Jedro

Ker tožnik kot natakar ni evidentiral vseh konzumacij na svojo računalniško kartico, ampak jih je evidentiral na račulniško kartico drugega natakarja in ga s tem obremenil, inkaso iz tega časovnega razdobja pa zadržal, je protipravno pridržal višek dnevnega izkupička, torej denarja, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom. S tem je uresničil vse znake očitane hujše kršitve delovne obveznosti - nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Za navedeno kršitev delovne obveznosti pa se mora po pravilniku tožene stranke (obligatorno) izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ker je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. čl. KZ RS, mu je tožena stranka zakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 3.2.1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnika spremenilo tako, da je tožnika oprostilo disciplinske kršitve iz 2. alinee izreka sklepa, sicer pa je njegov zahtevek po razveljavitvi citiranega sklepa v preostalem delu in razveljavitvi sklepa komisije za varstvo pravic tožene stranke z dne 9.3.1998 ter ugotovitvi, da mu na njuni podlagi delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, ponovnem pozivu nazaj na delo in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače in regresom, zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v posledici tega pa tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje zaradi pomanjkanja dokazov spremeni in ugodi zahtevku tožnika ali pa razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje istemu sodišču s tem, da se postopek dopolni predvsem glede dejanskega stanja in nato ponovno odloči. Potrebno bi bilo razčistiti dogajanje s tožnikovim sodelavcem B. in razlogom njegove odpovedi, saj gre za enaki dejanji (tožnikovo in tisto, zaradi katerega je sodelavec dal odpoved) ter okoliščine pri zapisovanju izjav o 14.000,00 SIT v denarnici, ter o tem, da je tožnik mislil, da je denar njegov. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje glede vsega opisanega nepopolno ugotovilo dejansko stanje, razčiščevanje teh vprašanj pa bi privedlo do drugačne odločitve. Stroški pritožbe naj se upoštevajo kot nadaljnji stroški tega postopka. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP/99 ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile zagrešene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prvostopenjsko sodišče pa je v obravnavani zadevi tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev in na podlagi teh dejstev tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna in ustrezno, natančno in prepričljivo obrazložena, zato se pritožbeno sodišče povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Ni utemeljen očitek pritožbe sodišču prve stopnje, da je nepopolno ugotovilo dejanko stanje. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in spremenilo sklep disciplinske komisije tako, da je tožnika oprostilo disciplinske kršitve iz 2. alinee izreka disciplinske odločbe, ker je ugotovilo, da očitana kršitev tožnika ni zanesljivo dokazana. Zaključilo pa je, da je tožnik storil drugo očitano kršitev delovne obveznosti, ker je ugotovilo, da tožnik na svojem delovnem mestu kot natakar II dne 10.11.1997 ni evidentiral na svojo računalniško kartico vse konzumacije med 18.50 in 19.30 uro, ampak na računalniško kartico natakarja B. B. in ga s tem obremenil, inkaso iz tega časovnega razdobja (14.175,00 SIT) pa je zadržal oz. ga je vrnil šele naknadno po opravljenem pogovoru z vodjem službe J. S. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da si je tožnik višek dnevnega izkupička, torej denarja, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom, protipravno zadržal, in da mu ni verjelo, da ob začetku izmene ni vedel, da ima v denarnici 14.000,00 SIT. V ravnanju tožnika so uresničeni vsi znaki očitane hujše kršitve delovne obveznosti po 2. tč. 122. čl. pravilnika o delovnih razmerjih in sicer nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Za navedeno kršitev delovne obveznosti pa se mora (obligatorno) izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja. V tožnikovem ravnanju je zaznati znake kaznivega dejanja neupravičene uporabe po 246. čl. KZ RS. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek po razveljavitvi disciplinskega sklepa glede te kršitve in izreka ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Pritožnik v pritožbi sicer navaja, da je potrebno dokazni postopek dopolniti in zlasti razčistiti dogajanje v zvezi s sodelavcem Bacicchijem in razlogom njegove odpovedi. Te pritožbene navedbe so pravno nepomembne. Po 1. odst. 337. lč. ZPP/99 sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. tega zakona. Prejšnji ZPP/77 je sicer dopuščal, da lahko sodišče poleg dokazov, ki so jih predlagale stranke, izvede tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če so ti dokazi pomembni za odločitev. Novi ZPP/99 pa v 7. čl. ne vsebuje več take določbe, zato sodišče lahko izvede le tiste dokaze, ki so jih stranke predlagale. Le v okviru materialnega pravdnega vodstva po 285. čl. ZPP lahko sodišče poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno razmerje, ki sta pomembni za odločbo, vendar pa to ne pomeni, da sodišče opravlja ta dejanja namesto strank. Pooblaščenec tožnika je v postopku pred sodščem prve stopnje predlagal dokaz z zaslišanjem priče B. B., vendar je ta dokazni predlog umaknil na zadnji glavni obravnavi. Upoštevajoč uveljavitev eventualne maksime v pritožbenem postopku, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb po dopolnitvi dejanskega stanja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP s sodbo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in na razloge, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.