo v zadevi XII Pg 4428/2011, list. št. 328).

13. Nadalje tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je že na začetku predlagala dokaz s sodnim izvedencem, in še, da bi sodišče prve stopnje moralo ovrednotiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca J. S. z dne 10. 5. 2012 (priloga A26; v nadaljevanju tudi: predpravdno mnenje), ki ga je predložil stranski intervenient. Zatrjuje, da je sodišče s tem kršilo pravico do poštenega sodnega postopka, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Stranski intervenient navaja, da je sodišče spregledalo, da je že na samem začetku obeh postopkov (tudi izvršilnega) predlagal dokaz s sodnim izvedencem. Spregledalo je tudi, da je stranski intervenient predložil izvedensko mnenje sodnega izvedenca J. S. z dne 10. 5. 2012 (A26). S tem je sodišče kršilo pravico do poštenega sodnega postopka iz 22. člena Ustave.

14. Smiselno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje ni spregledalo tožničinega dokaznega predloga, da postavi izvedenca gradbene stroke. To iz razlogov 11. do 13. točke obrazložitve jasno izhaja. Zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki ga je tožnica predlagala že v prvi pripravljalni vlogi (z dne 14. 2. 2012), je razložilo v 13. točki obrazložitve, v kateri je tudi povzelo procesno stanje glede pozivanja za založitev predujma. Tožnica po pozivu sodišča prve stopnje ni založila predujma za plačilo stroškov sodnega izvedenca (ker se je postavila na stališče, da je te stroške že plačala, ko je naročila predpravdno mnenje; gl. list. št. 705). Ni sporno, da tega ni storil niti stranski intervenient. 15. Stranski intervenient v pritožbi navaja, da tožnica ni mogla vedeti, da sodišče predpravdnega mnenja ne bo sprejelo, in še, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka predpravdnemu mnenju nasprotovala (zatrjuje kršitev četrtega odstavka 244. člena ZPP, smiselno tudi kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP).

16. Ne drži, da toženka dokazni vrednosti predpravdnega mnenja ni nasprotovala oziroma je, kot navaja tožnik in stranski intervenient v pritožbi, vloženi po odvetniku, nasprotovala le pavšalno. Toženka je dokazni vrednosti predpravdnega mnenja nasprotovala že v prvi naslednji vlogi po tem, ko je bil dokazni predlog dan (gl. zadnji odstavek tretje strani toženkine vloge z dne 28. 6. 2012), sploh pa se je skozi celotni postopek branila s konkretnim nasprotnimi trditvami. Tožnica je že od samega začetka vedela, da je dokaz s sodnim izvedencem gradbene stroke potreben, saj je tak dokazni predlog tudi dala v prvi pripravljalni vlogi, ki je bila vložena še po odvetniku, le kasneje se dokaz ni izvedel, ker ni plačala predujma za plačilo dela in stroškov izvedenca. Višje sodišče poudarja, da je bila tožnica o smotrnosti nadaljnjega zastopanja po odvetniku s strani sodišča prve stopnje izrecno opozorjena (gl. zapisnik o glavni obravnavi z dne 3. 2. 2016).

17. Stranski intervenient v pritožbi, vloženi po odvetniku, dodatno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje potem ko tožnica predujma v postavljenem roku ni plačala, dati njemu dodatni rok za plačilo, saj ni vedel, da tožnica predujma ni plačala, sam pa bi ga gotovo, ker je upravičen do brezplačne pravne pomoči. 18. Za tako pritožbeno stališče ni opore v prvem odstavku 201. člena ZPP. Ta določa, da mora stranski intervenient dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružila. Stranski intervenient je imel po odločbi BPP brezplačno pravno pomoč le za zastopanje pred sodiščem prve (in sedaj druge) stopnje, ne pa tudi za plačilo stroškov za delo izvedenca. Višje sodišče dodaja, da bi bila taka dispozicija stranskega intervenienta celo v nasprotju z dejanji tožnice in zato brez učinka (četrti odstavek 201. člena ZPP). Tožnica namreč tu ni ravnala pasivno temveč aktivno – tožnica je na naroku sodišču pojasnila, da je opustila plačilo predujma, ker šteje, da to (plačilo) ni potrebno oziroma da je stroške za delo izvedenca že plačala, ko je plačala izdelavo predpravdnega mnenja (list. št. 705). Da pa sodišče prve stopnje A. T. ni pozvalo k plačilu predujma kot tožnika, je jasno, ker ta dokaznega predloga za izvedenca gradbene stroke nikoli ni dal oziroma ga je dal le na zadnjem naroku kot stranski intervenient, tak dokazni predlog pa je sodišče prve stopnje utemeljeno in obrazloženo zavrnilo. Toženka je pravilno opozorila na odgovor stranskega intervenienta na naroku 10. 5. 2016, da izvedenca gradbene stroke ni predlagal (list. št. 678).

19. Razen kolikor tožnica in stranski intervenient dejansko menita, da v spis vloženo izvedensko mnenje J. S. in predlog za njegovo zaslišanje pomenita takšen dokazni predlog. Takšno stališče je zmotno. Višje sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pred pravdo in s sodelovanjem le ene stranke pridobljeno izvedensko mnenje ni dokaz niti kot izvedensko mnenje niti kot listina, tudi ne kot dokazni predlog za zaslišanje izvedenca, kot to zmotno meni stranski intervenient in tožnik v pritožbi, vloženi po odvetniku. Predpravdno mnenje dopolnjuje to, kar je pritožnica navedla že v tožbi (prim. odločbo Ustavnega sodišča, št. Up- 642/13 z dne 9. 7. 2015). Že izdelano izvedensko mnenje bi poleg dopolnjevanja trditvene podlage imelo kvečjemu vlogo navedb, s katerimi se strokovno postavi pod vprašanje pravilnost že izdelanega izvedenskega mnenja, ki bi ga odredilo sodišče (prim. odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-234/13 z dne 27. 11. 2014) – pa ga ni, ker tožnica predujma za njegovo delo ni plačala. Že sodišče prve stopnje je povedalo, da je tako ustaljeno stališče sodne prakse (sklicevalo se je na razloge Vrhovnega sodišča v sodbi VSRS, II Ips 780/20106 z dne 16. 2. 2009). Stranski intervenient navaja, da je sodna praksa drugačna, vendar tega ne izkaže, zato s tako pritožbeno trditvijo, ob zgoraj povedenem, ne more uspeti. S tem je višje sodišče hkrati odgovorilo na neutemeljeno pritožbeno stališče stranskega intervenienta in tožnika v pritožbi, vloženi po odvetniku, da sodišče prve stopnje ni razložilo, zakaj dokaza z zaslišanjem sodnega izvedenca J. S. ni izvedlo (očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana).

20. Sodišče prve stopnje je pravilno opustilo izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke (tretji odstavek 153. člena ZPP) in ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 244. člena ZPP niti ni zmoto presodilo dokazne moči predpravdnega mnenja, kateremu tožnica in stranski intervenient zmotno pripisujeta dokazno moč javne listine. Predpravdno mnenje je zasebna listina oziroma ni listina iz prvega odstavka 224. člena ZPP. Ko je stranski intervenient na zadnjem naroku ponovno podal dokazni predlog, da se postavi izvedenca gradbene stroke, pa je bil tak predlog prepozen in ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo (prvi odstavek 286. člena ZPP). O tem je v 11. točki zavzelo pravilne razloge.

_Presoja dejanskega stanja_

21. Nosilni argument sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka je, da tožnica ni dokazala dogovora o plačilu 137.000 EUR (to je razlika med plačanim zneskom in zatrjevano vrednostjo vseh štirih hiš v znesku 512.000 EUR), da ni moglo preveriti, katera gradbena dela so bila opravljena na objektu na P. in za kakšno ceno. Tožnica ni dokazala, da je vrednost vseh gradbenih del skupaj 516.200,00 EUR. Tega tožnica ne more dokazovati z mnenjem J. S., ki mu je toženka nasprotovala, tudi ne z zapisom v gradbenem dnevniku z dne 18. 11. 2009 (A93): „V vednost nadzoru dogovorjena nova cena z investitorjem brez strojnih in elektro inštalacij za eno hišo na naših sestankih z vami in g. H. v T. ter z njim doma. Ena hiše je 137.000,00 EUR, 4 hiše 548.000,00 EUR“. Štelo je, da zapis zakonitega zastopnika tožnice ne dokazuje dogovora. Zakoniti zastopnik toženke je tak dogovor zanikal. Za pričo S. J., ki je bil nadzornik, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila njegova naloga le, da je preverjal, ali je bilo narejeno, kar sta se pogodbeni stranki dogovorili. Kaj sta se dogovorili, je izvedel od tožnice. Sam kakšnih dogovorov glede dodatnih del ni sklepal. Tudi ugotovitev o vsebini operativnih sestankov na A60 do A76 sodišče prve stopnje ni sprejelo kot pravno odločilnih, ker tam zakonitega zastopnika toženke ni bilo, zato na njihovi podlagi ni moglo potrditi tam zapisanih dogovorov med pogodbenima strankama. Toženka je sicer plačala več, kot je bilo sprva dogovorjeno v gradbeni pogodbi (56.181,30 EUR na hišo oz. 4 x 56.181,30 EUR), zato je sodišče prve stopnje sklepalo, da je tožnica gotovo več naredila oziroma je obstajal drugačen dogovor, kot je (bil prej) zapisan v pogodbi, saj sicer toženka ne bi plačala več od prvotno dogovorjene cene (sama toženka na primer navaja, da je tožnici plačala 362.399,30 EUR, tožnica pa, da je toženka plačala 356.213,00 EUR in priznala kompenzacijo 29.000,00 EUR). Da je vtoževani znesek očitno pretiran, je sodišče prve stopnje sklepalo tudi iz dejstva, da je tožnica z dopisom (A17) zahtevala plačilo 29.000,00 EUR, čeprav bi bila kljub temu v izgubi. Sodišče prve stopnje ni sprejelo, da bi tožnica pristala na izgubo, ki presega 100.000 EUR. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica toženki priznala kompenzacijo 29.000 EUR, za tri sporne račune (št. 42/2009, 1/2010 in 23/2010) pa, da tožnica ni uspela dokazati, da so izdani za drug objekt (objekt D.), kot se glasijo. Glasijo se namreč na objekt P. in so nesporno plačani.

22. Tožnica in stranski intervenient v pritožbi ponavljata argument, ki sta ga zatrjevala že glede izdelanega predpravdnega mnenja – da je gradbeni dnevnik, ki ga potrdi nadzorni organ, javna listina in ima torej dokazno moč iz prvega odstavka 224. člena ZPP. To ne drži, ker gre za zasebno in ne javno listino v smislu citiranega člena. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je nadzornik le potrjeval izvedena gradbena dela, nič več kot to. Kaj sta se stranki dejansko dogovorili, je izvedel le enostransko, tj. od tožnice. Sam kakšnih dogovorov glede dodatnih del ni sklepal, niti za to ni bil pooblaščen. Izid dokazovanja torej ne daje opore pritožbeni trditvi, da je bil nadzornik zastopnik toženke. Tudi potrjen gradbeni dnevnik ne more dokazovati dogovora o spremembi cene na 548.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je v gradbenem dnevniku zapisana le enostranska izjava tožničinega zakonitega zastopnika o dogovorjeni novi vrednosti del in nič več kot to.

23. Dejansko stanje konkretneje izpodbija tožnik in stranski intervenient v pritožbi, ki jo je vložil po odvetniku. Tudi ta pritožba temelji na stališču, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni moglo ugotoviti obsega dodatno dogovorjenih del in cene brez izvedenca gradbene stroke.

24. Najprej ne drži pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z 8. členom ZPP. Pritožnik navaja, da sodišče ni presodilo vseh dokazov skupaj, ni ocenilo vsakega posebej in nato ugotovilo dejansko stanje in utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz celotne obrazložitve izhaja, da se je sodišče prve stopnje do dokazov, ki so v zvezi s pravno pomembnimi dejstvi, opredelilo in jih tudi logično povezalo (npr. razlogi v 19. do 21. točki obrazložitve).

25. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje lahko obseg del in ceno ugotovilo s primerjavo med zaslišanjem sodnega izvedenca J. S. in računi tožnice. Na to je povsem pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve, ko je navedlo, da izstavljeni računi še ne pomenijo dokaza o obsegu opravljenih del. Višje sodišče dodaja, da to velja tudi za dogovorjena dela in njihovo ceno, kar je bistvo odločitve sodišča prve stopnje (prim. razloge sodišča v 22. točki obrazložitve o nedokazanosti dogovora o ceni 137.000 EUR in tudi začetni stavek 25. točke obrazložitve).

26. Pritožnik navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izpovedbe tožničinih podizvajalcev, ki so izpovedali, da so na objektu sodelovali in da so nekateri od njih dela opravljali tudi po letu 2010, kar je drugače, kot sta povedala zakoniti zastopnik toženke R. H. in njegova žena. Moralo bi dokazno oceniti tudi izpoved, da R. H. za dela na njegovi hiši ni plačal ničesar, čeprav so bila opravljena, kar bi glede na splošno znana dejstva bilo za verjeti. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi ustrezno upoštevati lastno ugotovitev, da R. H. ni sledilo, da se v letu 2011 niso izvajala dela in da je vse plačal. 27. Sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo na izpovedbo zakonitega zastopnika toženke, temveč na ugotovitev, da tožnica ni uspela dokazati naslednjega: katera vsa gradbena dela je opravila, katera dela so dogovorjena dela, kakšna je bila pogodba za teh dodatno zaračunanih 137.000 EUR oziroma vtoževani znesek, predvsem pa ni uspela dokazati vrednosti pogodbenih del. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da brez sodelovanja sodnega izvedenca gradbene stroke tega ni bilo mogoče ugotoviti. Zato pritožnik zgolj s poskusom omajati verodostojnost zakonitega zastopnika toženke ne more izpodbiti sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je prvi odstavek 215. člena ZPP pravilno uporabilo.

28. Končno tudi ni utemeljena pritožba stranskega intervenienta zoper odločitev o stroških. Bistvo pritožbe je, da je toženka vložila preveč vlog, ki jim sodišče niti ni sledilo, njej je tudi pripisati, da je sodišče opravilo več narokov. Pritožba spregleda, da je sodišče odmerilo stroške po določbah Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT, in sicer za postopek (in ne posamezne vloge) na prvi stopnji in udeležbo na naroku. Ker že to zadošča za odločitev o temu delu pritožbe, višje sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja.

29. Višje sodišče je s tem odgovorilo na tiste pritožbene navedbe sicer zelo obširnih pritožb, zlasti stranskega intervenienta, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). V delu, v katerem je pritožbe zavrnilo, je ugotovilo, da izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker v tem delu tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbe zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

_Presoja utemeljenosti pritožbe zoper sklep_

30. Sodišče prve stopnje je tožnico oprostilo plačila sodne takse za postopek o pritožbi do zakonske omejitve 44,00 EUR. S tem je v celoti odločilo skladno z dne 11. 9. 2017 vloženim predlogom in skladno s četrtim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1. Sicer pa je bila ta sodna taksa kasneje tudi plačana.

31. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

_Stroški pritožbenega postopka_

32. Stroške je priglasil stranski intervenient in tožnik v vlogi, vloženi po odvetniku. Glede na končni uspeh krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je toženki priznalo stroške odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT (1.585,60 EUR), pavšalni znesek stroškov po tar. št. 6002 (20 EUR in ne 2%), vse povečano za 22% davek – skupaj 1.958,83 EUR. Odločitev o stroških temelji na prvih odstavkih 154. in 155. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Prim. A. Galič v L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2010, stran 222; isto delo A. Galič, 3. knjiga, stran 175; tako tudi J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, strani 284 in 457. V sodni praksi prim. sodbo VSRS, III Ips 51/2015 z dne 21. 11. 2016, sodbo VSRS, II Ips 280/2017 z dne 9. 5. 2019.