Jedro

Če stranka v vlogi, s katero prosi za sprejem v državljanstvo RS, ne navede pravne podlage, odloči upravni organ z uporabo vseh materialnih določb, ki se nanašajo na sprejem v državljanstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1638/98-9 z dne 13.9.2000 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 4.9.1998, s katero tožena stranka ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94-ZDRS). V obrazložitvi navaja, da je tožena stranka na podlagi mnenja Vlade Republike Slovenije, sprejetega na seji dne 30.7.1998, ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje se je z odločitvijo tožene stranke strinjalo. Upravni organ je vezan na zahtevek stranke in mora vlogo za pridobitev državljanstva obravnavati v skladu s postavljenim zahtevkom. Po oceni sodišča je tožena stranka tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo obravnavala v skladu s postavljenim zahtevkom, saj iz celotnega upravnega spisa ni razvidno, na kateri pravni podlagi je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo in ni izrecno navedel člena zakona. Formular za sprejem v državljanstvo, ki ga je izpolnil na konzulatu, pravne podlage za sprejem v državljanstvo ne vsebuje. Konzulat mu je z dopisom poslal še kopije členov zakona, na temelju katerih bi lahko zaprosil za državljanstvo, torej je bil seznanjen s pogoji, ki jih mora izpolnjevati. Posebej je bil s tem dopisom opozorjen na rubriko v formularju "izčrpna obrazložitev vzrokov za sprejem v državljanstvo" in pozvan, naj navede razloge, zaradi katerih meni, da je upravičen do državljanstva. Vendar je navedel samo "vrnitev domov". Ker ni zatrjeval izpolnjevanja pogojev po 10. ali 12. členu zakona, je tožena stranka odločala o sprejemu v državljanstvu po 13. členu, torej z izredno naturalizacijo. V skladu s tem določilom je upoštevala mnenje vlade o neobstoju nacionalnega interesa za sprejem tožnika v državljanstvo RS ter prošnji zato ni ugodila.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS). V prošnji za sprejem v državljanstvo RS je tožnik kot neuka stranka navedel, da prosi za državljanstvo po 1. in 2. točki 3. člena ter 39. člena zakona o državljanstvu. Njegova vloga pa je bila nato zavrnjena, da niso izpolnjeni pogoji iz 13. člena ZDRS. Tožnik meni, da je upravno sodišče zelo togo in površno obravnavalo zadevo, da se ni spuščalo v vsebinske razloge za sprejem v državljanstvo RS, da ni sklicalo obravnave, na katero naj bi ga povabilo in mu dalo možnost, da navede in pojasni razloge za sprejem v državljanstvo RS. S takšnim postopkom je sodišče kršilo določila ZUS. Tožnik je rojen v Postojni, ves čas je živel v Sloveniji, skupaj s svojimi starši. Tukaj je končal vse šole in tu je vzpostavil tako imenovano pristno zvezo z državo, za katero je menil, da je tudi njegova. Dejstvo, da sta ga starša ob njegovem rojstu vpisala kot državljana Republike Hrvatske, ne bi smelo biti ovira za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker tožnik izpolnjuje vse pogoje iz 10. člena ZDRS. Če sodišče meni, da je upravni organ vezan na zahtevek stranke in da mora vlogo obravnavati v skladu s postavljenim zahtevkom, potem bi morala tudi obrazložitev vloge biti v skladu s postavljenim zahtevkom, ne pa da odločba oziroma sodba temelji na 13. členu ZDRS, na katerega se prosilec ni skliceval. Tožnik se zaveda, da ima država diskrecijsko pravico pri odločanju prošnje za sprejem v državljanstvo RS, vendar te ne sme zlorabiti, mora jo obrazložiti oziroma utemeljiti, kar pa v izpodbijanih aktih ni. V obeh aktih se razlaga nekaj, na kar se pritožnik ni skliceval. Pritožba je utemeljena.

Utemeljen je pritožbeni ugovor, da tožnik ni vložil prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS. Če tožnik v vlogi ne navede pravne podlage za sprejem v državljanstvo RS, kar tudi ni dolžan, upravni organ odloči o prošnji z uporabo vseh materialnih določb, ki se nanašajo na sprejem v državljanstvo RS (10., 12. in 13. člen ZDRS).

V tem primeru tožena stranka ni ravnala tako, saj je odločila le na podlagi 13. člena ZDRS in navedla razloge za zavrnitev tožnikove prošnje le na tej pravni podlagi, med tem ko razlogov na drugih pravnih podlagah ni navedla. Tožena stranka torej ni popolno ugotovila dejanskega stanja in ni navedla razlogov o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev. S tem je kršila pravila postopka 1. odstavka 135. in 2. odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

Sodišče prve stopnje, ki je prezrlo navedeno kršitev, saj se je strinjalo z odločitvijo tožene stranke, pa za svojo odločitev ni imelo podlage v določbi 1. odstavka 59. člena ZUS in je zaradi njene nepravilne uporabe, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, samo bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo na podlagi 74. člena ZUS, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.