Jedro

Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da plačilnega naloga, v katerem je kot naslovnik (v levem zgornjem kotu, pod navedbo sodišča in nad podatki, ki opredeljujejo predmetni spor) naveden le eden od tožencev, ki so v sporu navadni sosporniki, ni mogoče razumeti kot naloga, s katerim se plačilo sodne takse nalaga vsem tožencem. Dejstvo je, da se naslovnik plačilnega naloga lahko odloči, da z opustitvijo plačila sodne takse procesno ne bo (več) aktiven, kar pa ne more imeti za posledico fikcijo umika pritožbe tudi za ostale tožence. Da to velja celo za enotne sospornike, je VS RS zavzelo stališče v odločbi III Ips 64/2011 z dne 13. 9. 2011. Na raztezanje sankcije iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (fikcija umika pritožbe) na drugega toženca ne vpliva niti okoliščina, da je bil sporni plačilni nalog, ki je bil naslovljen (le) na prvo toženko, vročen skupnemu pooblaščencu tožencev. Velja sicer, da je vročitev opravljena osebno, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu (sedmi odstavek 142. člena ZPP), vendar ni mogoče sprejeti stališča, da je (zaradi tega) poleg prve toženke taksni zavezanec tudi drugi toženec. Slednji namreč v skladu s prvim in četrtim odstavkom 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ni bil pozvan na plačilo sodne takse niti opozorjen na posledice njenega neplačila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje glede druge tožene stranke razveljavi in zadeva v zvezi s plačilom sodne takse za sodbo Pg 115/2019 z dne 25. 11. 2019 v tem obsegu vrne v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in glede prve tožene stranke sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se pritožba tožene stranke oziroma prve toženke ter drugega toženca (tožencev) z dne 23. 12. 2019 zoper sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti Pg 115/2019 z dne 25. 11. 2019 šteje za umaknjeno in se pritožbeni postopek ustavi.

2. Toženca z odločitvijo ne soglašata. Zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil plačilni nalog izdan le za prvo toženko, ne pa tudi za drugega toženca. V posledici tega je nepravilno štelo, da slednji takse ni plačal in da se pritožba zaradi tega v razmerju do njega šteje za umaknjeno, pritožbeni postopek pa se (zoper njega) ustavi. Takšno ravnanje sodišča je nezakonito, saj drugemu tožencu ni bila dana možnost niti da takso plača niti da prosi za taksno oprostitev, najhuje pa je, da je bilo poseženo v njegovo pravico do pritožbe. Po mnenju pritožnikov bi moralo sodišče prvi toženki in drugemu tožencu poslati vsakemu svoj plačilni nalog.

Glede na navedeno drugega toženca ne zadenejo pravne posledice neplačila sodne takse, saj naloga ni prejel in na posledice ni bil opozorjen.

Glede prve toženke, ki ji je bil plačilni nalog poslan, pa pritožba poudarja, da ji je bil nepravilno poslan v času, ko je že veljala Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju Odredba). Odredba je začela veljati 13. 3. 2020, torej pred 16. 3. 2020, ko je bil plačilni nalog poslan prvi toženki. Zaradi kršitve Odredbe slednja ni mogla uveljaviti svojih upravičenj, to pa ni dopustno.

Toženca predlagata, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopki (v nadaljevanju ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je pritožba utemeljena le delno, in sicer v razmerju do drugega toženca.

Glede pritožbe prve toženke

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje nalog za plačilo sodne takse za sodbo z dne 25. 11. 2019 (plačilni nalog z dne 16. 3. 2020), naslovljen na prvo toženko, slednji dejansko poslalo že v času veljavnosti Odredbe (t.j. 16. 3. 2020), kar pa še ne pomeni, da je bilo poseženo v njene z ustavo in zakonom varovane pravice in da slednja ni mogla (pravočasno) uveljaviti svojih upravičenj. Pritožbeni ugovori v tej smeri so neutemeljeni.

6. Iz Odredbe, objavljene v Ur. l. št. 21/2020 z dne 13. 3. 2020, izhaja da razen v izrecno naštetih nujnih zadevah, v času trajanja posebnih ukrepov procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno (kot v obravnavani zadevi), pa začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko prenehajo veljati posebni ukrepi.

7. Iz vsebine Odredbe torej izhaja, da se v takšnem primeru naslovniku sodno pisanje ne vroča znova, ampak se po prenehanju veljavnosti ukrepov tek rokov nadaljuje. Zaradi preklica epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - koronavirus v R Sloveniji s 31. 5. 2020, so s 1. 6. 2020 procesni roki začeli teči znova. To pa pomeni, da je prvi toženki 15-dnevni rok za plačilo sodne takse (že zdavnaj) potekel. Slednja takse pravočasno ni poravnala.

8. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo v razmerju do nje zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe drugega toženca

9. Drugačna pa je situacija v razmerju do drugega toženca.

10. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) v predmetni pravdi od tožencev zahteva plačilo odškodnine po 547. členu Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1 (odgovornost obvladujoče družbe in njenih zakonitih zastopnikov). Gre za odgovornost za škodo, ki nastane odvisni družbi zaradi škodljivega vpliva obvladujoče družbe. Obveznost povrniti škodo ima predvsem obvladujoča družba, poleg obvladujoče družbe pa so za škodo solidarno odgovorni (le) tisti zakoniti zastopniki, ki so odvisno družbo pripravili do škodljivega ravnanja. To pa pomeni, da iz dikcije 547. člena ZGD-1 ne izhaja, da bi bilo mogoče po zakonu ali naravi spornega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse potencialne udeležence postopka. Slednji tako niso v razmerju enotnih, ampak navadnih sospornikov, pri katerih se vprašanje obstoja procesnih predpostavk (tudi predpostavke plačila sodne takse za pritožbo) presoja posebej za vsakega od njih.

11. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da plačilnega naloga, v katerem je kot naslovnik (v levem zgornjem kotu, pod navedbo sodišča in nad podatki, ki opredeljujejo predmetni spor) naveden le eden od tožencev, ki so v sporu navadni sosporniki, ni mogoče razumeti kot naloga, s katerim se plačilo sodne takse nalaga vsem tožencem. Dejstvo je, da se naslovnik plačilnega naloga lahko odloči, da z opustitvijo plačila sodne takse procesno ne bo (več) aktiven, kar pa ne more imeti za posledico fikcijo umika pritožbe tudi za ostale tožence. Da to velja celo za enotne sospornike, je VS RS zavzelo stališče v odločbi III Ips 64/2011 z dne 13. 9. 2011. 12. Na raztezanje sankcije iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (fikcija umika pritožbe) na drugega toženca ne vpliva niti okoliščina, da je bil sporni plačilni nalog, ki je bil naslovljen (le) na prvo toženko, vročen skupnemu pooblaščencu tožencev. Velja sicer, da je vročitev opravljena osebno, če je pisanje vročeno zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu (sedmi odstavek 142. člena ZPP), vendar ni mogoče sprejeti stališča, da je (zaradi tega) poleg prve toženke taksni zavezanec tudi drugi toženec. Slednji namreč v skladu s prvim in četrtim odstavkom 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ni bil pozvan na plačilo sodne takse niti opozorjen na posledice njenega neplačila.

13. Glede na navedeno drugi toženec v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da mu sodišče prve stopnje ni poslalo plačilnega naloga in mu s tem ni dalo možnosti, da takso plača oziroma prosi za njeno oprostitev. Sodišče druge stopnje k temu še dodaja, da bi drugačna razlaga za drugega toženca pomenila poseg v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS).

14. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi v razmerju do drugega toženca ugodilo in glede njega izpodbijani sklep razveljavilo (2. točka 365. člena ZPP).