Jedro

Izdana sta bila dva upravna akta, s katerima je bilo tožniku omejeno gibanje na Center za tujce, ki učinkujeta hkrati. Dva upravna akta o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito z različnim trajanjem ne moreta obstajati in učinkovati hkrati, zato je kršeno tudi načelo pravne države v smislu pravne varnosti in zaupanja v pravo (2. člen Ustave), ko gre za posege v pravico do svobode iz 6. člena Listine.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep tožene stranke št. 2142-491/2017/75 (1221-03) z dne 16. 6. 2026 se odpravi. Tožena stranka mora nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prosilcu za priznanje mednarodne zaščite, ki trdi, da je A. A. , roj. ... v mestu ..., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, omeji gibanje, ker mu je bilo pred vložitvijo naknadne prošnje za priznanje mednarodne zaščite omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo oziroma zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito oziroma podati namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka.

2.Tožena stranka v izreku sklepa pravi, da je prosilcu izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce,..., in sicer od 15. 6. 2026 od 11:40 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 15. 9. 2026 do 11:40 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

3.V obrazložitvi sklepa tožena stranka pravi, da je prosilec dne 15. 6. 2026 vložil naknadno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz dokumentacije upravne zadeve je prosilec v Republiki Sloveniji prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite vložil dne 19. 6. 2017. Ker je samovoljno zapustil azilni dom, je bil postopek ustavljen s sklepom št. 2142-491/2017/14 (1312-17) z 31. 8. 2017. Dne 6. 2. 2018 je v Republiki Sloveniji vložil drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Postopek je bil prav tako ustavljen s sklepom pristojnega organa št. 2142-491/2017/13 (1312-07) z dne 26. 2. 2018, saj je prosilec ponovno samovoljno zapustil azilni dom. Po več poskusih vračanja iz drugih držav članic skladno z Uredbo (EU) št. 604/201, je bil dne 24. 6. 2019 uspešno predan v Republiko Slovenijo. Pobegnil je z letališča in bil kasneje najden s strani policije. Azilni dom je nato zapustil še preden bi v Republiki Sloveniji vložil tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ko je bil ponovno vrnjen v Republiko Slovenijo, je dne 17. 8. 2021 vložil tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki pa je bila zavrnjena z odločbo pristojnega organa št. 2142-491/2017/43 (122-20) z dne 23. 9. 2021. Navedena odločba je postala pravnomočna dne 29. 8. 2023. Pristojni organ je bil dne 11. 6. 2026 s strani Centra za tujce obveščen, da želi prosilec v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za priznanje mednarodne zaščite. Dne 6. 6. 2026 je bil namreč v Center za tujce nastanjen s strani Policijske postaje za izravnalne ukrepe Novo mesto. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije je prosilec do dne 6. 6.2026 prestajal zaporno kazen v ZPKZ Dob. S sodbo Okrožnega sodišča Ljubljana št. Ill KS 22266/2023 z dne 1. 9. 2025 je bila prosilcu poleg kazni zapora izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za čas štirih let. Ker po prestani kazni zapora prosilca ni bilo mogoče neposredno odstraniti iz države, je bil nastanjen v Center za tujce do odstranitve iz države. Dne 10. 6. 2026 pa je pristojnim osebam Centra za tujce izročil lastnoročno izjavo, s katero je izrazil, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za priznanje mednarodne zaščite, s čimer je preprečil izvedbo postopka izgona tujca iz države. Kot izhaja iz zapisnika o vložitvi naknadne prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji z dne 15. 6. 2026, je prosilec povedal, da si želi še ene priložnosti. V Republiki Sloveniji bi rad delal, prav tako si želi ponovno vzpostaviti stik z dekletom. V zvezi s težavami, ki jih je imel v izvorni državi, je povedal, da je o teh težavah govoril že v prejšnjih postopkih.

4.Po vloženi naknadni prošnji je bil istega dne prosilcu ustno na zapisnik št. 2142-491/2017/74 (1221-03) dne 15. 6. 2026 izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce, in sicer na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena, saj je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec vložil naknadno prošnjo samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz Republike Slovenije, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito že prej. Kot izhaja iz zapisnika o ustnem izreku omejitve gibanja št. 2142-491/2017/74 (1221-03) z dne 15. 6. 2026, je uradna oseba prosilca najprej soočila z njegovimi preteklimi samovoljnimi zapustitvami. Pojasnil je, da je poskušal pobegniti, ker so mu francoski policisti rekli, da bo zaprt, ko bo vrnjen v Republiko Slovenijo. Ko je vlagal prošnje za priznanje mednarodne zaščite, ni dobro poznal sistema, bil je namreč premlad, da bi razumel postopke. Bal se je, da bo zaprt. Ko je želel vložiti prvo prošnjo leta 2017, se je sam zglasil v azilnem domu, kar zanj pomeni, da ni imel namena zapustiti države. Kasneje je sicer državo vseeno zapustil, saj so mu to predlagali ostali prosilci v azilnem domu. Govorili so mu o ljudeh, ki so jih zaprli. Ker je bil mlad, je bilo nanj lažje vplivati. Uradna oseba je prosilca vprašala, iz katerega razloga ni prej izrazil namena, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za priznanje mednarodne zaščite. Njegova tretja prošnja za priznanje mednarodne zaščite je bila namreč zavrnjena. Prosilec je pojasnil, da ni bil seznanjen s tem, da je bila njegova prošnja zavrnjena. Spomni se, da je bil odpeljan na Upravno sodišče Republike Slovenije. Ker ni prejel odgovora, ni vložil ponovne prošnje. Dne 10. 6. 2026 pa je to storil, ker so ga odpeljali v zaprti kamp. Uradna oseba je prosilca soočila tudi z dejstvom, da se je pri vložitvi prošnje predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki. Pojasnil je, da so mu predlagali, naj ne da pravih podatkov, da ga ne bodo vrnili v matično državo. Dodal je, da si želi dobiti še zadnjo priložnost. Želi si delati v Republiki Sloveniji in si tukaj ustvariti življenje. Prosilec je pojasnila razumel in ni imel pripomb na postopek ali na zapisnik.

5.V nadaljevanju tožena stranka pravi, da je dne 12. 6.2026 je potekel rok, do katerega bi morale države članice Evropske unije sprejeti predpise, potrebne za uskladitev z Direktivo (EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L, 2024/1346, 22. 5. 2024; v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu 2024/1346). Republike Slovenija še ni sprejela nove zakonodaje, ki bi zagotavljala prenos omenjene direktive, zato se tudi glede omejitve gibanja oziroma pridržanja še naprej uporabljajo določbe ZMZ-1, v kolikor niso v nasprotju s to direktivo.

6.V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na prvi in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. Glede na navedeno je pristojni organ presodil, ali so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja prosilcu na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Prosilcu je bila s sodbo Okrožnega sodišča Ljubljana poleg kazni zapora izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za čas štirih let. Ker po prestani kazni zapora prosilca ni bilo mogoče neposredno odstraniti iz države, je bil nastanjen v Center za tujce do odstranitve iz države. Dne 10. 6. 2026 pa je pristojnim osebam Centra za tujce izročal lastnoročno izjavo, s katero je izrazil, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za priznanje mednarodne zaščite, s čimer je preprečil izvedbo postopka izgona tujca iz države. Pristojni organ utemeljeno sklepa, da je prosilec naknadno prošnjo vložil izključno zato, da bi oviral oziroma preprečil odstranitev iz Republike Slovenije. Evidentno je namreč, da bi lahko naknadno prošnjo vložil že bistveno prej, saj je bila njegova prva prošnja za priznanje mednarodne zaščite pravnomočno zavrnjena že dne 29. 8. 2023. Prosilcu je bilo torej že več let znano, da je njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnjena.

7.Prosilec je navajal, da ni bil seznanjen s tem, da je bila njegova prošnja zavrnjena. Te navedbe so povsem protispisne. Povsem jasno je namreč, da je bila odločba njegovemu pooblaščencu vročena dne 30. 9. 2021. Prosilec je s pomočjo pooblaščenca zoper navedeno odločbo vložil tožbo v upravnem sporu pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, ki pa je tožbo zavrnilo s sodbo št. I U 1530/2023. Navedena sodba je dne 29. 8. 2023 postala pravnomočna. Prosilec bi lahko, če bi to želel, namen za vložitev naknadne prošnje vložil že bistveno prej. Pristojni organ glede na to utemeljeno sklepa, da je prosilec naknadno prošnjo podal šele potem, ko je postalo jasno, da bo zaradi stranske kazni izgona tujca odstranjen iz države z namenom, da odstranitev prepreči. Povsem evidentno je torej, da gre pri tem za zlorabo instituta mednarodne zaščite in oviranje odstranitve iz države, saj je prosilec sam povedal, da je namen vložiti naknadno prošnjo izrazil šele dne 10. 6. 2026, ko je bil že več dni nastanjen v Centru za tujce. Na tem mestu ne gre spregledati dejstva, da iz odločbe o nastanitvi v Center za tujce z dne 6. 6. 2026 (brez številke), ki jo je izdala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Novo mesto, izhaja, da je prosilec v policijskem postopku navajal, da si ne želi v izvorno državo, čeprav tam nima težav. Pri vložitvi naknadne prošnje pa je to utemeljeval z osebnimi razlogi, ki so v glavnini povezani z njegovim bivanjem v Republiki Sloveniji. Povedal je, da želi v Republiki Sloveniji delati ter nadaljevati zvezo z dekletom. Pristojni organ izpostavlja tudi, da je postopek mednarodne zaščite namenjen tistim, ki zaščito dejansko potrebujejo, in ni namenjen urejanju osebnega in ekonomskega položaja prosilcev.

8.Glede na okoliščine vložitve naknadne prošnje, iz katerih je evidentno, da je prosilec naknadno prošnjo vložil šele po tem, ko je bil izpuščen iz zapora in je postalo jasno, da bo zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca dejansko odstranjen iz Republike Slovenije, zaradi česar je že bil nastanjen v Center za tujce, tega pa ni storil prej, čeprav je bil več let v zaporu in bi to lahko storil, prav tako mu je postopek mednarodne zaščite poznan, pristojni organ utemeljeno sklepa, da je to storil šele po izpustu iz pripora, da bi zadržal oziroma oviral postopek odstranitve iz države. Prosilec je torej predhodno imel dovolj časa in možnosti zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Takšno ravnanje prosilca pa kaže na zlorabo instituta mednarodno zaščite. Prosilcu se zato omejuje gibanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena.

9.Tožena stranka se nato sklicuje na določbo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 in na prvo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Pristojni organ sklepa, da so v predmetni zadevi podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, zaradi česar bi bila odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, v danem primeru povsem neučinkovita. K temu dodaja, da je zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, izpolnjena tudi okoliščina iz desete alineje istega člena, ki prav tako kaže na nevarnosti pobega. Prav tako so izpolnjene tudi okoliščine iz druge in tretje alineje navedenega člena, saj je prosilec v Republiki Sloveniji predhodno večkrat zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, a je državo pozneje zapustil. Poleg tega je pri vložitvi prve prošnje navajal lažne osebne podatke, s čimer so izpolnjene okoliščine iz pete alineje 84.a člena ZMZ-1. Vse navedeno jasno izkazuje, da so v predmetni zadevi podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo prosilec pobegnil. Prosilec je sicer svoja pretekla ravnanja opravičeval s tem, da je bil mlad in da so nanj vplivali drugi. Pristojni organ pojasnjuje, da je bil prosilec že v prejšnjih postopkih polnoletna oseba, poleg tega je bil o vseh postopkih ustrezno informiran. Prosilec se je za tovrstna ravnanja odločal povsem samostojno in brez prisile.

10.Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo), niso ustrezne, pristojni organ ugotavlja, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku in bo kasneje mogoče izvršiti odstranitev iz države. Po vložitvi prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka bi bil prosilec načeloma nastanjen v azilni dom, kjer bi imel možnost izhoda, v primeru, da bi mu bil izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma, pa bi se njegov izhod izredno težko preprečil. V azilnem domu, kjer je kapaciteta 350 nastanitev, v povprečju pa je na mesečni ravni prisotnih več kot 600 prosilcev in vlagateljev namer, naloge varovanja namreč opravlja dvanajst varnostnikov in dva receptorja.

11.K navedenemu pristojni organ dodaja, da glede na to, da na strani prosilca obstoji več okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, tudi alternativni ukrepi pridržanju, ki jih Republika Slovenija še ni uredila v svoji zakonodaji, v konkretnem primeru ne bi prišli v poštev.

V tožbi tožnik pravi, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa toženke ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Za vse pravne podlage pridržanj v povezavi s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi Sodišča EU velja, da mora biti pridržanje "strogo omejen" ukrep, in mora biti izrečen v "izjemnih okoliščinah", če je to "nujno, razumno in sorazmerno," ker gre za "skrajno sredstvo". V predmetni zadevi takšne izjemne okoliščine niso izkazane. Tožena stranka bi morala izkazati kaj več o tem, kaj je storila za to, da bi bil tak ukrep izrečen na območje azilnega doma bolj učinkovit. Ne more pa se na splošno sklicevati na to, da je le 12 varnostnikov in dva receptorja (kateri seveda delajo v izmenah) niso dovolj, da več kot 80% nastanjenih zapusti azilni dom preko glavnega vhoda ali pod ograjo, saj na tak način ni dopustno neupoštevati zahtev prava EU, ki se nanašajo na sorazmernost oziroma nujnost ukrepa pridržanja ter uporabo manj prisilnih sredstev od pridržanja. Tovrstne subjektivne okoliščine na strani tožnika pa v izpodbijanem sklepu niso v zadostni meri pojasnjene.

Po mnenju tožnika tožena stranka v izpodbijanem sklepu nekritično zaključuje, da je tožnik naknadno prošnjo za mednarodno zaščito vložil izključno z namenom oviranja in zavlačevanja postopka odstranitve iz države. Tožnik poudarja, da so se njegove življenjske okoliščine od njegove zadnje prošnje (iz leta 2021) bistveno spremenile. Tožnik si je v Republiki Sloveniji ustvaril močne osebne in partnerske vezi (biva z dekletom) ter ima resen in izkazan namen integracije v slovensko družbo s pridobitvijo zaposlitve. Cilj njegove prošnje je pridobitev zakonitega statusa zaradi spremenjenih okoliščin, ne pa zloraba postopka.

Tožnik pravi, da tožena stranka nevarnost pobega utemeljuje z dejstvom, da je tožnik v preteklosti (leta 2017 in 2019) zapustil azilni dom. Pri tem organ popolnoma spregleda subjektivne okoliščine, ki jih je tožnik podal na zapisnik: ob prvem prihodu v Slovenijo je bil izjemno mlad (star 20 let), neizkušen in pod močnim vplivom ter manipulacijo ostalih prosilcev v azilnem domu, ki so med ranljivimi posamezniki širili dezinformacije in strah pred zapiranjem. Tožnikovo takratno ravnanje je bilo posledica strahu in neizkušenosti, ne pa naklepnega izogibanja oblastem. Prav tako je tožnik v vmesnem času prestal zaporno kazen, kar pomeni, da je bil dalj časa pod stalnim nadzorom države, kjer je kazen vzorno prestal, kar kaže na spremembo njegovega odnosa do spoštovanja pravnega reda. Organ ne more preteklih ravnanj izpred več let avtomatično preslikati na trenutno osebnostno in procesno situacijo tožnika. Tožena stranka zmotno in neživljenjsko tolmači dejstvo, da je tožnik uradno namero za mednarodno zaščito podal šele po šestih dneh bivanja v Centru za tujce (kamor je bil nameščen 6. 6. 2026, izjavo pa je podal 10. 6. 2026, formalno evidentirano 15. 6. 2026). Tožena stranka ta časovni zamik označuje kot "zlorabo azilnega postopka" z edinim namenom preprečitve izvedbe stranske kazni izgona, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Tožnik je bil takoj po odpustu iz zapora Dob (kjer je prestajal večletno zaporno kazen) odveden in zaprt v Center za tujce... Kot tuji državljan, ki ne obvlada slovenskega jezika in pravnega sistema, se je šele z namestitvijo v Center za tujce dejansko soočil z neposredno grožnjo prisilne odstranitve v matično državo. Šest dni predstavlja minimalen, povsem razumen in logičen časovni okvir, v katerem je tožnik v izolaciji (brez prostega dostopa do zunanjih informacij ali specializirane pravne pomoči) poskušal razumeti svoj kompleksni pravni položaj ter zbrati informacije o tem, kako uveljaviti svoje pravice.

Pravica do iskanja azila je temeljna človekova pravica, zagotovljena s 14. členom Splošne deklaracije človekovih pravic in 18. členom Listine EU o temeljnih pravicah. Te pravice ni mogoče pogojevati ali je označiti za "zlorabo" zgolj zato, ker je izražena v trenutku, ko posamezniku grozi prisilna odstranitev. Prav strah pred neposrednim izgonom v državo, kjer mu grozi nevarnost, je primarni in legitimni sprožilec za vložitev prošnje. Čas vložitve (po šestih dneh) torej ne dokazuje manipulacije, temveč pristen in stopnjevani strah pred vrnitvijo.

Tožnik trdi, da ni "izjemno begosumen" - torej, da se skladno s prvo alinejo člena 84a ZMZ-1 šteje, da so bile v zadevnem primeru podane jasne okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka sklenila, da je tožnik izjemno begosumen. Slednje ni v izpodbijanem sklepu obrazložila. T.i. znatna nevarnost pobega ni po mnenju tožnika izkazana, tožnik je mnogokrat poudaril, da Slovenije noče zapustiti. Naveden člen ne pomeni, da je zapor sam po sebi varovalni ukrep, ki onemogoča "begosumnost" Resna nevarnost pobega mora biti utemeljeno obrazložena, ker drugače se je ne more izpodbijati. Res sicer je, da so objektivni kriteriji iz navedenega člena zakoniti mehanizem, vendar to ne pomeni, da bi se <em>a priori</em> vsak prosilec, ki je prestajal zaporno kazen, obravnaval kot begosumen. Tožnik trdi, da pogoji iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 niso kumulativno izpolnjeni.

Tožena stranka je izvedla ukrep na podlagi točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, kjer je izrecno razvidno, da se lahko domneva, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril. Tožnik meni, da takih objektivnih meril ZMZ-1 ne vsebuje, kar pomeni, da navedeno določilo Recepcijske direktive II ni bilo v celoti implementirano v naš pravni red in se zato 8. člen Recepcijske direktive II v skladu z načelom primarnosti uporablja neposredno. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi. Tožena stranka je svojo domnevo, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka vložil zgolj zaradi oviranja odstranitve, utemeljila s tem, da je šele po seznanitvi z odločbo o nastanitvi (po nekaj dneh v CT) podal namero za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Vsebinsko je mnenja, da je torej objektivni kriterij izpolnjen s tem, da je imel tožnik možnost podaje namere že med prestajanjem zapora. Vendar je to le eden izmed zahtevanih pogojev iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki pa ni istoveten s pojmom "objektivnih kriterijev", ki morajo biti določeni v povezavi z drugim pogojem, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal zgolj zato, da bo zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Da bi bil kriterij "objektiven" pomeni, da mora biti vnaprej določen za vse bodoče primere z zakonskim aktom in ZMZ-1 takih objektivnih kriterijev ne določa za tovrstne primere omejitve gibanja.

Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce odredi le pod pogojem, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti milejših ukrepov. Sodišče je v več primerih (npr. I U 1512/2021) že poudarilo, da sistemske pomanjkljivosti države pri varovanju azilnega doma ne morejo iti v škodo posameznikovi pravici do prostosti. Nastanitev v Center za tujce predstavlja najstrožjo obliko odvzema prostosti

ki v konkretnem primeru, ko gre za osebo z urejenim zasebnim življenjem v Sloveniji, ni nujna in ne sorazmerna. Tožena stranka sploh ni preučila možnosti določitve drugih, alternativnih in milejših ukrepov za zagotavljanje njegove prisotnosti.

Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da v konkretnem primeru obstaja "več okoliščin", ki kumulativno kažejo na visoko nevarnost pobega (pretekle selitve, uporaba različnih osebnih podatkov pred leti, pravnomočna obsodba z izgonom). Posledično po mnenju tožnika organ pavšalno trdi, da v konkretnem primeru sploh ne bi prišli v poštev nikakršni alternativni ukrepi pridržanju, vključno s tistimi, "ki jih Republika Slovenija še ni uredila v svoji zakonodaji". Takšno stališče je pravno nevzdržno in pomeni grob poseg v 19. člen Ustave RS (varstvo osebne svobode) ter 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Tožena stranka v sklepu izrecno priznava, da Republika Slovenija določenih alternativnih ukrepov pridržanju sploh še ni uredila v svoji zakonodaji, kljub jasnim usmeritvam Direktive (EU) 2024/1346 in mednarodnih standardov (npr. Smernice EUAA o alternativah pridržanju). Dejstvo, da država zamuja z implementacijo milejših, alternativnih ukrepov (kot so npr. redno javljanje policiji, polog varščine, elektronski nadzor ali predložitev dokumentov), ne daje upravnemu organu pravice, da tožniku avtomatično in brez možnosti izbire odredi najstrožji možni ukrep -

popoln odvzem prostosti v zaprtem Centru za tujce.

Tožnik meni, da je prišlo do kršitve načela individualizacije in sorazmernosti. Tožena stranka je dolžna v vsakem posameznem primeru dokazati, zakaj točno določen milejši ukrep (npr. obvezno zadrževanje na območju azilnega doma z rednim javljanjem) ne bi bil učinkovit. Tožena stranka je to oceno opravila povsem abstraktno, sklicujoč se na statistiko pobegov drugih oseb in kadrovsko podhranjenost azilnega doma, kar predstavlja nedopustno objektivizacijo. Tožnik ima v Sloveniji stalno prebivališče zunaj institucionalne narave (partnerstvo z določenim dekletom), kar pomeni, da bi bilo njegovo prisotnost mogoče učinkovito zagotavljati z milejšimi ukrepi nadzora na njenem naslovu, če bi organ to individualno presojal.

Dejstva, da je tožnik pred leti navajal drugačne podatke ali zapustil azilni dom, so že bila predmet kazenskega postopka, za katerega je tožnik kazen v celoti prestal. Kazenska obsodba ne more služiti kot trajna in avtomatična podlaga za administrativno pridržanje v azilnem postopku. Tožnik je izrazil izrecno željo, da se tokrat podredi zakonitemu postopku, želi delati in si urediti življenje v Sloveniji, kar izključuje nevarnost, da bi s pobegom v nelegalnost ogrozil svojo edino preostalo pravno možnost za ureditev statusa.

Kot dokazni predlog predlaga njegovo zaslišanje za potrebe razjasnitve ključnih dejanskih vprašanj, ki jih je tožena stranka ugotovila napačno in pomanjkljivo, in sicer glede njegovega pristnega (in ne taktičnega) motiva za vložitev prošnje, glede objektivnih razlogov za šestdnevni zamik pri podaji namere v Centru za tujce, glede njegove osebnostne spremembe po prestani kazni ter glede obstoja močnih integracijskih in partnerskih vezi v Republiki Sloveniji, ki izključujejo vsakršno nevarnost pobega.

Tožnik se pridržan na prostore Centra za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša zopet omejitev osebne svobode; je žalosten, meni, da se mu je zgodila krivica z odrejenim ukrepom. Zato zahteva tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore Azilnega doma.

Svoboda ni abstraktna pravna kategorija, ampak je temeljna predpostavka človekovega dostojanstva. Nastanitev tožnika v Center za tujce v Postojni ni "omejitev gibanja", temveč je de facto strogi zaporni režim, obdan z ograjami, ključavnicami in stalnim nadzorom. Tožnik je v tem režimu zaprt brez kakršnekoli krivde, zgolj zaradi administrativnega postopka.

Če bo sodišče čez tedne ali mesece ugotovilo, da je bil sklep nezakonit, tožniku teh odvzetih dni, preživetih med stenami Centra za tujce, nihče več ne bo mogel vrniti. Vsak dan, ko je tožnik zaprt, pomeni nepopravljivo in dokončno uničenje njegove ustavne pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in 5. člena EKČP. Tožnik je v Center za tujce vstopil neposredno po tem, ko je za zapahi ZPKZ Dob odslužil svojo večletno zaporno kazen. Ko je končno odplačal svoj dolg družbi in upravičeno pričakoval, da bo lahko vdihnil zrak svobode ter začel znova, ga je država ponovno, brez sekunde premora, pahnila v novo obliko zapora.

Takšen prehod ima na človeško psiho grozljiv, uničujoč in travmatičen učinek. Tožnik se nahaja v stanju akutnega šoka, nenehnega eksistenčnega strahu, hude anksioznosti in globoke depresije, saj se sooča z občutkom, da je ujet v neskončnem kolesu zapiranja. Strah pred prisilnim izgonom v Alžirijo, kjer ga čaka gotov propad, ga potiska na sam rob psihičnega zloma. Škoda, ki v teh dneh nastaja na njegovem duševnem zdravju, je globoka, trajna in bo pustila nepopravljive brazgotine za celo življenje. Tožnik si je v Sloveniji zgradil edino varno zavetje - resno, globoko in stabilno ljubezensko zvezo s svojim dekletom, s katero sta si delila življenje in načrtovala prihodnost. Izpodbijani sklep je to družinsko celico nasilno razbil. Z zaprtjem v ... so jima bili stiki popolnoma onemogočeni, njuno skupno življenje pa je čez noč zamrznjeno v grozljivi negotovosti. Ta prisilna ločitev ne uničuje le tožnika, temveč povzroča nepopravljivo škodo njunemu odnosu, ki temelji na medsebojni bližini in podpori. Država s tem grobo posega v jedro 8. člena EKČP (pravica do zasebnega in družinskega življenja). Ljubezenskih vezi in skupnega časa, ki ga ta ukrep uničuje, ni mogoče sanirati z nobenim kasnejšim finančnim ali pravnim zadoščenjem. Tožnik ima v Sloveniji vse, kar ima v življenju vrednega: svoje dekle, svoj dom in svojo edino priložnost za zakonito delo in dostojno prihodnost. Če bi tožnik pobegnil, bi s tem samostojno uničil svojo edino pravno možnost, da ostane v Sloveniji, in se obsodil na večno življenje v ilegali in strahu pred policijo.

Tožnik nima nobenega motiva za pobeg, saj si želi zgolj sodelovati v postopku. Njegovo prisotnost v državi je mogoče brez težav zagotoviti na naslovu njegove partnerke, z rednim javljanjem ali katerim koli drugim milejšim ukrepom. Interes države po nadzoru ne more pretehtati nad popolnim uničenjem človekovega življenja, svobode in duševnega zdravja.

Člen 9 (3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU določa, da se prosilca nemudoma izpusti, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če Upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot toženka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. Taka sodba še ni pravnomočna. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v takem primeru nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu v slovenski pravni red. Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (člen 9 (1) Direktive o sprejemu).

Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi (ni potrebe po dokazovanju težko popravljive škode), sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti", sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce in tožnika nemudoma izpusti. Tožnik tudi predlaga, da se ugodi zahtevi za začasno odredbo, tako da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

prostore azilnega doma ali njihove izpostave ni mogoče učinkovito izvesti.

Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 100/2021 z dne 26. 1. 2021. Tožena stranka se je na podlagi individualnih okoliščin odločila za tak ukrep. Sklicuje se na prvo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Ker po prestani kazni zapora tožeče stranke ni bilo mogoče neposredno odstraniti iz države, je bila dne 6. 6. 2026 nastanjena v Center za tujce do odstranitve iz države, namero za vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito pa je izrazila šele 10. 6. 2026, ko je bila, skladno z navedeno sodbo, v postopku vračanja oziroma je postalo jasno, da se bo stranska kazen izgona tujca tudi izvršila, kljub temu, da bi to lahko storila že bistveno prej. Tožena stranka glede na navedeno sklepa, da so skladno s prvo alinejo 84.a člena ZMZ-1, v predmetni zadevi podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, zaradi česar bi bila odreditev ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, v danem primeru povsem neučinkovita. K temu je potrebno dodati, da je zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, izpolnjena tudi okoliščina iz desete alineje istega člena, ki prav tako kaže na nevarnosti pobega. Prav tako so izpolnjene tudi okoliščine druge in tretje alineje navedenega člena, saj je tožeča stranka v Republiki Sloveniji predhodno večkrat zaprosila za priznanje mednarodne zaščite, a je državo pozneje zapustila. Poleg tega je pri vložitvi prve prošnje navajala lažne osebne podatke, s čimer so izpolnjene okoliščine iz pete alineje 84. a člena. Vse navedeno jasno izkazuje, da so v predmetni zadevi podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo tožeča stranka pobegnila. Iz odločbe o nastanitvi v Center za tujce 6. 6. 2026 (brez številke), ki jo je izdala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Novo mesto, izhaja, da je tožeča stranka v policijskem postopku navajala, da si ne želi v izvorno državo, čeprav tam nima težav. Glede na to, da na strani tožeče stranke obstaja več okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega, tudi alternativni ukrepi pridržanju, ki ji Republika Slovenija še ni uredila v svoji zakonodaji, v konkretnem primeru ne bi prišli v poštev. V zvezi z navedbami tožeče stranke o njenih domnevnih duševnih težavah tožena stranka najprej pojasnjuje, da so te navedbe neizkazane, saj tožeča stranka ni predložila nobenih izvidov ali dokazov, iz katerih bi to izhajalo. Poleg tega tožeča stranka v postopku ni navajala, da bi imela kakršnekoli zdravstvene težave. V vsakem primeru pa je tožeči stranki v Centru za tujce na voljo vsa zdravstvena oskrba in dostop do ustrezne psihosocialne oskrbe. Sodišču predlaga, da tožba in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne, izpodbijani sklep pa potrdi.

Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v upravne spise in v sodni spis, pooblaščenka tožnika je potrdila, da je prejela odgovor na tožbo in sodišče je zaslišalo tožnika predvsem glede bivanjskih razmer in režima v Centru za tujce.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Po neprerekanih podatkih v spisu je tožnik dne 10. 6. 2026 v Centru za tujce izrazil namero za azil, njegova prošnja za mednarodno zaščito pa je bila sprejeta dne 15. 6. 2026. Po interpretaciji Sodišča EU se Procesna uredba 2024/1348 uporablja za postopke za priznanje mednarodne zaščite v zvezi s prošnjami, vloženimi od 12 junija 2026.

Po presoji Upravnega sodišča to isto velja tudi za Direktivo o sprejemu 2024/1346 v navezavi na 35. in 36. člen Direktive o sprejemu 2024/1346. Po določilu prvega odstavka 36. člena Direktive o sprejemu 2024/1346 se Direktiva o sprejemu 2013/33 za države članice, za katere je ta direktiva zavezujoča, razveljavi z učinkom od 12. junija 2026. Direktiva o sprejemu 2013/33 je torej razveljavljena od dne 12. 6. 2026 naprej, kar pomeni, da za obravnavani spor Direktiva o sprejemu 2013/33 ni več relevanten pravni vir za pridržanje, razen v smislu, ki je naveden v povezavi z opombo št. 8 v tej sodbi. Prošnja je bila v konkretnem primeru podana in sprejeta dne 15. 6. 2026, zato za obravnavo zadevo velja sekundarno pravo EU iz t.i. Pakta o migracijah in azilu.

Z vidika obsega in jedra obrazložitve odločitve o pridržanju se je tožena stranka v izpodbijanem aktu v veliki večini omenjenega obsega in jedra ukvarjala z utemeljitvijo tožnikove begosumnosti. Vendar sodišče ugotavlja, da v presoji zakonitosti izpodbijanega akta sodišče niti ni moglo priti do celovite presoje pravilnosti ugotovitve tožnikove begosumnosti, ker ima izpodbijani akt prevelike pomanjkljivosti in napake pri uporabi samih pravnih virov za pridržanje tožnika v konkretnem primeru. V slednjem materialno-pravnem smislu namreč drži samo ugotovitev tožene stranke, da Republika Slovenija še ni sprejela zakonodaje, ki bi zagotavljala prenos Direktive o sprejemu 2024/1346, zato se glede "omejitve gibanja oziroma pridržanja" še naprej uporabljajo določbe ZMZ-1, če niso v nasprotju z Direktivo o sprejemu 2024/1346.

Ta materialno-pravna ugotovitev tožene stranke drži, vendar je zgolj ta ugotovitev premalo za to, da bi sodišče lahko potrdilo zakonitost uporabe pravnih virov za pridržanje tožnika v konkretnem primeru.

Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 1229/2026 z dne 24. 6. 2026 (odst. 34) navedlo, da mora biti po sodni praksi Sodišča EU, ki je sledila standardom iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Del Río Prada v. Spain, pravna podlaga za odvzem prostosti povsem jasna, natančna, nedvoumna, zanesljiva, predvidljiva, da ne pride do arbitrarnosti.

In to je jedro predmetnega spora. Izpodbijani akt tem standardom ne zadošča in se upravnega akta zato z vidika zakonitosti ne da preizkusiti v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker upravni akt nima relevantne pravne podlage v smilsu 4. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, kar je bistvena kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. Očitno pa je podana tudi kršitev matrialnega prava in je bilo treba tožbi zato ugoditi in izpodbijani akt odpraviti (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Tožena stranka z izpodbijanim aktom izvaja pravo EU in sicer določbo člena 10(1) in (2) ter (4)(e), drugi pod-odstavek člena 10(4) in člen 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346.

To določilo ima naslov "pridržanje" in se v prvem odstavku glasi:

"Države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker je prosilec, ali na podlagi prosilčevega državljanstva. Pridržanje lahko temelji le na enem ali več razlogih za pridržanje iz odstavka 4. Pridržanje ne sme biti kaznovalne narave."

Določilo člena 10(2) Direktive o sprejemu 2014/1346 določa: "Kadar je potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa."

Določilo 4 odstavka v prvem pod-odstavku določa, da se prosilca sme pridržati le na podlagi enega ali več naslednjih razlogov in med njimi je pod točko (e) naveden razlog: "kadar je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja na podlagi Direktive 2008/115/ES /.../, da bi se pripravila vrnitev ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti postopek za mednarodno zaščito, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prosilec prošnjo za mednarodno zaščito podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi."

Določilo drugega pod-odstavka člena 10(4) nadalje pravi, da se razlogi za pridržanje iz prvega pododstavka opredelijo v nacionalnem pravu. Določilo člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 pa določa, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.

Nadalje so v določilu člena 11 Direktive o sprejemu 2024/1346 opredeljena specifična "jamstva za pridržane" prosilce in v določilu člena 12 so opredeljeni specifični "pogoji za pridržanje."

Omenjena določila členov 10., 11. in 12. Direktive o sprejemu 2024/1346 se ne uporabljajo za odločitve o omejitvi (svobode) gibanja, ker je za tak ukrep predvidena posebna ureditev v 9. členu Direktive o sprejemu 2024/1346.

Tožniku je z izpodbijanim aktom nedvomno odvzeta prostost v smislu 6. člena Listine EU, ker je sodišče to preverilo na zaslišanju tožnika na glavni obravnavi in v predmetni zadevi ni tožniku zgolj omejena svoboda gibanja. Da gre v tovrstnih primerih ukrepov pridržanj, upoštevajoč pri tem režim v Centru za tujce v Postojna, za odvzem prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in ne zgolj za omejitev gibanja, kakor ta ukrep poimenuje tožena stranka v izpodbijanem aktu, sodišče kontinuirano opozarja toženo stranko.

V sodbah pred uveljavitvijo Pakta o migracijah in azilu je Upravno sodišče v zvezi s tem večkrat navedlo, da samo ta napaka v uporabi izrazov v izpodbijanem aktu ni odločilna za to, da je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani akt nezakonit, a da ima to vpliv na nerazumevanje bistvene razlike med omejitvijo gibanja in odvzemom prostosti, kar posledično tudi lažje pripelje do nezakonitosti upravnega odločanja zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi neupoštevanja temu primernih obvezujočih in dovolj strogih standardov. Na to je bila tožena stranka že večkrat opozorjena, vendar te bistvene razlike med omejitvijo svobode gibanja in odvzemom prostosti očitno ne upošteva tudi v pravnem režimu pod Direktivo 2024/1346.

To je tudi eden od osrednjih ugovorov tožeče stranke v tožbi, na katerega tožena stranka v odgovoru niti ni odgovorila. Tožena stranka namreč v izpodbijanem aktu, v prvi in drug in točki izreka, v tretjem odstavku na strani 2 sklepa, v tretjem in četrtem odstavku na strani 3 sklepa, v drugem in zadnjem odstavku na strani 4 sklepa, v prvem in tretjem odstavku na strani 5 sklepa izhaja iz tega, da je tožniku zgolj omejena svoboda gibanja; v prvem odstavku na strani 3 sklepa tožena stranka kot sinonima uporablja "omejitev gibanja" in "pridržanje. Tudi določba drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, ureja zgolj omejitev gibanja, ne pa odvzema prostosti oziroma pridržanja, čeprav določba drugega pod-odstavka člena 10(4) Direktive o sprejemu 2024/1346 državam članicam EU nalaga, da razloge za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu.

Kljub temu, da namen določbe tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 sicer ni bil prenos Direktive o sprejemu 2024/1346 v notranji pravni red, bi ta določba lahko bila (tudi v tem vmesnem obdobju) pravna podlaga za pridržanje tožnika, če bi jo tožena stranka razlagala in uporabila v skladu z določbami člena 10(1) in (2), 10(4(e), drugega pod-odstavka člena 10(4) in člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346. Tožena stranka je ni uporabila v skladu z določbo 10. člena Direktive o sprejemu 2024/1346.

Gre namreč za dva različna pravna instituta po Direktivi o sprejemu 2024/1346 - za omejitev svobode gibanja in za odvzem prostosti - ki sta podvržena različnih pravilom, različnim standardom in različnim jamstvom in mora upravni akt glede te pravne podlage biti jasen in pravilen.

Ob tem je treba tudi upoštevati, če je besedilo pravnih določil iz Direktive 2024/1346, ki ureja pravno podlago za pridržanje tožnika v konkretnem primeru, identično z besedilom pravnih določil, ki urejajo predmetno pravno podlago za pridržanje po Direktivi o sprejemu 2013/33, potem interpretacije določil člena 8 Direktive o sprejemu 2013/33, ki jih je podalo Sodišče EU v dosedanji sodni praksi, veljajo tudi za pravno podlago za pridržanje po 10. členu Direktive 2024/1346.

Čeprav določilo drugega stavka člena 10(1) Direktive o sprejemu 2024/1346 glede na direktivo 2013/33 dodaja, da pridržanje ne sme biti kaznovalne narave, je besedilo pravne podlage iz Direktive 2024/1346, ki je relevantno v konkretnem primeru, identično z Direktivo 2013/33, zato je v zvezi z obravnavano pravno podlago za pridržanje relevantna obstoječa sodna praksa Sodišča EU, ki je bila sprejeta na podlagi členov 8(1) in (2), prvega pod-odstavka člena 8(3) (d), drugega pod-odstavka člena 8(3) in člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33.

Nadalje je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta v tem upravnem sporu bistveno, da toženo stranko (in sodišče) obvezuje eno od temeljnih načel uporabe prava EU, to je, da morajo države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije, temveč tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije. V skladu s splošnim načelom je treba sekundarno pravo EU razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in v skladu z vsem primarnim pravom, predvsem z določbami Listine. Tako je treba besedilo sekundarne zakonodaje, kadar je to mogoče, razlagati tako, da je združljivo z določbami Pogodb in splošnimi načeli prava Unije.

V konkretnem primeru bi bila relevantna določba 6. člena Listine (pravica do svobode in varnosti), ki v skladu z interpretacijo Sodišča EU ustreza določilu 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in v zvezi s tem določilom sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

V zvezi s tem iz pojasnil k členu 6 Listine, ki jih je treba v skladu s členom 6(1), tretji pododstavek, PEU in členom 52(7) Listine upoštevati pri njeni razlagi izhaja, da pravice, ki jih določa člen 6 Listine, ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja člen 5 EKČP, in da omejitve, ki se lahko zakonito uvedejo pri izvajanju pravic iz prve od teh določb, ne smejo presegati omejitev, ki jih EKČP dopušča v besedilu druge od teh določb. Vendar je iz pojasnil k členu 52 Listine razvidno, da je namen odstavka 3 tega člena zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije.

Ko pa gre zgolj za omejitev svobode gibanja, na kar se je oprla tožena stranka v izpodbijanem aktu, potem pravica iz 6. člena Listine ne pride v poštev. V tem elementu gre torej za napačno uporabo materialnega prava, zaradi česar sodišče niti ni moglo pristopiti k presoji zakonitosti ugotovitve tožene stranke o tožnikovi begosumnosti.

Drugi razlog, da je sodišče moralo tožbi ugoditi že na podlagi nepravilne uporabe materialnega prava, pa je dejstvo, ki mu pritrjuje tudi tožena stranka, da zakonodajalec Republike Slovenije še ni prenesel določbe člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 v notranji pravni red. Tožena stranka se v zvezi s to neimplementacijo ne more sklicevati na sodbe Upravnega sodišča, ki temeljijo na Direktivi o sprejemu 2013/33. Zakonodajalec je namreč imel od leta 2013 naprej dovolj časa, da bi predpisal alternative pridržanju iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33 (oziroma iz člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346), kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, obveznost zadrževanja na določenem mestu, a tega ni storil, tožnik pa je ravno v upravnem postopku in sicer ob podaji prošnje in ob seznanitvi z ukrepom "omejitve gibanja" navajal razloge o tem, zakaj naj bi v tem obdobju spremenil svoj odnos po postopka v Sloveniji in kaj ga veže na Slovenijo. Dokler alternative pridržanju iz člena 10(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 niso predvidene v zakonu, tudi ni možno uresničevati določbe člena 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346 v okoliščinah, kakršne so podane v tem primeru. Sodišče ob tem pripominja, da v primeru, če bo tožena stranka na pravilni pravni podlagi, ki bo celovita in v skladu z Direktivo o sprejemu 2024/1346, ponovno začela upravni postopek za odvzem prostosti tožniku v Centru za tujce zaradi njegove begosumnosti, bo morala poleg kriterijev iz določila 84.a člena ZMZ-1 v dokazno oceno vključiti tudi individualne okoliščine tožnika glede njegovega odnosa do tega, da bo počakal do konca azilnega postopka v Sloveniji, o katerih se je tožnik sicer samoiniciativno izrekel na zaslišanju na glavni obravnavi in jih je na kratko omenil že ob seznanitvi z izpodbijanim ukrepom. "Posamična presoja primera" primera ("ang.: individual assessment") namreč pomeni, da mora vsaka presoja v zvezi z nevarnostjo pobega in izrekom pridržanja temeljiti na celoti okoliščin in položaja zadevne osebe za vsak primer posebej in mora temeljiti na nepristranskih merilih.¹¹ Sodišče EU je v zvezi z posamično obravnavo primera pridržanja z vidika morebitne učinkovitosti manj prisilnih ukrepov navedlo, da okoliščina, da zadevni državljan tretje države nima osebnih dokumentov, še ne more upravičevati pridržanja; v vsakem posameznem primeru je treba presoditi dejanske okoliščine konkretne zadeve, da bi organ ugotovil, ali je zoper tega državljana mogoče učinkovito uporabiti manj prisilen ukrep oziroma, ker obstaja nevarnost njegovega pobega.¹² Potrebna je posamična preučitev sorazmernosti pridržanja.¹³ To pomeni, da so objektivni kriteriji iz 84.a člen ZMZ-1 vsekakor pomembni, celo bistveni, a le glede ugotavljanja begosumnosti; če je izkazan eden ali več kriterijev iz tega določila, pa to še ni posamična presoja primera, saj ti kriteriji samo pomagajo pri sklepanju na nevarnost pobega. Za sam akt pridržanja oziroma odvzema prostosti pa je treba upoštevati vse znane okoliščine, ki opredeljujejo položaj prosilca v času izreka ukrepa pridržanja, da bi se ugotovilo, ali "ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa" (člen 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346). Ti manj prisilni ukrepi od pridržanja pa morajo biti v zakonu predpisani, sicer tehtanje ni možno.

Iz izpodbijanega sklepa in prakse v primerljivih zadevah je namreč razvidno, da tožena stranka to tehtanje - sicer zgolj z vidika primerjave med učinkovitostjo ukrepa pridržanja v Centru za tujce z učinkovitostjo ukrepa omejitve svobode ali gibanja (kar je odvisno od konkretnega režima) na območje Azilnega doma - opravlja na način, da dejansko oziroma pretežno upošteva vedno samo objektivne (z)možnosti izvajanja nadzora na območju Azilnega doma in objektivne kriterije begosumnosti iz ZMZ-1.¹⁴ Za posamično obravnavo primera, če gre za odvzem prostosti, mora namreč dokazna ocena vsebovati vse okoliščine na strani prosilca oziroma njegov položaj v celoti, ker je samo na ta način možno uresničevati standarde za pridržanje kot skrajni ukrep posega v svobodo posameznika, kot jih je razvilo Sodišče EU v praksi v zvezi s 6. členom Listine.

Poleg že opredeljene napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, je razlog, da je sodišče tožbi ugodilo tudi dejstvo, ki ga je sodišče potrdilo na glavni obravnavi, in sicer, da sta tožniku izdana dva upravna akta o "omejitvi gibanja" v Centru za tujce, ki učinkujeta hkrati. Dne 6. 6. 2026 je Policijska postaja za izravnalne ukrepe Novo mesto izdala odločbo, da se tožniku "odredi omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce, ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih" in da ta omejitev traja od 6. 6. 2026 od 10:20 ure "do tujčeve odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev", med tem ko je bil izpodbijani akt izdan 10 dni kasneje in z drugačnim trajanjem in sicer "od 15. 6. 2026 od 11:40 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 15. 9. 2026 do 11:40 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec." Dva upravna akta o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito z različnim trajanjem ne moreta obstajati in učinkovati hkrati, zato je kršeno tudi načelo pravne države v smislu pravne varnosti in zaupanja v pravo (2. člen Ustave), ko gre za posege v pravico do svobode iz 6. člena Listine.

Izpodbijani akt je bilo zato treba odpraviti.

Tožeča stranka je poleg odprave sklepa tožene stranke uveljavljala tudi, da se toženi stranki naloži, da po prejemu sodbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce in da se ga nemudoma izpusti.

Ker je izpodbijani akt nezakonit, je bilo potrebno skupaj z odpravo izpodbijanega akta na podlagi tretjega pod-odstavka člena 11(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 odločiti tudi, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep odvzema prostosti tožniku v Centru za tujce.

Določilo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 pravi, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. S sprejemom te določbe, ki je stopila v veljavo z zadnjo novelo ZMZ-1, v navezavi na določbo drugega odstavka 333. člena ZPP (v zvezi z določbo 122. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/17), zakonodajalec Republike Slovenije ni upošteval neposrednega učinka določbe 47. člena Listine EU v zvezi s drugim pod-odstavkom člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU,¹⁵ ki pravi, da "kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti." Po določbi drugega odstavka 333. člena ZPP "pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija."

Neposredni učinek določbe drugega pod-odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33, ki ustreza tretjemu pod-odstavku člena 11(5) Direktive o sprejemu 2024/1346, je potrdilo tudi Sodišče EU, ki je odločilo, da zadnji pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, "da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti." Sodišče EU nadalje pravi, da iz tega "sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe."¹⁶ Upravno sodišče v tej zadevi ne more preizkusiti možnosti alternativnih ukrepov pridržanju, ker jih zakonodajalec Republike Slovenije še ni predpisal.

Po stališču Sodišča EU je za razlago člena 6 Listine treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite.¹⁷ Zato je za presojo sodišča v drugi točki izreka te sodbe o tem, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa ESČP.¹⁸

Ker je določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 v navezavi na drugi odstavek 333. člena ZPP v nasprotju z neposrednim učinkom določbe tretjega pod-odstavka člena 11(5) Direktive o sprejemu 2024/1346 v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU, je moralo Upravno sodišče v tem primeru upoštevati in udejanjiti načelo lojalne uporabe prava EU (člen 4(3) Pogodbe EU). To načelo skupaj z načelom primarnosti prava EU (tretji odstavek člena 3.a Ustave) pa pomeni, če je določba zakona, kot je na primer, drugi odstavek 333. člena ZPP, ali če je upravna ali sodna praksa takšna, da bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, potem je takšna določba ali praksa nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.¹⁹ Zato po potrebi nacionalno sodišče takšne določbe ne uporabi.²⁰

Poleg tega pa tožena stranka v predmetni zadevi zaradi prava EU in po novejši interpretaciji Vrhovnega sodišča niti nima pravice do pritožbe zoper prvo in drugo točko izreka te sodbe. Kar zadeva vidika prava EU, v nobenem drugem upravnem sporu, kjer ne bi šlo za izvajanje prava EU, sodišče pa bi v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1 ugotovilo in razsodilo, da je izpodbijani akt nezakonit, ker se ga ne da preizkusiti, ne bi imela tožena stranka pravice do pritožbe. Zato je določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 v nasprotju z načelom enakovrednosti, ki je sestavni del pravice iz 47. člena Listine. Tudi iz tega razloga Upravno sodišče določbe 4. odstavka 70. člena ZUS-1 ne sme uporabiti. Upravno sodišče se v zvezi z uporabo načela enakovrednosti iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah v celoti sklicuje na primerljivo utemeljitev v sodbi v zadevi I U 1094/2025 z dne 4. 9. 2025 v odstavkih od 63 do 97 in ne bo ponavljalo omenjene argumentacije tudi v tej zadevi.

Kar pa zadeva novejšo interpretacijo Vrhovnega sodišča o tem, zakaj tožena stranka nima pritožbe v tem primeru, pa Upravno sodišče upošteva nedavno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 55/2026 z dne 23. 4. 2026 in I Up 60/2026 z dne 4. 5. 2026. V teh dveh zadevah je šlo za spor v zvezi z denarnim nadomestilom za nastanitev na zasebnem naslovu upravičenca za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče je v teh zadevah izhajalo iz tega, da je določilo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, ki dovoljuje pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo brez omejitev "izjema" od splošne ureditve pritožbe v sodnem postopku upravnega spora.²¹ Izjema po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni odstop od sistemske ureditve upravnega spora in jo je zato treba razlagati "izrazito ozko".²² Pritožba na Vrhovno sodišče je dopustna samo zoper odločbe Ministrstva za notranje zadeve kot pristojnega organa, "ki vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite;"²³ to pa so samo odločitve iz prvega in drugega odstavka 70. člena ZMZ-1,²⁴ in "ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite",²⁵ torej mora iti za "odločanje o mednarodni zaščiti v ožjem pomenu besede"²⁶ in po ugotovitvi Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah odločba o denarnem nadomestilu za nastanitev na zasebnem naslovu ni odločba take vrste.²⁷ Poleg tega je Vrhovno sodišče v obeh primerih uporabilo tudi sistematiko ZMZ-1 v tem smislu, da je izpostavilo, da V. poglavje ZMZ-1, ki vsebuje določbo 70. člena ZMZ-1, sledi poglavjem o priznanju mednarodne zaščite, med tem ko so določbe in poglavje, ki ne pomenijo odločanja o mednarodni zaščiti, uvrščene za poglavjem V.²⁸ Ker v teh zadevah ni bil izpolnjen noben pogoj iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče toženi stranki pritožbe ni priznalo.²⁹ V zadevi I U 60/20026 je Vrhovno sodišče dodalo še argument, da je zakonodajalec imel namen vzpostaviti neomejeno pritožbo na Vrhovno sodišče zaradi pomena absolutno zavarovanih pravic, v zvezi s katerimi omejevanje ni dopustno.

Tudi v predmetni zadevi ne gre za odločanje o statusu begunca ali o subsidiarni zaščiti. Poglavje o sodnem varstvu zoper odločitve o pridržanju šele sledi poglavju V v ZMZ-1. Sodišče tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja in ga ni ugotovilo drugače, kot tožena stranka in pravica do s svobode ni absolutno zavarovana pravica. Z vidika prava EU, ki ga sodišče in tožena stranka izvajati v tem primeru, zadošča ena stopnja sojenja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem.³⁰ Zato tožena stranka nima pravice do pritožbe v tem primeru.

Ob upoštevanju navedenega ter neposrednega učinka določbe tretjega pod-odstavka člena 11(5) Direktive o sprejemu 2024/1346, je sodišče v prvi točki izreka razsodilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

Ker je izpodbijani akt nezakonit zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava in sicer določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določili členov 10, 11, 12 Direktive o sprejemu 2024/1346 o pridržanju, jamstvih za pridržane in pogojih za pridržanje, ki urejajo odvzem prostosti za prosilca za mednarodno zaščito in ne omejitev gibanja, je sodišče odločilo, kot izhaja iz prve točke izreka te sodbe.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

V drugi točki izreka je sodišče s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen. Razlog za to je dejstvo, da spričo prve točke izreka te sodbe, tožeča stranka ni izkazala za verjetno, da bi sodišče moralo z izdajo začasne odredbe odvrniti težko popravljivo škodo, saj tožena stranka ne sme izvajati ukrepa pridržanja tožnika na podlagi odpravljenega sklepa glede na to, da tožena stranka nima možnosti pritožbe zoper sodbo na Vrhovno sodišče. Na tej podlagi je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot brezpredmeten oziroma neutemeljen (drugi odstavek 32. člena ZUS-1 v zvezi z členom 29(1) Direktive o sprejemu 2024/1346 in 47. členom Listine).-------------------------------

1PM in ostali, C-440/25 [Ebilum], 4. 6. 2026, odst. 31.

2Glej prvi odstavek na strani 3 odločbe.

3C-241/21 I.L. EU:C:2022:753, odst. 48, 53; C-528/15 Al Chodor EU:C:2017:213, odst 38-40, 42; glej tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah, kot so: Amuur v France, App no 19776/92, 25. 6. 1996, odst. 50; Nasrulloyev v Russia, App no 656/06, 11. 10. 2007, odst 71; Khlaifia and others v Italy, App no 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 69, 71, 92, 102-108.

4Po teh določbah mora obrazložitev upravnega akta vsebovati navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo.

5Direktiva (EU) 2024/1346 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), Uradni list EU, L 22. 5. 2024; v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu 2024/1346.

6Več o tem glej sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 1731/2016, 8. 12. 2016, odst. 18-25; I U 1745/2022, 23. 12. 2022, odst. 21-28 ter sodbi Sodišča EU v zadevah C B X, C-704/20, C-39/21, 8. 11. 2022, odst. 72-73; C, C-387/24 PPU [Bouskoura], 4. 10. 2024, odst. 41-42.

7Natančno se je do tega vprašanja Upravno sodišče opredelilo v sodbi v zadevi I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016, odst. 14-22; glej tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 836/2026 z dne 28. 4. 2026, odst. 36.

8Glej (mutatis mutandis) sodbe Sodišča EU v zadevah: XT, C-507/19, 13. 1. 2021, odst. 37; CF, DN, C-901/19, 10. 6. 2021, odst. 24; X, Y. C-125/22, 9. 11. 2023, odst 34.

9N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 77; J.N., C-601/15 PPU, odst. 48; OB [Kinsa], C-460/23, 3. 6. 2025, odst. 37.

10J.N., C-601/15 PPU, 15. 2. 2016, odst. 47.

11Mahdi, C-146/14 PPU, odst. 70.

12Ibid. odst. 71-74.

13Komisija proti Madžarski, C-808/18, odst. 176.

14Gre za zadnji odstavek na strani 4 izpodbijanega sklepa ter prvi in drugiodstavek na strani 5 izpodbijanega sklepa.

15FMS in ostali, C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, odst. 288, 292, 294; glej mutatis mutandis: M.G. N. R., C-383/13 PPU, odst. 38-39.

16FMS in ostali, C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, odst. 288, 292 - 294.

17Al Chodor in ostali, C-528/15,, odst. 37.

18Glej: Stanev v. Bulgaria, App. no. 36760/06, odst. 168; Khlaifia and others v Italy, odst. 131 Natančneje o razlogih zakaj, sodna praksa ESČP utrjuje nujnost EKČP skladne razlage določbe drugega odstavka 333. člena ZPP v situacijah, ko je dovoljena pritožba zoper sodbo, s katero je odpravljena odločitev tožene stranke o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito, glej zahtevo za presojo ustavnosti Upravnega sodišča v zadevi I U 1239/2013-13 z dne 9. 8. 2013.

19C-556/17, Torubarov, odst. 73.

20Ibid. odst. 74; C-924/19 PPU, C-925/19 PPU, FMS in ostali, odst. 291.

21I Up 55/2026, odst. 5.

22Ibid. odst. 7.

23Ibid. odst. 6; I Up 60/2026, odst. 8

24Ibid. odst. 7.

25Ibid. odst. 9.

26I Up 55/2026, odst. 7, 8.

27I Up 60/2026, odst. 11.

28Ibid. odst. 9; I Up 55/2026, odst. 7.

29I Up 60/2026, odst. 11.

30Diouf, C-69/10, odst. 69.