Jedro

Nasprotovanje izvrševanju služnosti je podano vedno, kadar lastnik služečega zemljišča jasno in nedvoumno, z besedami ali dejanji, da vedeti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da se z izvrševanjem služnostnih upravičenj ne strinja in jih ne dovoljuje. Za nasprotovanje se torej ne zahteva vložitev pravnega sredstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 9/5 k. o. ... in parc. št. 9/3 k. o. ..., last tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 2 k. o. ... služnostna pravica obračanja z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji ter priklopniki v širini do 10 m severno od parcele 9/5 k. o. ... v parcelo 2 k. o. ... ter vse do zahodne meje med parcelo 9/1 k. o. ... in 2 k. o. ... in se ta služnostna pravica vknjiži v zemljiški knjigi v breme vsakokratnega lastnika parcele št. 2 k. o. ... in v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 9/5 k. o. ... in parc. št. 9/3 k. o. ... (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) kot vsakokratnemu lastniku parc. št. 2 k. o. ... prepovedalo vsako ravnanje, ki bi preprečevalo tožniku in vsakokratnemu lastniku gospodujočih nepremičnin parc. št. 9/3 k. o. ... nemoteno izvrševanje služnostne pravice iz točke I. te sodbe (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan tožniku plačati pravdne stroške v višini 732,48 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bila sodna poravnava z dne 1. 6. 2000 sklenjena z namenom rešitve tedanjih in bodočih sporov o koriščenju zemljišč - da bi po pridobitvi dodatnega dela zemljišča tožnik dostopal do svojih objektov izključno po svojem zemljišču. V ta namen se je tožnik tudi pogajal in si „priboril“ mejo, ki je razvidna še danes. Takšen namen je razviden tudi iz dopisa z dne 17. 6. 1997, v katerem tožniku ponuja v odkup del zemljišča v izogib dodatnega poslabšanja odnosov in z namenom pridobitve dodatnega zemljišča za obračanje. Napačno, neživljenjsko in neobrazloženo je tolmačenje sodišča prve stopnje, da bi bilo zagotovo zapisano v besedilu sodne poravnave, če bi bilo z njo mišljeno, da tožnik od sklenitve le-te dalje ne sme več izvajati voženj po toženčevemu zemljišču in da mora tožnik izvajati krožne vožnje oziroma obračanje po novo pridobljenem zemljišču. Sodne poravnave so običajno kratke in osredotočene le na bistvene elemente. Zato sta se pravdni stranki takrat tudi zapisali, da sta se dogovorili za postavitev ograje v liniji sever-jug zaradi izvrševanja služnostne pravice, kar je treba razlagati kot prenehanje izvrševanja služnostne pravice po sedaj spornem zemljišču. V zvezi z vprašanjem, kako razlagati zapisano, je sodišče prve stopnje zaslišalo priči G. P. in D. Š. Zakaj je sledilo izpovedi priče G. P. in ne izpovedi D. Š., ni pojasnilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. D. Š. je prepričljivo izpovedal, da je tedanja tožnikova pooblaščenka dala pobudo, da bi tožnik odkupil del zemljišča ob meji in si s tem razširil dvorišče ter posledično preprečil spore glede odlaganj in glede voženj. Pojasnil je tudi, da je bilo z dogovorom mišljeno, da se v celoti reši problem krožnega prometa tožnika. Čeprav ni nič zapisano glede služnosti, sta imeli pravdni stranki za samoumevno, da se ne bo več izvrševala. V nasprotnem primeru bi v poravnavi gotovo napisali, kako se bo služnost v bodoče izvrševala. Ker tega zapis sodne poravnave ne vsebuje, je možno po nasprotnem razlogovanju sklepati, da takratni stranki izvrševanja služnosti nista imeli v mislih, saj sta uredili mejo in posledično tudi sanirali medsebojne spore. Takšna razlaga, ki je življenjska, logična in pravno pravilna, se med branjem sodne poravnave ponuja kar sama. Tožnik v bistvu zatrjuje enaka dejstva, kot jih je zatrjeval v pravdi P 650/94, v kateri je v celoti propadel. Pravnomočno je bilo ugotovljeno, da tožnik nima pravice služnosti, saj se ta ni izvrševala. Sodišče ni verjelo tožniku, da ima pravico voziti preko celotnega dvorišča. Zato je tožnik svoje navedbe prilagodil in začel zatrjevati, da ima pravico obračanja na večinskem delu dvorišča. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnik opravlja vožnje vsaj od leta 1967 tako, kot zatrjuje v tožbi. O odločilnih dejstvih je zaključilo le na podlagi izpovedi priče A. Z., češ da gre za nepristransko pričo. Ker je imel delavnico le tri leta, njegova izpoved ne more predstavljati dokazne podlage za zaključke o uporabi toženčevega zemljišča od leta 1970 dalje. Do izpovedi drugih prič se ni opredelilo ali pa jih je (izpovedi nekaterih prič) izvzelo iz konteksta in jih upoštevalo le delno – v tistem delu, v katerem potrjujejo tožnikovo ukvarjanje s kmetijstvom, delavnico A. Z. in na splošno domnevno izvrševanje služnostne pravice, pri čemer ni ocenilo njihove verodostojnosti. Sodišče je upoštevalo tožnikovo izpoved, da je imel pred sklenitvijo sodne poravnave (leta 2000) služnost vožnje po toženčevem celotnem zemljišču v smislu krožnih voženj in šele od sklenitve sodne poravnave, ko je bila postavljena tudi ograja, je vožnje izvajal na v tej pravdi zatrjevan način. Služnost obračanja se tako ni mogla izvajati že od leta 1967 dalje, saj so se od takrat pa do leta 2000 izvajale krožne vožnje po celotnem zemljišču toženca. Glede na navedeno priposestvovalna doba nedvomno še ni potekla, poleg tega pa so toženec in njegovi pravni predniki nasprotovali tako prejšnjemu krožnemu načinu voženj, kot zdajšnjemu načinu voženj oziroma obračanju. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno za pravno veljavno ugovarjanje izvrševanju služnosti uporabiti pravno sredstvo in da negodovanja in pripombe ne zadostujejo. Toženčevi pravni predniki, toženec in njegova žena so se nenehno (tako izrecno kot konkludentno – z nastavitvijo drv za kurjavo) upirali izvrševanju služnosti in opozarjali tožnika, naj s svojim početjem preneha. Toženec mu je večkrat poslal tudi pisna opozorila in opomine pred tožbo. V zvezi s tem opozarja tudi na izpoved toženca in jo povzema. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi toženca in izpovedi z njegove strani predlaganih prič, ki so več ali manj izpovedovali enako – da so toženec in njegovi pravni predniki nasprotovali tožnikovim vožnjam ob vsaki njim znani priliki, tiste vožnje, ki so se opravljale v preteklosti, pa so se opravljale z vsakokratnim dovoljenjem toženca oziroma njegovih pravnih prednikov. Podrejeno še navaja, da tožnik ne potrebuje služnostne pravice v takšni dolžini, kot zatrjuje v tožbi in kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje. Za dejansko obračanje potrebuje bistveno manj oziroma vsaj polovico manj.

3. Tožnik ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po prvem odstavku 54. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) za priposestvovanje stvarne služnosti zadošča, da je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (enako določa tudi sedaj veljavni Stvarnopravni zakonik (SPZ) v drugem odstavku 217. člena). Tudi po pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika – ODZ (paragrafi 1460 do 1464 in paragraf 1479) v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4. 4. 1960 je bilo priposestvovanje stvarne služnosti mogoče ob izpolnitvi dveh pogojev: da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost 20 let in da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval.(1) Stvarne služnosti pa ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali z zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica (drugi odstavek 54. člena ZTLR). ODZ je določal podobno.

6. Toženec je navajal in dokazoval, da so njegovi pravni predniki (in tudi on sam) prepovedovali izvrševanje služnostne pravice obračanja, ki se obravnava v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik izvrševal vtoževano služnostno pravico brez kakršnegakoli nasprotovanja pravnih prednikov toženca, torej nemoteno, do pravdne zadeve opr. št. P 600/04, v kateri je bila tožba vložena 14. 5. 2002. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da se kot pravno relevantno nasprotovanje izvrševanju služnosti šteje vložitev ustreznega pravnega sredstva, saj je ugotavljalo le, kdaj je bila v zvezi z zatrjevano služnostjo prvič vložena tožba in kot primer dovolj konkretnega nasprotovanja izvrševanju služnosti izrecno navedlo vložitev pravnega sredstva. Takšno stališče je napačno, na kar opozarja tudi pritožba. V skladu s sodno prakso je nasprotovanje izvrševanju služnosti podano vedno, kadar lastnik služečega zemljišča jasno in nedvoumno, z besedami ali dejanji, da vedeti tistemu, ki naj bi služnost priposestvoval, da se z izvrševanjem služnostnih upravičenj ne strinja in jih ne dovoljuje.(2) Za nasprotovanje se torej ne zahteva vložitev pravnega sredstva. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so med priposestvovalno dobo lastniki služeče stvari kako drugače izrazili nasprotovanje izvrševanju služnosti. Pri tem je seveda relevantno le nasprotovanje služnosti obračanja, ki je predmet te pravde. Posledično izpodbijana sodba tudi ne vsebuje celovite dokazne ocene izvedenih dokazov v zvezi s tem spornim pravno relevantnim dejstvom, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Ker zaključek o izpolnjenem drugem pogoju za priposestvovanje služnosti temelji na zmotnem materialnopravnem izhodišču, zaradi katerega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh pravno relevantnih okoliščin, je treba izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti (tako glede zahtevka za ugotovitev služnostne pravice, kot tudi glede zahtevka za prepoved vsakega ravnanja, ki bi preprečevalo tožniku in vsakokratnemu lastniku gospodujočih nepremičnin nemoteno izvrševanje te služnostne pravice).

7. V zvezi s preostalimi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na izvedene dokaze zaenkrat nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je zatrjevani del toženčevega zemljišča s parc. št. 2 k. o. ... uporabljal za obračanje (z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji in priklopniki) za potrebe tožnikovih nepremičnin najmanj od leta 1967 dalje, in v zaključke o pomenu sodne poravnave. Opozarja pa, da bo treba v zvezi z navedenim okoliščinami tudi v ponovnem sojenju izdelati dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP. Sodba bo tako morala vsebovati celovito in popolno dokazno oceno izpovedi pravdnih strank in prič ter drugih dokazov tudi glede spornega dejanskega dvajsetletnega izvrševanja služnosti obračanja določenih vozil na delu toženčevega zemljišča, ki se obravnava v tej pravdi, ter glede spornega pomena sodne poravnave.

8. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku je treba v zvezi s pogojem nenasprotovanja lastnika služeče stvari upoštevati zgoraj navedena materialnopravna stališča. Sodba mora vsebovati tudi jasne razloge o vseh pravno relevantnih ugovorih toženca. Med drugim je toženec ugovarjal, da je tožnik izkoristil njegovo odsotnost in brez njegove vednosti obračal vozila na njegovem zemljišču in da so tožnik in njegovi pravni predniki zaprosili za dovoljenje za vsako uporabo dvorišča posebej.

9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): VS RS sodba II Ips 210/2014 z de 29. 11. 2012. Op. št. (2): VSL sodba II Cp 3464/2011 z dne 18. 1. 2012.