Jedro

Oškodovanec je upravičen do tiste višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je v skladu z vsemi kriteriji iz 200. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki v korist tožeče stranke naložilo plačilo odškodnine v znesku 300.000,00 SIT ter povrnitev pravdnih stroškov v znesku 133.477,00 SIT, vse skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1998 do plačila. V preostalem delu je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP) ter predlagala spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče prisodi tožniku odškodnino, ki jo uveljavlja v tožbenem zahtevku ter v skladu s tem spremeni prvostopni izrek o stroških postopka. V pritožbi navaja, da je prvstopno sodišče nepravilno uporabilo določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Po škodnem dogodku z dne 3.5.1994 je tožnik doživljal take telesne bolečine in tak strah, kot je navedeno v tožbi in kot sta izpovedala tožnikova starša. Tedaj je bil tožnik star 11 let, sedaj po štirih letih pa je že mnogo večji, tako da si sodišče ne more predstavljati, kakšen je bil tožnik v času dogodka in kako je takrat podoživljal toženčev napad. Poleg tega se tožnik sedaj šteje za samostojnega, odraslega in ne želi pripovedovati o strahu, ki ga je doživljal pred štirimi leti. Tega strahu se sedaj sramuje oziroma ga navzven zanika, zato je sodišču in izvedencu povedal tako, kot je.

Dejansko pa je tožnik po zadevnem dogodku doživljal intenzivnejše in dolgotrajnejše oblike strahu, torej take, kot sta jih opisala njegova starša. V zvezi s tem bi moralo sodišče bolj upoštevati splošno laično vednost o posledicah, ki jih pri otroku povzroči napad odrasle osebe. Sodišče je tudi nepravilno odločilo o stroških postopka. Ker je tožeča stranka ob vložitvi tožbe upravičeno postavila višji tožbeni zahtevek in ga nato delno umaknila zaradi izpovedi tožnika in izvedeniškega mnenja, bi moralo sodišče pri presoji tožnikovega sorazmernega uspeha v pravdi upoštevati zgolj spremenjeni tožbeni zahtevek.

V odgovoru na pritožbo je toženec podal mnenje, da je pritožba neutemeljena in da je prisojena odškodnina za tožnikove telesne in duševne bolečine prej previsoka kot prenizka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo določil postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in za strah tonžika nepravilno uporabilo določila 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR).

Navedeni člen določa, da za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter za strah prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. Pri tem upošteva sodišče pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pri določanju višine odškodnine ustrezno upoštevalo vse kriterije, naštete v omenjenem členu. Pri presoji intenzivnosti telesnih bolečin je upoštevalo vse različne stopnje teh tožnikovih bolečin in njihovo trajanje, kot je to ugotovil izvedenec medicinske stroke, potrjuje pa tožnikova izpovedba. V svojo presojo je sodišče pravilno zajelo tako hude bolečine, ki so nastopile takoj po dogodku in so trajale do zamavčenja roke ter srednje močne bolečine v naslednjih dneh, kot tudi srednje močne in lahke bolečine, ki so se pojavile po odstranitvi mavca v zvezi z razgibavanjem poškodovanega prsta. Glede odškodnine za tožikov strah pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da jo je prvostopno sodišče odmerilo v skladu z omenjenim določilom ZOR. Sodišče se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje in tožnikovo izpovedbo o tem, da je tožnik ob dogodku občutil močan in upravičen primarni strah, neposredno po dogodku pa se je pri tožniku pojavil močan sekundarni strah, ker se je bal, da bi ga toženec na poti iz šole počakal in ga ponovno pretepel. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, strahu za izid zdravljenja ni bilo, pritožbeno sodišče pa še dodatno ugotavlja, da po dogodku tudi ni bilo več nobenega objektivnega vzroka za tožnikov strah, da bi ga toženec znova napadel. Nihče od zaslišanih namreč ni omenil kakršnegakoli poznejšega napada ali groženj tožniku s strani toženca. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da je pri presoji strahu, ki je pri tožniku nastopil po dogodku, potrebno upoštevati ne le zunanjih, objektivno podanih vzrokov za strah, temveč tudi tožnikovo subjektivno podoživljanje toženčevega napada. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je prvostopno sodišče to upoštevalo v zadostni meri, saj je posebej omenilo starost in položaj tožnika in toženca ter razliko med njima. Zato so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje tega ni dovolj upoštevalo, neutemeljene. Pritožbeno sodišče zavrača tudi navedbe pritožnikov, da je tožnik po obravnavanem dogodku doživljal močnejši strah, kot ga je priznal v postopku na prvi stopnji. Tožnikovo izpovedbo glede strahu pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče ocenjuje za verodostojnejšo od izpovedb tožnikovih staršev. Predvsem je potrebno poudariti, da tožnik ob zaslišanju na glavni obravnavi svojega takratnega strahu sploh ni zanikal ali ga prikazoval bistveno manjšega kot njegovi starši. Iz zapisnika o glavni obravnavi jasno izhaja, da je sodišču povedal tako za strah, ki ga je doživljal ob dogodku in neposredno po njem, kot tudi, da se je v naslednjih dneh še vedno malo bal, da ga ne bi toženec ponovno napadel. Vse to pa je po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine za prestani tožnikov strah.

Glede na to, da je prvostopno sodišče ustrezno odmerilo znesek odškodnine, ostane v veljavi tudi odločba izreka prvostopne sodbe o stroških postopka, ki temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče pri presoji tožnikovega sorazmernega uspeha v pravdi upoštevati zgolj spremenjeni tožbeni zahtevek. Ker tožeča stranka ni umaknila dela zahtevka zaradi toženčeve izpolnitve, temveč izključno na podlagi izvedenih dokazov, ni upravičena do povrnitve tega dela stroškov s strani toženca in je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov pravilno upoštevalo prvotni tožbeni zahtevek.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka je sama dolžna trpeti stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni v ničemer prispevala k boljši razjasnitvi stvari (1. odst. 155. člena ZPP).