Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pomanjkanje pojasnil o tem, kdaj se je v obravnavanem primeru zaključil prvi narok za glavno obravnavo, ne pomeni, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti oziroma da le-ta nima razlogov o odločilnih dejstvih. To nenazadnje tudi ni res. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje izrecno pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka navedbe v smeri konkretizacije škode podala na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Ker navedeno vsebuje logičen sklep, da je bilo v tem primeru narokov več (oziroma sta bila vsaj dva) in da tožeča stranka tovrstnih navedb ni podala na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno obrazložiti, kdaj je bil prvi narok oziroma kdaj se je ta zaključil. Upoštevaje obrazložitev prvostopenjskega sodišča je jasno, da tožeča stranka navedb ni podala na prvem naroku za glavno obravnavo (kar bi glede na določilo 286. člena ZPP sicer morala storiti in ji je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve to tudi pravilno pojasnilo). Za preizkus pravilnosti ugotovitve, da so bile navedbe tožeče stranke v zvezi z odškodninskim zahtevkom prepozne, je to dovolj.

V skladu z načelom enotnosti glavne obravnave se namreč nadaljuje glavna obravnavana, saj se na več narokih opravljena glavna obravnava šteje za celoto. Procesna dejanja, ki so bila opravljena na predhodnem naroku, kljub preložitvi načeloma ostanejo v veljavi. Izjemoma pa sme senat tudi v primeru, da se preloženi narok opravi pred istim senatom, skleniti, da se obravnava začne znova (prim. drugi odstavek 302. člena ZPP). Takšen sklep, ki je v praksi izredno redek, bo praviloma sprejel takrat, kadar je od prejšnjega naroka preteklo že dalj časa in so vtisi zbledeli. Ker v obravnavanem primeru tovrstni sklep ni bil sprejet, je torej jasno, da je bil dne 9. 10. 2017 izveden drugi, tj. zadnji narok za glavno obravnavo in da so posledično navedbe v zvezi s škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki, prepozne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 53845/2016 z dne 25. 5. 2016, razveljavi v I. in III. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka sodbe); da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 42639/2016 z dne 28. 4. 2016, razveljavi v I. in III. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka); da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 27236/2016 z dne 23. 3. 2016, razveljavi v I. in III. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrne (III. točka izreka); da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 16895/2016 z dne 23. 2. 2016, ostane v veljavi v I. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 530,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2016 dalje do plačila, v preostalem delu I. točke pa se razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, ter da III. točka sklepa ostane v veljavi tako, da tožena stranka dolguje tožeči stranki 3,92 EUR izvršilnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, v preostalem delu III. točke pa se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 16895/2016 z dne 23. 2. 2016, razveljavi in zahteva za povračilo izvršilnih stroškov zavrne (IV. točka izreka sodbe) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v višini 3.056,88 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (V. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v zavrnilnem delu (kar je razbrati iz pritožbenih navedb) je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je „vse pritožbene razloge“ in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je tožeča stranka predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov, katere je specificirano priglasila.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Od pritožbenega sodišča je še zahtevala, da tožeči stranki naloži povrnitev stroškov tožene stranke za odgovor na pritožbo, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

_Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)_

5. Tožeča stranka v pritožbi uvodoma sodišču prve stopnje očita kršitev določb pravdnega postopka, ker sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj v njej ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz listin. V zvezi s tem pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne pove, kdaj se je narok za prvo obravnavo zaključil in kdaj sploh je bil prvi narok, da pa iz zapisnika jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje poravnalni narok in narok za glavno obravnavo v nosilni zadevi razpisalo za dne 13. 2. 2017 in takrat sprejelo sklep o združitvi zadev in sklep o postavitvi izvedenca. Narok je nato preložilo. Prvega naroka za glavno obravnavo, če je tako šteti glede na zadeve, ki so bile združene in se sploh še niso pričele obravnavati, dne 13. 2. 2017 torej ni zaključilo, temveč je - po navedbah pritožnice - njegovo nadaljevanje preložilo oziroma ga glede na združitev zadev sploh ni opravilo. Iz zapisnika z dne 9. 10. 2017 tudi izhaja, da se glavna obravnava nadaljuje in je bil tako prvi narok zaključen šele tega dne. Navedbe, podane na tem naroku, so bile po stališču pritožnice podane torej pravočasno in bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati.

6. Po presoji pritožbenega sodišča očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pomanjkanje pojasnil o tem, kdaj se je v obravnavanem primeru zaključil prvi narok za glavno obravnavo, ne pomeni, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti1 oziroma da le-ta nima razlogov o odločilnih dejstvih. To nenazadnje tudi ni res. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje izrecno pojasnilo prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka navedbe v smeri konkretizacije škode podala na _zadnjem naroku_ za glavno obravnavo. Ker navedeno vsebuje logičen sklep, da je bilo v tem primeru narokov več (oziroma sta bila vsaj dva) in da tožeča stranka tovrstnih navedb ni podala na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno obrazložiti, kdaj je bil prvi narok oziroma kdaj se je ta zaključil. Upoštevaje obrazložitev prvostopenjskega sodišča je jasno, da tožeča stranka navedb ni podala na prvem naroku za glavno obravnavo (kar bi glede na določilo 286. člena ZPP sicer morala storiti in ji je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve to tudi pravilno pojasnilo). Za preizkus pravilnosti ugotovitve, da so bile navedbe tožeče stranke v zvezi z odškodninskim zahtevkom prepozne, je to dovolj.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so tožničine navedbe (iz zadnjega naroka za glavno obravnavo), da je toženo stranko pozivala na vračilo PDA opreme, a je tožena stranka ni vrnila, in da ji je nastala škoda po izstavljenih računih vsaj za čas odpovednega roka, prepozne. Do drugačnega zaključka ni mogoče priti niti na podlagi vpogleda v zapisnike o glavni obravnavi, na katere se sklicuje pritožnica. Iz zapisnika z dne 13. 2. 2017 izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo poravnalni narok in začelo glavno obravnavo. Izvedlo je torej poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo (na slednjem je zaradi skupnega obravnavanja zadev le-te združilo in zaradi postavitve izvedenca računalniške stroke tožeči stranki naložilo založitev predujma). Narok je nato preložilo za nedoločen čas. Nov narok je nato opravilo dne 9. 10. 2017 in v zapisnik vpisalo, da se glavna obravnava (in ne prvi narok kot trdi pritožnica) nadaljuje, kar je pravilno. V skladu z načelom enotnosti glavne obravnave se namreč nadaljuje glavna obravnavana, saj se na več narokih opravljena glavna obravnava šteje za celoto. Procesna dejanja, ki so bila opravljena na predhodnem naroku, kljub preložitvi načeloma ostanejo v veljavi. Izjemoma pa sme senat tudi v primeru, da se preloženi narok opravi pred istim senatom, skleniti, da se obravnava začne znova (prim. drugi odstavek 302. člena ZPP). Takšen sklep, ki je v praksi izredno redek, bo praviloma sprejel takrat, kadar je od prejšnjega naroka preteklo že dalj časa in so vtisi zbledeli2. Ker v obravnavanem primeru tovrstni sklep ni bil sprejet, je torej jasno, da je bil dne 9. 10. 2017 izveden drugi, tj. zadnji narok za glavno obravnavo in da so posledično navedbe v zvezi s škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki, prepozne.

8. Da bi prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru moralo upoštevati tudi tožničine navedbe, ki jih je ta podala na naroku dne 9. 10. 2017, skladno z obrazloženim ni res. Navedbe, ki so se nanašale na povzročitev škode iz naslova nepravilne odpovedi pogodbe (tj. da je škoda tožeči stranka nastala v višini po izstavljenih računih iz naslova nepravilne odpovedi oziroma odstopa od pogodbe), so bile prepozne in jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati. Poleg tega pa so bile tudi tako nekonkretizirane (in nekonsistentne s tožničinimi prejšnjimi navedbami), da to po presoji pritožbenega sodišča niti ni bilo mogoče. Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka namreč ni bila dovolj zgolj navedba, da je škoda nastala v višini izstavljenih računov za sporno obdobje, ki je enako odpovednemu roku, in da tožena stranka Pogodbe ni odpovedala na način, kot je bilo v slednji dogovorjeno. Očitek v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kar pritožnica smiselno uveljavlja prek zatrjevanja, da bi sodišče prve stopnje njene navedbe moralo upoštevati pri svojem odločanju) je glede na vse obrazloženo torej neutemeljen. Prav tako tudi navedba, da se je tožena stranka kljub ugovoru prekluzije v zvezi z odškodninskim zahtevkom spustila v obravnavanje in da zato ugovor prekluzije ne pride več v poštev, zaradi česar bi sodišče prve stopnje glede tega moralo dopustiti izvedbo dokazov.

_**Glede zavrnitve dokaznih predlogov**_

9. Bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi iz razloga, ker je zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem strank in prič, katerih izpovedba bi bila po mnenju pritožnice odločilna za pravilno odločitev v predmetnem sporu. Direktor tožeče stranke bi namreč lahko dodatno pojasnil uporabo programske opreme T., tudi glede na izvedensko mnenje izvedenca, ki ga je podal v predmetni zadevi in v njem pojasnil, da so bili od januarja do aprila 2016 zaznani dogodki tipa „prijava v sistem“. Po navedbah pritožnice bi torej lahko izpovedal, da je slednje dokaz, na podlagi katerega se dokazuje, da se je tožena stranka s svojimi delavci vklapljala v programsko opremo T. in jo tudi uporabljala, da je računalniško izigrala tožečo stranko, da ni bilo zaznati nadaljnjega evidentiranja uporabnikov in da so s tem vozniki dejansko uporabljali sistem za primarni namen.

_O sporu_

10. Tožeča stranka v obravnavani zadevi vtožuje plačilo za opravljene storitve v skladu z Aneksom št. 2 k Pogodbi o uvedbi in vzdrževanju informacijsko komunikacijskega sistema T. v poslovnem okolju podjetja L. d. o. o., oznaka: ..., katerega sta pravdni stranki sklenili dne 11. 10. 2012. Navaja, da sta z Aneksom št. 2 dogovorili (4. odstavku 1. točke), da bo tožeča stranka kot izvajalec nudila toženi stranki kot naročniku izgradnjo, vzdrževanje, nadgradnjo in podporo obstoječega sistema na način, kot je dogovorjeno v 2. in nadaljnjih točkah Aneksa št. 2. V 2. točki Aneksa št. 2 sta pravdni stranki dogovorili predmet pogodbe, in sicer inštalacijo informacijskega sistema, ki bo toženi stranki omogočal vnos podatkov v sistem T. v poslovnem okolju podjetja L. d. o. o. in prenos le-teh preko GPRS sistema v vozila ustreznih voznikov, v 6. odstavku 1. točke pa da izvajalec pogodbe, tj. tožeča stranka, priskrbi PDA-je ter vso pripadajočo opremo (polnilec, nosilec) ter da oprema ostane v lasti izvajalca, tj. tožeče stranke.

11. V 4. točki omenjenega aneksa sta potrditvah tožeče stranke pravdni stranki dogovorili ceno za opravljene storitve, ki jih je izvajala tožeča stranka po naročilu tožene stranke, in sicer da je cena _najema za posamezno vozilo_ v višini 25,92 EUR z vključenim 20 % DDV, da se mesečna najemnina (licenčnina) obračunava za posamezno vozilo ter način obračuna najemnine glede na _število aktivnih vozil_. V tem postopku tožeča stranka vtožuje plačilo licence za programsko opremo za 104 najeme (tožeča stranka je najprej v najem izročila 90 PDA-jev - mobilnih naprav z vgrajenim GPS sprejemnikom - nato pa je v obdobju do 9. 1. 2015 naročila še dodatne količine mobilnih naprav) in trdi, da je v vtoževanem obdobju tožena stranka ves čas uporabljala opremo PDA z licenčnino, ki je bila v lasti tožeče stranke in jo je slednja toženi stranki dajala v najem3. 12. Tožena stranka je v vlogi z dne 25. 8. 2016 pritrdila tožeči stranki o obstoju dogovora, kot ga je v dopolnitvi tožbe opisala tožeča stranka, nasprotovala pa je njeni trditvi o uporabi programske opreme. Zatrjevala je, da navedene programske opreme ne uporablja več od 7. 12. 2015 dalje in da je bila tožeča stranka o tem obveščena z dopisom z dne 23. 2. 2016. Pri tem je tožena stranka poudarila, da je tožeča stranka upravičena zaračunavati najemnino za uporabo njenega licenčnega programa _na aktivnega voznika tožene stranke, pri čemer se kot aktivni voznik šteje voznik taksija tožene stranke, ki se s svojim uporabniškim imenom in geslom prijavi v sistem T. (licenčni program tožeče stranke) vsaj 1 x v mesečnem obračunskem obdobju_. Prav tako je tožena stranka navedla, da bi tožeča stranka, v kolikor bi vozniki tožene stranke uporabljali njen licenčni program, prejela izpis uporabnikov - v času medsebojnega sodelovanja pravdnih strank je namreč tožeča stranka po koncu enomesečnega obdobja toženi stranki po mailu posredovala izpis aktivnih uporabnikov, da ga je slednja potrdila oz. nanj dala pripombe (prim. list. št. 46).

13. Tožeča stranka v nadaljevanju ni prerekala trditev tožene stranke, da je do licenčnine upravičena v primeru „aktivnega voznika“ in po njej predstavljene definicije aktivnega voznika, niti ne dejstva, da je bila ona tista, ki je bila dolžna toženi stranki po zaključenem mesecu javiti število aktivnih vozil (peti odstavek 4. člena Pogodbe), trdila pa je, da zavrnitev računa še ne pomeni, da vozila niso bila aktivna in da je toženo stranko opomnila, da naj preneha z onemogočanjem delovanja sistema, kar je slednja izvajala tako, da je na 104 naprav namestila svojo sporno programsko opremo4, katera je izkazovala na vozilih, kot da ta niso aktivna (in je tako s svojim protipravnim ravnanjem želela izkazati, da vozila niso aktivna in si na ta način pridobiti protipravno premoženjsko korist na škodo tožeče stranke). Čeprav ni predložila izpisa aktivnih uporabnikov, je po njenem mnenju torej izkazano, da je tožena stranka aprila 2016 aktivno uporabljala v najem vzeto opremo, saj če je ne bi, potem bi z gotovostjo pozvala tožečo stranko na prekinitev pogodbe in vračilo v najem vzete opreme, pa tega ni storila. Ker tožena stranka ni podala odpovedi kot tudi ni vrnila opreme, ki je v lasti tožeče stranke na podlagi določil Aneksa št. 2, tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka licenčno opremo (last tožeče stranke) uporabljala v vseh 104 vozilih, v katera je bila nameščena.

14. Kot že pojasnjeno, tožeča stranka v obravnavani pritožbi uveljavlja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da so bili v obdobju od januarja do aprila zaznani dogodki tipa 'prijava v sistem' in da bi zakoniti zastopnik tožeče stranke lahko, če bi bil zaslišan, izpovedal, da je slednje dokaz, da se je tožena stranka s svojimi delavci vklapljala v programsko opremo T. in jo tudi uporabljala. Izpodbijani sodbi v tem smislu očita, da nima razlogov oziroma da so ti v celoti nepopolni in pomanjkljivi.

15. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka s svojimi pritožbenimi očitki ne more uspeti. Ugotavlja sicer, da sta se pravdni stranki obravnavane zadeve strinjali oziroma da sta obe kot aktivnega voznika razumeli _voznika taksija tožene stranke, ki se s svojim uporabniškim imenom in geslom vsaj 1 x v mesečnem obračunskem obdobju prijavi v sistem T. (licenčni program tožeče stranke)_, a kljub temu podlage za drugačno odločitev kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče ne vidi. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč niti zatrjevala ni, da se je v vtoževanem obdobju tožena stranka _s svojimi delavci (tj. vozniki)_ prijavljala v sistem T. (in da je zato tožnica pridobila pravico do plačila mesečne najemnine oziroma licenčnine)5. Na vročeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca za računalništvo in informatiko mag. M. H. z dne 3. 8. 2017, iz katerega po neprerekanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča izhaja, da so bili v obdobju 12/2015 v dnevniških datotekah evidentirani dogodki tipa „prijava v sistem“ in „sporočanje geolokacijskih koordinat“, v obdobju januar – april 2016 pa dogodki tipa „prijava v sistem“, tožeča stranka ni reagirala s kakršnimikoli pripombami.

16. Da bi tožeča stranka v obravnavanem primeru lahko uspela s svojim zahtevkom na plačilo najemnine oziroma licenčnine, pa bi (med drugim) morala zatrjevati, da se je v vtoževanem obdobju tožena stranka prijavljala v sistem, in sicer s svojimi delavci (tj. vozniki). Za obračun najemnine je bila namreč relevantna uporaba oziroma prijava v sistem s strani aktivnih voznikov in ne kogarkoli (pri čemer je aktivni voznik le voznik taksija tožene stranke, ki se s svojim uporabniškim imenom in geslom vsaj 1 x v mesečnem obračunskem obdobju prijavi v sistem T., tj. licenčni program tožeče stranke). Ker dokazi (zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke) ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev o pravno odločilnih dejstvih, pa tožeča stranka v tem pritožbenem postopku tudi ne more uspešno uveljaviti očitka, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke M. M. T. i. informativni dokazi, pri katerih manjkajo dejanske navedbe oziroma so le te pavšalne in ki naj se izpeljejo zato, da bo njegova izvedba dala podlago za trditve, niso dovoljeni. Izvedba dokazov služi namreč dokazovanju zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Sodišče prve stopnje tako v obravnavanem primeru ni imelo podlage, da bi samo mimo podane trditvene podlage ugotavljalo, ali se je tožena stranka s svojimi delavci prijavljala v sistem T. oziroma kako je tožena stranka po svojih voznikih uporabljala program za opravljanje svoje dejavnosti (ne samo strojno opremo)6. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Navedba, da je storjena bistvena kršitev, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, katerih izvedba bi bila odločilna za pravilno odločitev v predmetnem sporu, pa je tako nekonkretizirana oziroma pavšalna, da pritožbeno sodišče nanjo niti ne more odgovoriti. Poleg tega, enako kot v obravnavanem primeru velja za dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, velja tudi za dokaz z zaslišanjem prič - njihova izvedba pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke ne bi mogla nadomestiti.

_**Sklepno**_

17. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da gre v obravnavanem postopku za vprašanje uporabe informacijskega sistema, da fizično posedovanje naprave - opreme - nikakor ne more pomeniti, da je tožena stranka uporabljala licenčni program, ki je bil na napravi nameščen in za najem katerega sta se pravdni stranki dogovorili ter da tožeča stranka aktivne uporabe programa po 6. 12. 2015 ni izkazala. Tožeča stranka s svojo pavšalno pritožbeno navedbo neutemeljeno uveljavlja, da iz predloženih dokazov jasno izhaja, da je tožena stranka ves čas od decembra do aprila 2016 uporabljala sistem T. za opravljanje svoje dejavnosti. Iz izvedenskega mnenja takšen zaključek ne izhaja.

18. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

19. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije sama tožena stranka, saj ti stroški - glede na vsebino odgovora - za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). 2 Dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str.: 644, 645. 3 V nadaljevanju tožeča stranka navaja še, da je dejstvo, da je tožena stranka ves čas uporabljala opremo PDA z licenčnino, razvidno iz dopisa z dne 18. 12. 2015, s katerim je toženo stranko opozorila, da je bila s strani več voznikov obveščena, da je tožena stranka na tablice namestila programske datoteke, ki so onemogočale delovanje sistema T., da je tožeča stranka zahtevala, da jih toženka odstrani in da je tablice in ostalo opremo še naprej uporabljala, saj je tožeči stranki ni vrnila - list. št. 34. 4 Za kar sicer ni predložila dokazov. 5 Trdila je, da je tožena stranka na 104 naprav namestila svojo sporno programsko opremo, katera je izkazovala na vozilih, kot da ta niso aktivna (in je tako s svojim protipravnim ravnanjem želela izkazati, da vozila niso aktivna in si na ta način pridobiti protipravno premoženjsko korist na škodo tožeče stranke) in da je (do) aprila 2016 aktivno uporabljala v najem vzeto opremo, saj če je ne bi, potem bi z gotovostjo pozvala tožečo stranko na prekinitev pogodbe in vračilo v najem vzete opreme, pa tega ni storila. 6 Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo zgolj, da so bili evidentirani dogodki tipa 'prijava v sistem'.