Jedro

Za izdajo začasne odredbe zadošča, da je terjatev verjetno izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izdani začasni odredbi v delu, v katerem je toženi stranki prepovedano odtujiti in obremeniti stanovanje št. X stanovanjskega bloka na naslovu Y, nad 1/2 deležem. V ostalem delu je sklep o izdani začasni odredbi razveljavilo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka, v kateri izpodbija tisti del sklepa, s katerim se je izdana začasna odredba vzdržala v veljavi. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge navedene v 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, da se sklep v izpodbijanem delu tako spremeni, da se izdana začasna odredba v celoti razveljavi, podrejeno, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je terjatev tožnika verjetno izkazana.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v tožbi zahteva ugotovitev, da je sporno stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, da znaša njegov delež na tem stanovanju 3/5, toženkin pa 2/5 in zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo svojo solastninsko pravico lahko vknjižil v zemljiški knjigi (terjatev tožnika).

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev, da je skupnost pravdnih strank trajala od leta 1981 do konca leta 1992, da sta pravdni stranki skupaj hodili na izlete in dopuste, da sta v okviru svojih možnosti imela skupno prehrano, da sta se pogovarjala o poroki in imeli skupen denar, zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika verjetno izkazan.

Pritožbeno sodišče takšen zaključek sodišča prve stopnje sprejema kot pravilen in se, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Na pritožbene navedbe pa odgovarja: V postopku izdaje začasne odredbe se ne zahteva, da bi predlagatelj izkazal obstoj terjatve s stopnjo prepričanja, ampak zgolj verjeten obstoj terjatve. Verjetnost terjatve je izkazana, če več razlogov govori za obstoj terjatve kot proti obstoju terjatve. V tem kontekstu je tudi ocenjevati dokaze, ki so bili izvedeni v tem postopku glede verjetnosti obstoja terjatve tožnika.

Da sta pravdni stranki dalj časa bili v določenem razmerju, ki je preseglo okvire v katerih živita fant in dekle (gradnja skupne hiše, skupni sef itd.), je ugotovljeno s stopnjo verjetnosti. Ali je njuna zveza res imela vse značilnosti izvenzakonske skupnosti v smislu določila 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, bo s stopnjo prepričanja ugotovljeno, ko se bo odločalo o tožbenem zahtevku.

Tožena stranka v pritožbi zelo analitično ocenjuje izvedene dokaze, ponuja svojo dokazno oceno, vse s stališča stopnje prepričanja, ne pa s stališča verjetnosti. Vsaj nekaterim očitkom bo v nadaljnjem postopku potrebno posvetiti več pozornosti (ali skupni sef pomeni, da sta stranki imeli skupen denar ali ne, kakšno težo ima dejstvo, da stranki nista nikoli skupaj živeli). Od odgovora na ta vprašanja bo tudi odvisno, ali bo sodišče na podlagi stopnje prepričanja lahko zaključilo, da je med strankama šlo za pravno priznano izvenzakonsko skupnost ali pa za kakšno drugo razmerje. Izdana začasna odredba ne pomeni, da je med strankama obstajala izvenzakonska skupnost v smislu določila 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ampak zgolj, da je verjetno, da je takšna skupnost obstajala.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Stroški, nastali v zvezi z izdajo začasne odredbe, so sestavni del pravdnih stroškov. O povrnitvi teh stroškov, torej tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov, nastalih v zvezi z izdajo začasne odredbe, bo odločeno v odločbi, v kateri se bo odločilo o glavni stvari (4. odstavek 164. člena ZPP).