Jedro

Akti imenovanja in razrešitev v Slovenski vojski niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja v vojski, ki le posledično vplivajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Zoper takšen akt ni dopustno sodno varstvo v delovnem sporu.

Tožnik je pravico, da opravlja delo na delovnem mestu, za katerega ne izpolnjuje pogojev glede strokovne izobrazbe, pridobil le pod pogojem, da se izobražuje in da to izobraževanje zaključi najkasneje do 14. 1. 2009 (26. člen ZObr-D). Zgolj zaradi tega, ker tožena stranka po poteku tega roka tožnika ni razporedila na drugo delovno mesto v šestih mesecih, tožnik ni pridobil pravice, da ostane razporejen na prejšnjem delovnem mestu, za katerega ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v II/2. točki izreka in v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - v II/1. točki izreka pa delno spremeni tako, da se razveljavi odločba tožene stranke št. …. z dne 29. 10. 2009 v delu, v katerem je odločeno, da se zahteva za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja zaradi ugotavljanja kompetenc kot neutemeljena zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka) in v preostalem II/1. točka izreka sodbe.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje ukazov ... št. …. z dne 3. 4. 2009 in št. …. z dne 1. 12. 2009 (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2009, sklep in odločba tožene stranke št. ...z dne 29. 10. 2009, odločba tožene stranke št. …. z dne 14. 12. 2009 in odločba tožene stranke št. 1.... z dne 6. 9. 2011 (II/1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od odprave prevedbe oziroma od 10. 4. 2009 naprej plačati razliko med plačo, ki jo je tožnik prejemal na podlagi nepravilne razporeditve v plačni razred na podlagi odpravljene odločbe, in med plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi bil pravilno razporejen v 39. plačni razred glede na formacijsko dolžnost tožnika Načelnika odseka III za obveščevalno varnostne zadeve, vodja S-2 v poveljstvu 1. brigade, ki jo je tožnik opravljal v nazivu Major, z upoštevanjem vseh napredovanj tožnika v obdobju od 10. 4. 2009 do izdaje sodne odločbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega neto zneska plače, ki zapade v plačilo vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila ter na vse neto zneske obračunati vse pripadajoče davke in prispevke ter jih tudi plačati, vse v roku 8 dni (II/2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.860,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnik izpostavlja, da je zgolj golo sklicevanje na sodno prakso v delu, v katerem je sodišče tožbo zavrglo, premalo. Sodišče se ni nikjer opredelilo do vsebinskih navedb tožnika, ki je opozarjal, da gre v primeru spornega ukaza za akt o razporeditvi delavca, zoper katerega je v skladu z veljavno zakonodajo dopustno uveljavljati sodno varstvo. Zaradi navedenih pomanjkljivosti sodbe ni mogoče preizkusiti. Ukaza kot akta o razporeditvi, imata z izjemo imena, vse elemente akta delovnopravne narave z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti tožnika iz delovnega razmerja. Določata razrešitev, imenovanje in razporeditev pripadnika stalne sestave slovenske vojske. Urejata torej vprašanje razporeditve na drugo delovno mesto oz. formacijsko dolžnost. Razporeditev na določeno delovno mesto (formacijsko dolžnost) je eden bistvenih elementov delovnopravnega razmerja med tožnikom in toženo stranko. V skladu s 3. alineo 29. člena ZDR se razporeditev na delovno mesto oz. določitev vrste del, šteje za bistveni element pogodbe, njegovo vsakokratno spremembo pa morata stranki tudi vsakokrat dogovoriti z aneksom k pogodbi o zaposlitvi. Jasno je, da vsakršna sprememba delovnega mesta determinira tudi spremembo pravic, obveznosti in odgovornosti, zato je logično, da ima tudi akt o razporeditvi neposredne učinke na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Nezakonita razporeditev na formacijsko dolžnost je vsekakor lahko predmet presoje v delovnem sporu, saj se tudi za delavce na obrambnem področju uporabljajo osnovni predpisi, ki urejajo delovna razmerja. Stališče, da akti poveljevanja niso predmet sodne presoje, čeprav gre po vsebini za akt urejanja delovnega razmerja, je napačno, njegova dosledna izpeljava pa pomeni, da ukazi niso podvrženi sodni kontroli. Postopek z ugovorom zoper ukaz je urejen v 98.a člena ZObr v povezavi z 100.a členom ZObr. Tožena stranka pri odločanju o razporeditvi ni ugotavljala službenih potreb, o ugovoru ni nihče odločil, ni bilo zahtevano mnenje sindikata. Sodišče bi o tožbi moralo vsebinsko odločiti. Vsak ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča sodišče (23. člen Ustave RS). Z delnim zavrženjem tožbe je bila kršena tožnikova pravica do poštenega sodnega varstva. Do očitka kršitve ustavne pravice se sodišče ni opredelilo. Dokončne odločitve o tožnikovem ugovoru ni mogoče sprejeti v obliki razgovora z zapisnikom razgovora. Odločitev bi morala biti sprejeta v obliki odločbe, zoper katero bi imel tožnik možnost sodnega varstva. Tožniku je bila kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Tožena stranka zlorablja akte poveljevanja, ki jih naj ne bi bilo možno izpodbijati pred sodiščem, za urejanje delovnopravne materije. Na podlagi akta poveljevanje nato odloči o plači delavca, pri čemer pa te odločbe ni mogoče učinkovito izpodbijati, ker naj bi temeljila na (neizpodbitem) ukazu. Ker sodišče o zahtevku, ki se nanaša na izpodbijanje ukazov ni odločalo, tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja, niti ni uporabilo materialnega prava. Tožnik vztraja, da je tožena stranka izgubila možnost razporeditve tožnika na podlagi 6. odstavka 26. člena ZObr-D, saj je prekluzivni rok potekel dne 5. 5. 2006. Šlo bi za nesorazmeren poseg v pravice delavca, če bi obveljala ureditev, v skladu s katero bi se delavca lahko tudi po izteku dvoletnega obdobja premestilo na nižje delovno mesto. V tem primeru bi bil tožnik po izteku dvoletnega obdobja v popolni pravni negotovosti. Tožnik v zakonskem roku dveh let ni bil premeščen, niti ga ni nihče opozoril na neustreznost formalne izobrazbe, zlasti ker je izpolnjeval pogoje posebnih vojaških kompetenc, zaradi česar je bil prvotno sploh imenovan na mesto poveljnika. Tožena stranka je leta 2008 izvedla celo prevedbo in je bil tožnik od tedaj dalje na položaju majorja. Stališče sodišča prve stopnje, da gre zgolj za instrukcijski rok je napačno. Gre za neustaven poseg v pridobljene pravice, saj se je tožnikov pravni položaj ustalil z iztekom roka. Tožnik izpostavlja, da so posebne vojaške kompetence dosegljive tudi mimo nacionalnih izobraževalnih sistemov (13. odstavek 49. člena ZSSloV). Ker ima tožnik te posebne kompetence, je bil tudi ves čas zaposlitve razporejen na višje formacijske dolžnosti. Tožena stranka je tožniku te kompetence ves čas de facto priznavala. Nekaterim pripadnikom so se posebne vojaške kompetence priznavale. Tožnik je predlagal, da tožena stranka predloži odločbe o tem, katerim pripadnikom je priznala vojaške kompetence mimo formalne izobrazbe. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, niti ni pojasnilo, zakaj ni dopustilo dokazovanja sistematične nezakonitosti in neustavnosti postopkov podeljevanja kompetenc. Primerjava podatkov bi pokazala, da je bil institut podelitve posebnih vojaških kompetenc „zlorabljen“, ker je bil uporabljen samo za določene posameznike. Tožena stranka je tožnika neenako obravnavala, neenako obravnavanje pa šteje za kršitev pravic iz delovnega razmerja. Sodišče je uporabilo predpis, ki ni bil nikoli objavljen v Uradnem listu RS (Sklep o ustanovitvi, sestavi, načinu delovanja in kriterijih za odločanje komisije za ugotavljanje kompetenc za zasedbo posameznih formacijskih dolžnosti v Slovenski vojski). Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi tožnik opravljal delo administratorja športne dvorane. Ni nepomembno, da so vse zaslišane priče pojasnile, da tožnik opravlja delo „neformalnega vodja telovadnice“. Dejstvo, da je sodišče samo ugotovilo, da tožnik zaseda neformalno formacijsko dolžnost, kaže na to, da so izpodbijani akti o prerazporeditvah nezakoniti. Sam načelnik ... je pojasnil, da bi bila glede na dejanski delokrog tožnika primerna formacijska dolžnost častnika in sicer bi moral biti stotnik ali major. Tožnik dejansko ne opravlja dela iz delokroga administratorja – pomožnega vojaškega uslužbenca, temveč opravlja dela, ki sodijo v delokrog častnika, kar je bil tudi tožnikov položaj do izdaje aktov, izpodbijanih v tem sporu. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožnik navaja v pritožbi.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zaradi neustrezne izobrazbe z ukazom z dne 3. 4. 2009 (B3) razrešen formacijske dolžnosti načelnika odseka III za obveščevalno varnostne zadeve vodja S-2 v Poveljstvu 1. brigade in razporejen na formacijsko dolžnost nižji vojaški uslužbenec skrbnik strelišča, vadišča in športnih objektov. Tožena stranka mu je izdala odločbo z dne 21. 4. 2009 (B4), s katero ga je uvrstila v 20. plačni razred, upoštevaje še napredovanja pa v 22. plačni razred, z osnovno plačo 1.075,67 EUR. Pred tem je bil tožnik kot častnik v Slovenski vojski razporejen v 37. plačni razred oz. upoštevaje dve napredovanji v 39. plačni razred z osnovno plačo v višini 2.095,30 EUR. Z ukazom z dne 1. 12. 2009 (A26) je bil tožnik razrešen s prejšnje formacije in razporejen na formacijsko dolžnost nižjega vojaškega uslužbenca – administratorja, ki jo opravlja v nazivu vojaški uslužbenec I. razreda po formaciji št. ... v Poveljstvu ..., v Enoti za ... Skupina za .... Izdana mu je bila odločba o plači z dne 14. 12. 2009 (A27). Z odločbo z dne 6. 9. 2011 pa je bil zaradi napredovanja razvrščen v 23. plačni razred.

Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo odločitev v delu, kjer je del tožbe zavrglo. Tožnik je v tem delu izpodbijal ukaza tožene stranke z dne 3. 4. 2009 in 1. 12. 2009. Za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če z Zakonom o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji) ni drugače določeno (1. odstavek 88. člena ZObr). Po 46. členu ZObr je ukaz akt vodenja in poveljevanja. Iz 98. in 98.a. člena ZObr izhaja, da se razporeditve pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske izvede z akti poveljevanja. Enako izhaja iz 56. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s sprememb.). Skladno s 3. odstavkom 98.a. člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave zoper akt o razporeditvi iz prvega in drugega odstavka tega člena vloži ugovor po službeni poti, ki ne zadrži izvršitve akta. Razporeditve ter pravna sredstva zoper akte poveljevanja, s katerimi je bila razporeditev izvedena, torej izrecno urejata ZObr ter ZSSloV (36. do 43. člen), zato v tem delu niso upoštevna niti pravila Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprememb.) niti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.). Skladno z 2. odstavkom 100.a člena ZObr, ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih razen (kot v konkretnem primeru), če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbe na odločitev (40. člen ZSSloV), niti ZObr, niti ZSSloV zoper ukaz ne predvideva drugih pravnih sredstev in to kljub temu, da tožnik pravzaprav utemeljeno navaja, da gre po vsebini v primeru akta o razporeditvi na drugo formacijsko dolžnost (oz. drugo delovno mesto) za vprašanje enostranske spremembe pogodbe o zaposlitvi (ki je dvostranski akt). Kljub navedenemu pa sta tako Vrhovno sodišče RS (opr. št. VIII Ips 83/2004 z dne 9. 11. 2004) kot Ustavno sodišče RS (opr. št. U-I-253/96 z dne 2. 4. 1998) v podobnih primerih zavzeli stališče, da akti imenovanja in razrešitev v Slovenski vojski niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja v vojski, ki le posledično vplivajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS pa je v zadevah opr. št. VIII Ips 302/2002 in opr. št. VIII Ips 159/2005 celo izrecno zapisalo, da zoper takšen akt ni dopustno sodno varstvo v delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno, upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, tožbo tožnika v tem delu pravilno zavrglo. Iz obrazložitve so razlogi jasno razvidni, zato ni slediti pritožbeni navedbi, da sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti.

Tožniku je ustavna pravica do pravnega sredstva zoper ukaz zagotovljena s pravico do ugovora po službeni poti in s pravico do pritožbe na odločitev, zato ni utemeljena njegova pritožba o kršitvi te ustavne pravice, določene v 25. členu Ustave RS. Tožnik pa ima po izčrpanju vseh pravnih sredstev zoper ukaz tudi možnost vložitve ustavne pritožbe po določbi 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču RS (Ur. l. RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS). Tožniku je zoper odločbe tožene stranke, ki so sprejete na podlagi ukaza, in ki zaradi ukaza urejajo tožnikove (enostransko) spremenjene pravice in dolžnosti, zagotovljena tudi pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), zato tudi v tem delu njegova pritožba o kršitvi ustavnih pravic ni utemeljena. Sklep sodišča prve stopnje je glede na obrazloženo pravilen, zato ga je pritožbeno sodišče potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 365. členom ZPP).

Tožnik je bil po 4. členu pogodbe o zaposlitvi dolžan v 10 letih od uveljavitve Zakona o obrambi pridobiti manjkajočo strokovno izobrazbo za delovno mesto, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Po 88. členu ZObr je eden izmed pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe tudi pogoj ustrezne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v roku, ki ga določa ZObr-D ni pridobil ustrezne izobrazbe. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da je zgolj zaradi tega, ker ga tožena stranka na drugo delovno mesto ni razporedila v roku iz šestega odstavka 26. člena ZObr-D, pridobil pravico, da ostane razporejen na prejšnjem delovnem mestu, za katerega ni izpolnjeval izobrazbenih pogojev. O nezakonitem posegu v pridobljene pravice bi bilo možno govoriti samo takrat, če tožena stranka za izdajo izpodbijanih aktov ne bi imela pravne podlage. Vendar pa je tožena stranka pravno podlago za svoje ravnanje imela ravno v določbi šestega odstavka 26. člena ZObr-D. Glede na navedeno tudi niso pravno relevantne pritožbene navedbe, da za razporeditev niso obstajale službene potrebe.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri roku iz šestega odstavka 26. člena ZObr-D za instrukcijski rok. Ta določba ne pomeni, da bi tožena stranka tožnika na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, smela razporediti le v času do 5. 5. 2006 po tem datumu pa bi izgubila to pravico. Pravilna je interpretacija sodišča prve stopnje, da je rok iz šestega odstavka 26. člena ZObr-D potrebno šteti za instrukcijski rok. Iz celotne določbe 26. člena ZObr-D je razviden namen zakonodajalca, da se delavci, ki zasedajo delovna mesta, za katera ne izpolnjujejo pogojev glede strokovne izobrazbe, premestijo na delovna mesta, za katera izpolnjujejo izobrazbene pogoje. Glede na navedeno je samo po sebi razumljivo, da je rok, v katerem mora delodajalec takšnega delavca premestiti na ustrezno delovno mesto, lahko le instrukcijski. V kolikor bi zakonodajalec želel določiti, da je ta rok prekluziven, bi to v zakonu izrecno določil. Enako stališče kot v konkretni zadevi je pritožbeno sodišče v podobnem sporu že zavzelo tudi v sodbi opr. št. Pdp 866/2011. Ker morajo sodišča v podobnih zadevah soditi enako, je pritožbeno sodišče tudi v tej, vsebinsko enaki zadevi, odločilo enako.

V skladu s 13. točko 49. člena ZSSloV minister ustanovi komisijo za ugotovitev kompetenc za zasedbo posameznih formacijskih dolžnosti v Slovenski vojski, ki zahtevajo posebne vojaške kompetence, kakršne so dosegljive tudi mimo nacionalnih izobraževalnih sistemov. Na podlagi odločitve te komisije se lahko na formacijskih mestih v Slovenski vojski zaposlijo tudi kandidati, ki ne izpolnjujejo drugih pogojev iz tega člena. Sestavo, način delovanja in kriterije za odločanje komisije določi minister. Kot izhaja iz dokaznega postopka, je na podlagi navedenega člena minister sprejel Sklep o ustanovitvi, sestavi, načinu delovanja in kriterijih za odločanje komisije za ugotavljanje kompetenc za zasedbo posameznih formacijskih dolžnosti v Slovenski vojski št. 100-149/2007-3 z dne 5. 11. 2007 (B11). Tožnik je vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja zaradi ugotavljanja kompetenc, ki je bila z odločbo tožene stranke z dne 29. 10. 2009 zavrnjena iz razloga, ker je predlog za ugotavljanje vojaških kompetenc podal sam in ne načelnik ..., kot je to določeno v 5. točki sklepa. Iz enakega razloga je tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo sodišče prve stopnje. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo na akt tožene stranke, ki ni bil nikoli objavljen v Uradnem listu RS, zaradi česar ne velja. Tožnikova pritožba v tem delu je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da Sklep ministra na izviren način ureja pravice in obveznosti pravnih subjektov (vojaških oseb), ki se v okviru Slovenske vojske lahko pravnoveljavno zaposlijo tudi v primeru, da ne izpolnjujejo v ZObr predpisanih formalnih pogojev glede stopnje izobrazbe, ki se zahteva za posamezno delovno mesto oz. formacijsko dolžnost. Sklep tako vsebuje splošne in abstraktne norme, ki navzven povzročajo pravne učinke. Sklep natančno določa postopek, na podlagi katerega se določenemu kandidatu, ki nima formalnih pogojev glede stopnje izobrazbe, lahko priznajo posebne kompetence za zasedbo posameznih formacijskih dolžnosti, določa tudi kriterije, na podlagi katerih se te kompetence posameznemu kandidatu lahko podelijo. Glede na navedeno ga je po oceni pritožbenega sodišča treba po materialnem kriteriju šteti za predpis. Predpisi morajo biti objavljeni, preden začnejo veljati. Predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem določeno drugače. Državni predpisi se objavljajo v državnem uradnem listu, predpisi lokalne skupnosti pa v uradnem glasilu, ki ga te same določijo (154. člen Ustave RS). Ker Sklep ni bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, pritožbeno sodišče ocenjuje, da že zaradi tega ni začel veljati in se tudi ni smel uporabljati (podobno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. U-I-463/06 z dne 18. 1. 2007). Tožena stranka je svojo odločitev o zahtevi za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja zaradi ugotavljanja kompetenc v odločbi z dne 20. 10. 2009 oprla na neveljaven predpis, enako pa je storilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je bilo v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava potrebno tožnikovi pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeniti tako, da se delno ugodi tožbenemu zahtevku in se razveljavi odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 10. 2009, ki se nanaša na odločitev v zvezi z zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja zaradi ugotavljanja kompetenc (5. alinea 358. člena ZPP).

V preostalem je pritožbeno sodišče II/1. točko sodbe sodišča prve stopnje potrdilo. Sodišče prve stopnje je namreč v 11. točki obrazložitve natančno in pravilno pojasnilo, zakaj so v preostalem izpodbijane odločbe tožene stranke pravilne in skladne z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 s sprememb.). Teh razlogov pritožbeno sodišče ne ponavlja. Tožnik v tem delu tudi ni navedel konkretnih pritožbenih razlogov, zato niti ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče. Pač pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bilo za tožnika sporno tudi to, da je po lastnem prepričanju dejansko opravljal delo, ki je spadalo v delokrog zahtevnejšega in posledično višje vrednotnega delovnega mesta, čeprav za razporeditev na tako delovno mesto predpisanih pogojev strokovne izobrazbe ni izpolnjeval. V tem delu gre za samostojen tožbeni zahtevek za plačilo po dejansko opravljenem delu (in sicer v delu zahtevka, kjer tožnik zahteva razliko v plači, ki jo je dobil – 22. plačni razred in ki bi jo moral dobiti glede na zahtevnost dela, ki ga je opravljal – 39. plačni razred). Ne glede na sicer zakonito razporeditev se lahko izkaže, da delavec dejansko opravlja drugo ali zahtevnejše delo kot pa je tisto, ki naj bi ga opravljal glede na formalno razporeditev.

Pri odločanju o tem delu zahtevka, pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, ki izhaja iz obrazložitve, in sicer da tožnik do plače po dejansko opravljenem delu ni upravičen iz razloga, ker je bila formacijska dolžnost Poveljnika oddelka vseskozi zapolnjena, odločilo najmanj preuranjeno.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje res izhaja, da tožnik pogojev, predpisanih za formacijsko dolžnost Načelnika odseka III, ne izpolnjuje. Glede na to je njegov zahtevek za razporeditev na tako delovno mesto neutemeljen tudi, če bi ga sodišče sploh lahko razporedilo na konkretno delovno mesto. Toda tožnik je svoj zahtevek ves čas utemeljeval tudi s tem, da dejansko opravlja dela, ki sodijo v delokrog častnika, kar je bil tudi tožnikov položaj do izdaje aktov, izpodbijanih v tem sporu in za kar je bil tožniku predhodno priznan 39. plačni razred. Praktično vse priče so izpovedale, da so tožnika obravnavali kot neformalnega vodjo telovadnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnost „vodje telovadnice“ ne obstaja in je temu delovnemu mestu še najbolj podobna formacijska dolžnost „poveljnika oddelka za upravljanje športne dvorane v Ljubljani“. Kot izhaja iz dokaznega postopka je to delovno mesto zasedal tožnikov nadrejeni A.A., ki pa je pojasnil, da je bil tožnik že od vsega začetka njegov mentor in bi bil sam brez tožnika „bolj mrzel“. B.B. je nadalje izpovedal, da je bil tožnik „mama za vse“ kar se tiče delovanja športne dvorane, in da tožnik opravlja nekatere naloge poveljnika oddelka. Iz dokaznega postopka tako izhaja, da tožnik resda ni več opravljal dela in naloge formacijske dolžnosti častnika, je pa očitno opravljal dela in naloge formacijske dolžnosti podčastnika. V kakšnem obsegu je tožnik te naloge opravljal, sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da tožniku plačilo za delo za to formacijsko dolžnost ne pripada iz razloga, ker je bila slednja zasedena, ni ugotavljalo. V ponovljenem postopku bo navedeno moralo ugotoviti. Resda je tožnik zahteval plačilo za delo glede na 39. plačni razred (dolžnost častnika), vendar pa v okviru tega zahtevka sodišče tožniku lahko prisodi tudi manj, torej plačo glede na formacijsko dolžnost podčastnika – oziroma poveljnika oddelka, v kolikor ugotovi, da je tožnik dejansko glavnino delovnega časa opravljal dela, ki spadajo pod formacijsko dolžnost podčastnika oz. poveljnika oddelka. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo utemeljeni pritožbi in izpodbijano sodbo v točki II/2 ter posledično v točki III (stroški postopka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari, samo navedenih pomanjkljivosti ne more odpraviti. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri napotkov pritožbenega sodišča. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.