13. 12. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Ž. Z., na seji senata dne 28. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 71/97 z dne 11. 5. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je dne 29. 8. 2000 vložil ustavno pritožbo zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče deloma ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in je izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojenemu C. C. izreklo kazen šest mesecev odvzema prostosti, ni pa mu izreklo kazni zaplembe blaga, ki se je nahajalo v trgovini, in zaplembe "celokupnega" premoženja. Sicer pa je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik meni, da so mu bile z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršene pravice iz 28., 29., 30., 14., 22., 153. in 155. člena Ustave. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem naj bi bile storjene naslednje bistvene kršitve določb kazenskega postopka: prekoračitev obtožbe, obremenilni dokazi naj bi bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih temeljnih pravic in svoboščin (vstop v stanovanje obtoženca s strani priče Č. in ljudskih delegatov naj bi bil nasilen, preiskava stanovanja obsojenca je bila brez naloga sodišča, odrejen je bil protipraven pripor, priznanje je bilo izsiljeno, bil je pretepen itd.). V razlogih prvostopenjske sodbe naj ne bi bil omenjen zagovor obdolženega, olajševalne in oteževalne okoliščine naj se ne bi ugotavljale. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče v postopku uporabiti Zakon o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ, št. 26/45 - v nadaljevanju ZŠGS), in ne Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list FLRJ, št. 56/46 - v nadaljevanju ZTSŠ). Pritožnik navaja, da niso dokazani objektivni elementi dejanja nedovoljene špekulacije po prvi točki 3. člena ZTSŠ iz leta 1946, za kar je bil sojen, in ne elementi dejanja nedovoljene špekulacije po prvi točki 1. člena Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže iz 1945, po katerem bi moral biti sojen. Pritožnik meni, da naj bi bila oba zakona protiustavna in nezakonita, ker sta predpisovala, da dejanje nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže ter tudi izvršitev kazni za to dejanje ne zastarajo, kar je bilo že tedaj v nasprotju s pravnimi pravili vsake urejene demokratične družbe. Dejanje naj bi bilo zastarano že leta 1948, če je sploh šlo za kaznivo dejanje. Izrečena zaporna kazen naj bi bila nedvomno previsoka glede na očitano kaznivo dejanje, družbeno nevarnost in okoliščine primera.

B.

3.Predmet te ustavne pritožbe je sodba Vrhovnega sodišča, s katero je bilo zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodeno, sicer pa je bila zavrnjena kot neutemeljena. Zato se v tem postopku kot relevantne lahko presoja samo tiste zatrjevane kršitve človekovih pravic, ki so lahko nastale ob odločanju Vrhovnega sodišča. Kršitve, ki so nastale z akti, katerih preizkus se je zahteval z zahtevo za varstvo zakonitosti, so lahko predmet te ustavne pritožbe le toliko, kolikor bi bilo mogoče Vrhovnemu sodišču očitati, da je ob odločanju o pravnem sredstvu zoper tak akt kršilo katero od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

4.Ustavno sodišče je v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava v posamičnih postopkih. Po ustaljeni ustavosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). Pri zatrjevani kršitvi 28. člena Ustave lahko Ustavno sodišče ugotavlja le, ali zakonska določba, na podlagi katere je bil posameznik obsojen, izpolnjuje zahteve po določenosti (lex certa). Kadar gre pri tem za predustavni predpis, lahko Ustavno sodišče ta predpis presoja le po kriterijih, ki jih je opredelilo že v zadevi št. U-I-6/93 (odločba z dne 1. 4. 1994, OdlUS III, 33). Ne more pa Ustavno sodišče preverjati, ali so sodišča v posameznem primeru pravilno ugotovila obstoj vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja, kar uveljavlja pritožnik. To je stvar dokazne presoje, zato zatrjevana kršitev 28. člena Ustave očitno ni podana.

Pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zagotavlja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Med drugim to pomeni, da sodišče vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih.

Pritožnik s pavšalnim zatrjevanjem kršitve pravice ni z ničemer izkazal, da v postopku ni bil deležen enakega varstva pravic.

Pritožnik niti ne zatrjuje, da bi bilo v njegovem primeru odločeno drugače, kot sicer odloča sodišče v podobnih primerih.

6.Pritožnikovo zatrjevanje kršitve 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku) ni utemeljeno. Pritožnik sicer zatrjuje, da mu je bila pravica 29. člena Ustave kršena s sodbo Vrhovnega sodišča, česar z ničimer ne pojasni in ne izkaže, tako da zatrjevane kršitve ni bilo mogoče preizkusiti. Pritožnik pa očitek kršitve 29. člena Ustave naperja tudi neposredno zoper postopek pred prvostopenjskim sodiščem. Po določbi 82. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) so ustavne pritožbe dovoljene samo zoper posamične akte, izdane po uveljavitvi Ustave. Zato pritožnikov očitek ni utemeljen.

7.Prav tako očitno ni podana zatrjevana kršitev 30. člena Ustave. Do te kršitve bi lahko prišlo le v primeru, če bi se osebi, za katero bi bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bila po krivem obsojena za kaznivo dejanje ali ji je bila neutemeljeno odvzeta prostost, odrekala pravica do rehabilitacije, bodisi zaradi morebitne protiustavnosti zakonske ureditve bodisi zaradi neutemeljenega odrekanja te pravice v konkretnem primeru.

8.Zatrjevanje kršitve usklajenosti pravnih aktov po 153. členu Ustave ter prepovedi povratne veljave pravnih aktov po 155. členu Ustave ne predstavlja zatrjevanja kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v smislu prvega odstavka 50. člena ZUstS.

9.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v zvezi z 82. členom ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer