Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine, objavo opravičila in umik oziroma preklic izjav, objavo sodbe, odstranitev vsebin in prepoved nadaljnjih kršitev. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka). Po tehtanju tožnikove pravice do časti in dobrega imena ter zasebnosti na eni strani ter pravice do svobode govora na drugi strani, je dalo prednost slednji.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Tožnik v predlogu za dopustitev revizije vztraja, da je tožena stranka (kot javni medij in njegova novinarka) s poročanjem o njegovi zdravstveni dejavnosti posegla v njegovo pravico do zasebnosti in dostojanstva (34. in 35. člen Ustave) ter z vsebino in načinom poročanja prekoračila svojo pravico do svobode izražanja in do obveščanja javnosti. Poudarja, da kot zdravnik zasebnik ni relativno javna oseba (kot sta zmotno zaključili sodišči prve in druge stopnje)1. Poleg tega je svojo zdravstveno dejavnost opravljal v tujini (v Trstu). Ne sprejema stališča sodišč prve in druge stopnje, da gre za spor med dvema prirejenima posameznikoma, temveč trdi, da gre za vertikalno razmerje. Navaja, da je bilo poročanje druge toženke o njem izrazito negativno/žaljivo/zaničevalno in izjemno neuravnoteženo. Sklicuje se na zadeve VS RS II Ips 19/2019, II Ips 61/2017, II Ips 23/2019, II Ips 23/2020, II Ips 120/2017, II Ips 340/2011, II Ips 304/2013 in II Ips 658/2004, zadevi US RS Up-614/15 in Up-366/16 ter zadevi ESČP Von Hannover proti Nemčiji in Axel Springer AG proti Nemčiji. Zatrjuje še kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), 22. člena Ustave ter 6. in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj, (1) kakšen je tožnikov položaj z vidika pravice do varovanja njegove zasebnosti glede na to, da je opravljal zasebno zdravstveno dejavnost na ozemlju tuje države in brez financiranja s strani javnih sredstev v Republiki Sloveniji; ali je v okoliščinah konkretnega primera mogoče trditi, da gre pri tožniku za relativno javno osebo; (2) ali bi sodišče v konkretnem primeru pri tehtanju, ali dati prednost pravici tožnika do zasebnosti in osebnega dostojanstva ali pravici tožene stranke do svobode izražanja, moralo uporabiti t. i. test sorazmernosti ali t. i. test praktične konkordance glede na to, da gre za razmerje med posameznikom in javnim medijem; (3) kakšni so kriteriji dopustnosti posega v osebnostne pravice do zasebnosti ter časti in dobrega imena, ko gre za osrednji nacionalni medij, in ali je sodišče v konkretnem primeru te kriterije uporabilo pravilno; (4) ali je tožena stranka z uporabo izrazov kot so „mazaški zdravnik“, „mazač pogolten na denar“, „zaslužkarski medicinec“ in „neučakani denarni požrešnež“ posegla v osebnostne pravice tožnika, še posebej v njegovo čast in dobro ime; (5) ali se v okoliščinah konkretnega primera v načinu poročanja tožene stranke, njeni metodi zbiranja informacij in v dejstvu, da tožniku ni omogočila odgovora na hude obtožbe, kaže zaničevalni namen tožene stranke in njeno senzacionalistično poročanje; (6) ali bi tožena stranka za svojo ekskulpacijo morala dokazati resničnost dejstev, da tožnik „že 20 let operira žile ljudem, ki tega ne potrebujejo“, „da operira tudi zdrave noge“, „že 20 let sistematično izkorišča nič hudega sluteče bolnike, ki operacij sploh ne potrebujejo, „da so posledice njegovega dela grozljive, da so ljudje ostali brez nog, iznakaženi in hromi“, „ da je pacientom lagal, da operira zaklopke“, „ da je paciente izsiljeval za denar“, „da morajo napake ali posledice za tožnikom popravljati drugi zdravniki“, „da je tožnik pričel opravljati posege v Trstu, odkar posege krije ZZZS zaradi zaslužkarskih namenov“, „ da je od ZZZS nezakonito prejel približno 400.000,00 EUR“, „da so tožnikovi pacienti izgubili nogo, se okužili s sepso, pojavila naj bi se ohromela stopala, dobili naj bi smrtno nevarne pljučne embolije“, „da naj bi tožnik izvajal reze, ki iznakazijo mlada dekleta“, „da naj bi tožnik dejavnost opravljal v neprimernih prostorih, brez licence in dovoljenj“; in (7) ali je tožena stranka v izpostavljenih okoliščinah konkretnega primera, z načinom poročanja in predrugačenjem povzemanja dejstev, imela dovolj dejanske podlage za uporabo izrazov kot so „mazaški zdravnik“, „mazač pogolten na denar“, „zaslužkarski medicinec“, „neučakani denarni požrešnež“ in podobni izrazi ter ali je na tak način posegla v osebnostne pravice tožnika, še posebej v njegovo čast in dobro ime.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je Vrhovno sodišče tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Ob tem se sklicuje na več sodb ESČP. Trdi tudi, da sodne prakse Vrhovnega sodišča glede statusa zdravnikov zasebnikov še ni.