Jedro

Za škodo, ki jo je tožnik kot dežurni varnostnik utrpel pri opravljanju nočnega obhoda, ko mu je spodrsnilo na veji, je tožena stranka krivdno odgovorna. Njena odgovornost je v tem, da ni poskrbela, da bi se trava na poti pokosila, tako da bi tožnik lahko hodil po shojeni poti.

Tožnik je k nastanku nesreče soprispeval 20 %, saj bi moral biti bolj skrben pri obhodu, moral bi upoštevati, da je pod krošnjami dreves po neurju pričakovati odlomljene veje in da so bila tla zaradi neurja mokra in spolzka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 4.351,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2007 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.007,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2007 do plačila pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 78,40 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,54 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 9.358,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.181,90 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila (2. odstavek).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), še posebej pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje o zadevi odločalo drugič in z izpodbijano sodbo po temelju v celoti, po višini pa v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, ki se je dne 5. 5. 2006 poškodoval pri delu. Tožena stranka vztraja pri stališču, da temelj njene odgovornosti v tej zadevi ni podan, oziroma da je tožnik vsaj sokriv za njemu nastalo škodo. Sodišče je svojo obrazložitev, da v celoti obstoji temelj za krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke, oprlo na določbo 184. člena ZDR in 135. člena OZ, saj naj bi tožena stranka tožnikov padec povzročila iz malomarnosti, ker ni poskrbela za varnost pri njegovem delu, saj ni odstranila s poti vej in dovolj pokosila trave na poti, tožnik pa s svojim ravnanjem ni prispeval k nezgodi, saj je bil dovolj previden. S to ugotovitvijo se tožena stranka ne strinja. Po ugotovitvi sodišča sta tožnik in B.N. pregledovala stanje ograje in stanje ob ograji vojašnice po večernem neurju in sta bila prva, ki sta šla na obhod. Na kraju, kjer je prišlo do nezgode tožnika, rastejo velika kostanjeva drevesa in gre za neosvetljeni del vojašnice, zato si je tožnik pot osvetljeval z ročno svetilko. Po mnenju tožeče stranke je tožnik glede na tako ugotovljeno dejansko stanje moral in mogel pričakovati, da bodo po neurju na tleh pod velikimi drevesi, kjer sta z B.N. hodila, veje in morebitne druge ovire, zato bi moral biti vsekakor bolj previden, še posebej, ker je bila noč in so bila tla po dežju vlažna. Tako ravnanje se pričakuje od povprečno skrbnega človeka, tožnik pa je profesionalni vojak, ki je visoko psihofizično pripravljen tudi na delovanje v zahtevnejšem okolju in pod zahtevnejšimi pogoji, ki po zahtevnosti niso primerljivi s tem obhodom ograje ob vojašnici. Tožena stranka zavrača krivdno odgovornost za nastalo škodo, saj sta bila tožnik in B.N. prva, ki sta po neurju opravila obhod, da bi ugotovila nastalo škodo, tožnik pa pri tem ni bil dovolj previden. Tako je po njenem mnenju sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je pravni temelj zahtevka podan.

Tožena stranka pa vlaga pritožbo tudi zoper višino odškodnine za nematerialno in materialno škodo, določeno z izpodbijano sodbo. Po njenem mnenju je odškodnina v višini 9. 358,80 EUR previsoka, saj je sodišče prve stopnje na napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Določitev pravične denarne odškodnine terja namreč od sodišča ne le ugotovitev vseh konkretnih okoliščin, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, ampak mora biti višina denarne odškodnine usklajena in primerljiva z drugimi primeri škod in odškodnin. Pri odmeri višine odškodnine iz posameznih odškodninskih naslovov je sodišče prve stopnje sicer dejansko stanje ugotovilo na podlagi izvida in mnenja izvedenca, vendar je po posameznih odškodninskih naslovih, zlasti iz naslova telesnih bolečin in neprijetnosti v času zdravljenja in okrevanja ter iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, napačno ovrednotilo obseg tožniku nastale škode in mu tako prisodilo previsoko odškodnino. Po primerjavi višin dosojenih odškodnin v podobnih primerih iz sodne prakse tožena stranka ugotavlja, da sodišče glede pretrpljenih telesnih bolečin in neprijetnosti ni pravilno in zadostno upoštevalo stopnje ter intenzivnosti le-teh pri tožniku in je škodo iz navedenega naslova in odškodnino zanjo ocenilo previsoko. Prav tako je sporna tudi višina prisojene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tožniku ne gre za izgubo delovnih zmožnosti, ampak gre za določene omejitve in oviranost pri nekaterih gibih v vsakdanjem življenju. Kljub tej poškodbi je tožnik še vedno sposoben opravljati dela na istem delovnem mestu kot pred poškodbo, zato tožena stranka meni, da zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku ni podano, oziroma ni podano v takšnem obsegu, kot je to ugotovilo sodišče. Nadalje tožena stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odškodnini za premoženjsko škodo v višini prevoznih stroškov na fizikalne terapije upoštevati določbe Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. Kilometrina je v času, ko je potekalo tožnikovo zdravljenje, znašala 0,15 EUR za vsak polni kilometer. Tožena stranka pa se ne strinja tudi s tekom zamudnih obresti, kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Po njenem mnenju zamudne obresti ne morejo teči dokler denarna obveznost ni določena in tako lahko tečejo šele od izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča dalje, ker so v tem trenutku izpolnjeni vsi pogoji za posledico zamude tožene stranke in sicer zapadlost odškodninske terjatve takrat, ko je škoda nastala, in odmera odškodnine, ki je dala odškodnini pomen denarne obveznosti. Tožena stranka priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je podala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, drugih pa tožena stranka v pritožbi ni zatrjevala. Je pa sodišče prve stopnje zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava sprejelo deloma napačno odločitev tako glede temelja kot tudi glede višine odškodnine, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

O tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 602/2009 z dne 3. 2. 2010 pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, po katerem je bila tožena stranka dolžna tožniku plačati premoženjsko in nepremoženjsko škodo v višini 9.358,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2007 dalje do plačila in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bilo potrebno dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem tožnika, ki ga sodišče prve stopnje v prvem postopku ni zaslišalo, in glede na tožnikovo izpoved ponovno zaslišati priči B.N. in A.V.. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka za poškodbo, ki jo je na delovnem mestu utrpel tožnik krivdno odgovorna in da tožnikova soodgovornost ni podana ter je tožniku ponovno dosodilo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v višini 9.358,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2007 dalje do plačila.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval dne 5. 5. 2006 ob 1.45 uri, ko je kot dežurni varnostnik na varovanju v vojašnici ... skupaj z dežurnim vojašnice ... B.N. opravljal nočni obhod ob ograji vojašnice po stari stražarski poti. To noč je bilo neurje in dežurni vojašnice je skladno s svojimi pooblastili določil obhod po stari stražarski poti, da bi se ugotovilo, kakšne so posledice neurja. Tožniku je spodrsnilo na veji in si je pri tem poškodoval nogo. Hodil je pred dežurnim in svetil s svetilko. Obuta sta bila v vojaške škornje. Hodila sta po poti, ki je bila kolikor toliko shojena, okoli poti pa je bila trava. Obhodi po tej stari stražarski poti se opravljajo enkrat do dvakrat v dvanajsturnem dežurstvu.

Po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je podana odškodninska odgovornost delodajalca, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Delodajalec mora delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) v prvem odstavku 131. člena določa, da tisti, ki je drugemu povzročil škodo, to dolžan povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po 135. členu OZ je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku za nastalo poškodbo na delu krivdno odgovorna, saj ni pokosila trave na poti v vojašnici, po kateri je obhod opravljal tožnik. Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik vsaj sokriv za nastalo škodo. Tega dne je bilo namreč neurje in tožnik in B.N. sta bila prva, ki sta odšla ponoči pogledat stanje na območju vojašnice po neurju. Glede na nalogo, ki sta jo imela, torej pregled stanja po neurju, bi moral biti tožnik bolj previden, ker je bilo moč pričakovati pod krošnjami dreves tudi odlomljene veje. Res je, da je bila trava visoka in spolzka, vendar bi moral tožnik že kot povprečno skrben človek, kaj šele kot poklicni vojak, biti bolj previden, saj je bil na obhodu ponoči, svetil si je z ročno svetilko, po neurju so bila tla vlažna in zaradi tega spolzka, poti, po kateri sta s sodelavcem opravljala obhod, pa tudi ni dobro poznal. Tako je tožnik po stališču pritožbenega sodišča k škodi, ki mu je nastala, soprispeval 20 %.

Delno je utemeljena pritožba tudi v delu, ki se nanaša na višino dosojene odškodnine za nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skladu z določilom 179. člena OZ, po katerem pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnje bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo izvedensko mnenje in tožnikovo izpoved o prestanih bolečinah, neugodnostih v zvezi z zdravljenjem, strahu in zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Tako je odločilo, da je tožnik iz naslova bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem upravičen do odškodnine za nematerialno škodo v višini 3.500,00 EUR zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 5.000,00 EUR in zaradi strahu zaradi poškodbe in za izid zdravljenja v višini 800,00 EUR. Delno so utemeljene pritožbene navedbe, da je višina odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je tožniku dosodilo sodišče prve stopnje, previsoka, saj je tudi po stališču pritožbenega sodišča odškodnina za nematerialno škodo tako iz naslova strahu, kot tudi telesnih bolečin ter neprijetnosti v času zdravljenja in zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosojena v previsokem znesku. Glede na to, da je imel tožnik ob sami poškodbi, kot je ugotovil izvedenec, kratkotrajni primarni strah, ki ni v večji meri vplival na njegovo duševno ravnovesje, medtem ko se je sekundarni strah stopnjeval, ker so težave trajale več mesecev in ga je bilo strah pred trajnimi posledicami, je po stališču pritožbenega sodišča primerna odškodnina za strah odškodnina v višini 400,00 EUR. Tudi odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, je previsoka, saj so trajne srednje hude bolečine trajale en dan, trajne lahke 2 tedna, občasne srednje hude pri nenadnih zasukih na nogi, dolgotrajni hoji in stanju 1 mesec, občasno lahke pri večjih naporih pa pet mesecev. Tožnik je bil enkrat v poškodbeni ambulanti, dvakrat pri ortopedu, petkrat pri fiziatru, dvakrat ne fizioterapiji ter na rentgenskem slikanju in magnetni resonanci desnega kolena, zdravila proti bolečinam pa je jemal občasno. Glede na navedeno je pravična odškodnina iz tega naslova odškodnina v višini 2.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da naj bi pri tožniku praviloma ne prihajalo do funkcionalnega zmanjšanja vsakodnevnih aktivnosti, vendar pa je tožnik izpovedal, da se s tekwandojem ne ukvarja več, da se ne more obrniti na desni nogi, ne zmore vstajanja iz polnega počepa, ne upa si smučati in se izogiba iger z žogo. Na podlagi tega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je dosojeni znesek odškodnine v višini 5.000,00 EUR vseeno previsok in da je primerna odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti odškodnina v višini 3.000,00 EUR. Tako je pritožbeno sodišče dosojeni znesek odškodnine za nematerialno škodo znižalo z 9.300,00 EUR na 5.400,00 EUR in je tako tožnik glede na 20 % sokrivdo upravičen do odškodnine v višini 4.320,00 EUR.

Utemeljeno opozarja pritožba tudi na zmotno odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s povračilom prevoznih stroškov, ki jih je imel tožnik v času zdravljenja. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo pravne podlage, na podlagi katere je določilo ceno za prevoženi kilometer. Kot izhaja iz odgovora na tožbo je tožena stranka prerekala tožbeni zahtevek tako po temelju kot tudi po višini tako zahtevek za povračilo nematerialne kot tudi za povračilo materialne škode. V skladu z Zakonom o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (Ur. l. RS, št. 87/97 in nadalj.) znaša kilometrina 15 % cene neosvinčenega bencina 95 oktanov. V času, ko se je tožnik zdravil, je znašala kilometrina v povprečju 0,15 EUR za vsak polni kilometer in je tako tožnik upravičen do zneska 31,50 EUR iz naslova materialne škode.

Neutemeljeno pa pritožba graja odločitev sodišča 1. stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti. Rok za plačilo odškodnine za nematerialno škodo ni določen. Tožnik je toženo stranko k plačilu nastale škode pozval s pisnim odškodninskim zahtevkom dne 24. 1. 2007, ki ga je tožena stranka pisno zavrnila z dopisom z dne 27. 2. 2007. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik vtoževal tek zamudnih obresti od naslednjega dne po prejemu pisne zavrnitve njegovega zahtevka. Zakonske zamudne obresti so utemeljeno dosojene od 28. 2. 2007 dalje, saj OZ v 2. odstavku 299. člena določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. To pa pomeni, da bi tožnik zakonske zamudne obresti lahko zahteval celo od 24. 1. 2007 dalje.

Tako je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je dosojeni znesek odškodnine za nematerialno škodo ob upoštevanju 20 % tožnikove soodgovornosti znižalo na 4.320,00 EUR, znesek odškodnine za materialno škodo pa na znesek 31,50 EUR, višji tožbeni zahtevek (za znesek 5.007,30 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Posledično, ker se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka. Tožnik je v pravdi uspel 39,01 % (vtoževal je 11.153,18 EUR, dosojeno mu je bilo 4.351,50 EUR). Tožnikovi stroški znašajo 2.399,11 EUR, stroški tožene stranke pa 1.405,95 EUR. Tako je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 935,89 EUR stroškov in tožnik toženi stranki 857,49 EUR, po pobotu zneskov pa je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 78,40 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh od prejema sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela in sicer 53,50 %, ji je tožnik dolžan povrniti stroške za sestavo pritožbe in materialne stroške v skupnem znesku 186,54 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, po poteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).