Jedro

Ker je trenutek, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, dosegla glavnico, v konkretnem primeru nastopil pred uveljavitvijo OZ-A, bi moralo sodišče prve stopnje pravilo ne ultra alterum tantum upoštevati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavi za kapitalizirane zamudne obresti v višini 17,13 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 3.255,69 EUR, kolikor presegajo obračunane obresti v višini 3.131,02 EUR in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, 3. točka izreka sklepa o izvršbi pa se razveljavi za 31,28 EUR izvršilnih stroškov in se stroškovni zahtevek v tem delu zavrne; 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.352,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 15 – dnevnega roka dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene pritožbene stroške v znesku 105,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. III Pg 183/2007-84 z dne 19. 11. 2010 razsodilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 3.397,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 814.174,90 SIT od dne 20. 03. 1999 do dne 31. 12. 2006 ter od zneska 3.397,49 EUR od dne 01. 01. 2007 do plačila in v 3. točki izreka (1. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.808,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 15 – dnevnega roka dalje do plačila (2. točka izreka sodbe).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožnici pa v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ima po podatkih Poslovnega registra Slovenije (AJPES) tožnica pravnoorganizacijsko obliko družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) in ne delniške družbe (d.d.), kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Ker v primeru spremembe pravnoorganizacijske oblike gospodarske družbe ne gre za spremembo identitete stranke, je pritožbeno sodišče upoštevalo spremenjeno označbo stranke S., d.o.o., kot jo navaja tudi tožnica sama.

6. Tožnica je v predlogu za izvršbo z dne 19. 03. 1999 zahtevala plačilo glavnice v znesku 973.734,30 SIT, zakonite zamudne obresti od tega zneska od 20. 03. 1999 dalje do plačila in izvršilne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V pripravljalni vlogi z dne 02. 07. 2001 je pojasnila, da glavnico sestavljajo terjatev po računu št. 661491 v znesku 357.276,10 SIT (priloga A1), terjatev po računu št. 661450 v znesku 582.477,40 SIT (priloga A1) in kapitalizirane zamudne obresti v znesku 33.980,80 SIT, obračunane od dneva zapadlosti obeh posameznih računov do dneva vložitve izvršilnega predloga na sodišče (priloga A2). Ker je sodišče zahtevku tožnice ugodilo zgolj delno (814.174,90 SIT oziroma 3.397,49 EUR), pritožba utemeljeno opozarja, da bi potemtakem moralo tožnici kapitalizirane zamudne obresti od dne zapadlosti računov pa do dne vložitve izvršilnega predloga prav tako priznati le deloma. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice zavrnilo v delu, ki se nanaša na račun št. 661450 v znesku 582.477,40 SIT, in sicer za znesek 159.559,40 SIT oziroma 665,83 EUR. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo še za znesek zakonitih zamudnih obresti od zneska 159.559,40 SIT od dneva zapadlosti (29. 01. 1999) do dneva vložitve izvršilnega predloga dne 19. 03. 1999, kar skupaj znese 4.104,60 SIT oziroma 17,13 EUR (obračun obresti v spisu) in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (358. člen ZPP).

7. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da glavnico lahko sestavljata le terjatvi, ki izhajata iz vtoževanih računov, ne pa kapitalizirane obresti. Te namreč vedno ohranijo naravo stranske terjatve, ne glede na to, na kakšen način se vtožujejo. Glavnica v konkretni zadevi tako znaša 780.194,1 SIT oziroma 3.255,69 EUR (seštevek terjatev iz obeh računov brez zavrnjenega dela in kapitaliziranih obresti).

8. Z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika je stopilo v veljavo pravilo ne ultra alterum tantum, ki pomeni, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti, doseže glavnico. Ustavno sodišče RS je nato z odločbo U-I-300/2004 razveljavilo tisti del določbe 1060. člena OZ, ki je določal, da se za zamudne obresti, ki izhajajo iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, in ki so tekle po 01. 01. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tudi za te zamudne obresti je zato veljala prepoved ne ultra alterum tantum. Veljala je do dne 22. 05. 2007, ko je stopila v veljavo novela OZ-A, ki za zamudne obresti tega pravila ne določa več. OZ-A se nanaša le na primere, ko zapadle pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ, pa do uveljavitve OZ-A še niso dosegle glavnice (ustavna odločba Up-227/2005 z dne 24. 05. 2007). Zato je pomemben trenutek, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, dosegla glavnico. Ker je ta trenutek v konkretnem primeru nastopil pred uveljavitvijo OZ-A, bi moralo sodišče prve stopnje pravilo ne ultra alterum tantum upoštevati, saj je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, dosegla glavnico pred dnem zaključka glavne obravnave (dne 19. 11. 2010). Ker gre za pravilno uporabo materialnega prava, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tek zamudnih obresti omejilo do zneska 780.194,1 SIT (3.255,69 EUR) oziroma pravilno – ker je znesek zamudnih obresti že vsebovan v prisojeni glavni terjatvi (kapitalizirani glavnici) je znesek prisojenih obresti omejilo na znesek glavnice v višini 780.194,1 SIT, zmanjšane za znesek obresti, ki je vsebovan v kapitalizirani glavnici, torej na znesek 750.317,9 SIT (780.194,1 SIT – 29.876,2 SIT = 750.317,9 SIT) oziroma 3.131,02 EUR.

9. Prav tako je pritožba utemeljena v zvezi s povrnitvijo pravdnih in izvršilnih stroškov. Sodišče prve stopnje je po načelu uspeha povrnitev pravdnih stroškov tožnice v celoti naložilo toženki, ne da bi pri tem upoštevalo, da tožnica z zahtevkom ni uspela v celoti. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti 2. odstavek 154. člena ZPP, ki pravi, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh določi, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Enako velja za izvršilne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje prav tako ohranilo v veljavi v celoti. Po mnenju pritožbenega sodišča gredo tudi ti stroški tožnici zgolj v obsegu, kolikor je uspela s svojim zahtevkom (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tožnica je s svojim zahtevkom uspela v 83,2% (3.380,36 EUR). Sodišče prve stopnje ji je odmerilo pravdne stroške v višini 1.808,58 EUR, toženki pa je pritožbeno sodišče ob upoštevanju stroškovnika na list. št. 84 (146.460,08 SIT oziroma 611,17 EUR) in 158 (294,95 EUR) ter odvetniške tarife priznalo 906,12 EUR pravdnih stroškov, kar po medsebojnem pobotu v korist tožnice znese 1.352,51 EUR pravdnih stroškov. Glede na to je pritožbeno sodišče 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje nadalje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v 3. točki izreka razveljavilo za 31,28 EUR izvršilnih stroškov in stroškovni zahtevek v tem delu zavrnilo, prav tako pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v 2. točki izreka tako, da je toženka dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 1.352,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 15 – dnevnega roka dalje do plačila (358. člen ZPP).

10. Pritožbeno grajanje predmetne sodbe, ki se nanaša na višino zahtevka, je pavšalno in neutemeljeno. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se jim pridružuje tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da so stroški, ki se nanašajo na vzdrževanje cestišča (čuvaj obhodnik) po višini primerni, saj je tožnica uporabila normative, ki so ustrezni in splošno priznani pri obračunu tovrstnih del na območju RS, izvedenec gradbene stroke M. O. pa jih je preveril tudi v praksi. Enako velja za stroške pregleda in vzdrževanja t.i. SVTK naprav (mehanskih zapornic), saj iz izvedenskega mnenja S. M. izhaja, da je tožnica za izračun stroškov vzdrževanja naprav uporabila primerne normative in stroške obračunala v primerni višini, kar je izvedenec potrdil s primerjavo cene, ki jo je zaračunala tožnica in urnine delavca s primerljivo izobrazbo in kvalifikacijami (podatki Statističnega urada RS), iz katere je razvidno, da so urnine delavcev vzdrževanja železniških signalnovarnostnih naprav v primerjavi z urninami servisnih uslug za širokopotrošne izdelke nizke. V dopolnitvi izvedenskega mnenja (list. št. 145) pa je izvedenec ponovno tudi potrdil, da so stroški pregleda in vzdrževanja naprav obračunani skladno s 43. členom Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa (ZUDVPV), saj predstavljajo stroške plač delavcev, ki so delali na vzdrževanju cestnih prehodov, povračila stroškov v zvezi z delom na cestnem prehodu, prispevke za plače, izdelavni material, del poslovnih stroškov in del osebnih dohodkov, ki nastanejo pri upravi delovne enote (sekcije) s prispevki ter del poslovnih stroškov uprave javnega podjetja. Pravdni stranki na dopolnitvi izvedenskih mnenj nista imeli pripomb, zato ugotovitev sodišča prve stopnje ne moreta izpodbiti pritožbeni navedbi, da normativi, ki jih je uporabila tožnica niso določeni z zakonom, kot tudi, da je zneske določila tožnica sama. Ker med pravdnima strankama ni bilo dogovora v smislu 3. odstavka 42. člena ZUDVPV, je bila tožnica primorana sama določiti normative, ki tudi sicer niso predpisani z zakonom, in posledično zneske. Ker je po izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo, da je uporaba normativov s strani tožnice primerna, zaračunani stroški pa predstavljajo tudi dejanske stroške tožnice, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu povsem pravilna. Pritožbeno sodišče je zato v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, ji je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo stroške sestave pritožbe v višini 375 točk (tar. št. 21 ODT) in administrativne stroške 2% (7,5 točk), kar ob upoštevanju 20% DDV skupaj znese 210,68 EUR. Ker je toženka s pritožbo uspela 50% (glede stroškov in zakonitih zamudnih obresti, ne pa glede glavnice), je pritožbeno sodišče tožnici naložilo, da toženki v 15 dneh povrne 105,34 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.