Jedro

Pravdno sodišče mora pri ugotovitveni tožbi po uradni dolžnosti paziti, če ima tožeča stranka na taki tožbi pravni interes (187. čl. ZPP). Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da za vložitev tožbe s takim zahtevkom tožnica nima pravnega interesa. Napotitveni sklep sodišča v nepravdnem postopku, kjer se obravnava predlog za denacionalizacijo, ne more biti ovira za presojo pravdnega sodišča. Upoštevati je treba, da po 56. čl. Zakona o denacionalizaciji odloča o zahtevah po 5. čl. sodišče v nepravdnem postopku, kjer se ugotavlja, če so za vrnitev premoženja podani vsi pogoji iz 5. čl. Nepravdno sodišče tako v konkretnem primeru ni imelo v zakonu določenega pooblastila, da nepravdni postopek prekine in napoti stranke na pravdo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino tožbo z dne 23.6.1993, s katero je zahtevala, da se ugotovi, da je bilo tožnici in njenima sestrama z odločbo komisije za arondacijo skupščine občine B. odvzeto imetje parc.št. 3461/511, 3461/512 in 3461/513 vas zaradi prisile državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Tožničino pritožbo proti temu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica je vložila proti sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sklepa sodišč prve in druga stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da o zadevi meritorno odloči. V obrazložitvi revizije navaja, da je vložila predmetno tožbo na podlagi naročila sodišča v nepravdnem postopku v sklepu z dne 24.5.1993. Poudarja, da ima na vložitvi take tožbe pravni interes. Navaja še, da je bil pred izdajo odločbe sklenjen sporazum in to zaradi prisilnega ravnanja državnih organov. Tako so podani razlogi po 5. čl. Zakona o denacionalizaciji.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve postopka ni ugotovilo.

Tožnica v reviziji ni določno pojasnila, katere kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog. Iz vsebine obrazložitve je razvidno, da glede na napotitveni sklep v nepravdnem postopku nasprotuje oceni sodišč prve in druge stopnje, da tožnica za vloženo tožbo nima pravnega interesa. Pravdno sodišče mora pri ugotovitveni tožbi po uradni dolžnosti paziti, če ima tožeča stranka na taki tožbi pravni interes (187. čl. ZPP). Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da za vložitev tožbe s takim zahtevkom tožnica nima pravnega interesa. Napotitveni sklep sodišča v nepravdnem postopku, kjer se obravnava predlog za denacionalizacijo, ne more biti ovira za presojo pravdnega sodišča. Upoštevati je treba, da po 56. čl. Zakona o denacionalizaciji odloča o zahtevah po 5. čl. sodišče v nepravdnem postopku, kjer se ugotavlja, če so za vrnitev premoženja podani vsi pogoji iz 5. čl. Nepravdno sodišče tako v konkretnem primeru ni imelo v zakonu določenega pooblastila, da nepravdni postopek prekine in napoti stranke na pravdo. Odločitev sodišč prve in druge stopnje je bila tako pravilna.

Glede na tako stališče se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšen pomen je imel predhodni sporazum za izdajo odločbe komisije za arondacijo, ker sporazum ni bil vsebovan v tožbenem zahtevku. Tožnica se bo lahko na zatrjevano prisilo pri sklenitvi sporazuma sklicevala v nepravdnem postopku, ki je po podatkih spisa sedaj v takem stanju, da se bo na prvi stopnji obravnavala njena zahteva za denacionalizacijo.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).