Jedro

Predmetni pločnik predstavlja površino, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsakomur in jo lahko vsakdo uporablja. Pločnik ob javni cesti sodi med javne površine in ga ni mogoče imeti v posebni rabi ali posesti. Urejanje in čiščenje javnih površin skladno s 149. členom ZVO-1 sodi med obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 60 %. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Proti navedeni vmesni sodbi sta se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožili toženi stranki.

3. Prvo tožena stranka vztraja, da je tožnica v predpravdnem postopku navajala tri različne točke, na katerih naj bi prišlo do njenega padca. V drugi pripravljalni vlogi je tožnica trdila, da je po obravnavani poti šla istega dne zjutraj, ko je odhajala v službo in se po njej tudi vračala iz službe, ob zaslišanju pa je izpovedala drugače. To vzbuja utemeljen dvom v verodostojnost tožničinih trditev in nastanek škodnega dogodka. Zatrjevanega kraja in vzroka padca, razen tožničine izpovedbe, ne izkazuje noben drug dokaz. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, iz kakšnih razlogov je tožničino izpovedbo štelo za verodostojno. Prav tako ni pojasnilo, kako medicinska dokumentacija na dan škodnega dogodka, predloženi zemljevidi in fotografije kraja padca in njegovega okoliša utemeljujejo zatrjevan nastanek škodnega dogodka. Njen zavarovanec ni bil dolžan čistiti površin, kjer naj bi se zgodil škodni dogodek, saj zavarovanec drugo tožene stranke (koncedent) ni lastnik teh površin. Če bi samoiniciativno čistil sporni pločnik, bi kršil pogodbena določila, oziroma izvajal nekaj, do česar ni bil zavezan in bi posegal v lastnino tretjih. Iz predloženih listinskih dokazov izhaja, da je njen zavarovanec s skrbnostjo dobrega strokovnjaka izpolnil vse pogodbene zaveze iz naslova oprave zimske službe 2014/2015. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je njen zavarovanec opustil dolžno ravnanje. Spornega pločnika na M. cesti ni bil dolžan čistiti. Z izpodbijano sodbo ugotovljene okoliščine utemeljujejo odločitev, da je tožnica izključno sama odgovorna za padec in nastalo škodo. Pohodne površine po katerih je hodila, so bile tožnici nedvomno dobro znane. Njihovo stanje ni bilo v ničemer neobičajno in nepričakovano. Po izpovedbi tožnice pločnik ni bil nikoli očiščen, takšnega stanja pohodnih površin pa se je zavedala, zato bi morala biti še posebej previdna. Če je tožnica dejansko padla na zatrjevanem mestu, ni hodila s potrebno stopnjo previdnosti, kot so to očitno storili drugi.

4. Drugo tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmoten zaključek, da je tožnica padla na javni površini ter da sta toženi stranki opustili dolžnost vzdrževanja. Iz zemljiškoknjižnega stanja izhaja, da je mesto padca v zasebni lasti vsakokratnih lastnikov tamkajšnjih stavb, zato čiščenja te površine ni moč naprtiti zavarovancema toženih strank, temveč tamkajšnjim etažnim lastnikom. Njen zavarovanec ni lastnik tega zemljišča, zato ga ni bil dolžan vzdrževati, posledično pa tudi ne zavarovanec prvo tožene stranke. Ob tem ne gre spregledati, da je tožnica sprva zatrjevala, da je padla na T. cesti 133. Pločnik ob M. cesti pri S., torej na nasprotni strani od domnevnega mesta padca, je bil del zimskega vzdrževanja in je bil v tem obdobju tudi očiščen. To izhaja iz listinskih dokazov in izpovedbe priče R. G. Da je bil pločnik očiščen zgolj na eni strani, je skladno z izvedbenim planom. Ta v poglavju o peščevih površinah med drugim določa, da se izjemoma, ob lokalnih cestah, kjer odriv snega na pločniku ni možen, očisti v času akcije samo en pločnik na tisti strani ceste, kjer je manj ovir. Pločniki ob ostalih manj obremenjenih cestah se čistijo po končani akciji, skladno s kapacitetami. Ker je površina, kjer je padla tožnica, obdana s količki, ki predstavljajo oviro in odriv snega ni možen, je zavarovanec ravnal v skladu z izvedbenim planom, zato mu protipravnega ravnanja ni mogoče očitati. Vzročne zveze med domnevno opustitvijo njenega zavarovanca in tožničinim padcem ni. Glede na fotografije v spisu je pot, po kateri je hodila tožnica, delno zasnežena in delno kopna in je ustrezala normalni pohodni površini v danih zimskih okoliščinah. V zimskem času sta sneg in led na talnih površinah pričakovana, do takega stanja pa lahko pride kljub še tako skrbnemu čiščenju in posipavanju. Tožnica je bila s stanjem poti seznanjena, zato bi se mogla in morala zavedati, da ji lahko spodrsne. S tem, ko je hodila po domnevno poledeneli poti, je privolila v škodno posledico, zaradi česar je odgovornost za padec izključno na njeni strani.

5. Tožnica je na pritožbi odgovorila in predlagala njuni zavrnitvi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnica v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je 30. 12. 2014 utrpela zaradi padca na neočiščenem in poledenelem pločniku M. ceste v bližini bara C. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pločnik na katerem je padla tožnica, ni bil očiščen v skladu z izvedbenim programom zimske službe. Zavarovanca toženih strank sta opustila dolžno skrb za čiščenje in posipanje zadevnega pločnika, zato je temelj tožbenega zahtevka podan. K nastanku škodnega dogodka je prispevala tudi tožnica sama, saj so bile ledene zaplate na pločniku vidne, zato ni šlo za nepričakovano poledenelo površino, ampak tožnica očitno ni bila ustrezno pazljiva pri hoji po takšni površini. Sodišče prve stopnje je prispevek toženih strank k škodnemu dogodku oziroma nastali škodi ocenilo na 60 %, tožnice pa na 40 %.

8. Sodišče prve stopnje je mesto škodnega dogodka prepričljivo ugotovilo na podlagi listinskih dokazov in tožničine izpovedbe, ki jo je ocenilo za verodostojno. Pojasnilo je, da je tožnica o mestu padca prepričljivo izpovedala ter ga označila na fotografijah v prilogah A74 do A78 spisa. Nestrinjanje toženih strank s presojo sodišča prve stopnje, zlasti ob odsotnosti nasprotnih dokazov, pri pritožbenem sodišču ne vzbudi nobenega dvoma. Ne držijo pritožbeni očitki, da je tožnica v predpravdnem postopku spreminjala navedbe o mestu padca. Iz odškodninskega zahtevka (priloga A2 spisa), ki ga je tožnica naslovila na zavarovanca drugo tožene stranke, ta pa ga je odstopil v obravnavo zavarovancu prvo tožene stranke (priloga A3 spisa), izhaja, da je tožnica padla na poledenelem pločniku v bližini bara C. (T. cesti, L.), ko je šla po poti od avtobusne postaje na T. cesti proti domu na M. cesti. Enake trditve, torej da je padla v bližini bara C., je tožnica podala tudi v tem pravdnem postopku. Bar se nahaja na križišču T. in M. ceste, zato sta toženi stranki zmotno sklepali, da je tožnica padla na T. cesti. Da se je škodni dogodek dejansko pripetil na M. cesti, je tožnica pojasnila že v predpravdnem postopku, kot to izhaja iz pritožbe v prilogi A8 spisa. Ugotovitve sodišča prve stopnje o mestu tožničinega padca so tako, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilne.

9. Toženi stranki neutemeljeno nasprotujeta svoji pasivni legitimaciji. Ugovor temeljita na dejstvu, da zavarovanec drugo tožene stranke ni lastnik nepremičnine na kateri se nahaja pločnik, kjer se je zgodil škodni dogodek. Za obstoj pasivne legitimacije toženih strank je bistveno vprašanje, ali je sporni pločnik javna površina. Pri tej opredelitvi pa samo lastništvo zemljišča ni odločilno.1 Predmetni pločnik predstavlja površino, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsakomur in jo lahko vsakdo uporablja. Pločnik ob javni cesti sodi med javne površine in ga ni mogoče imeti v posebni rabi ali posesti.2 Urejanje in čiščenje javnih površin skladno s 149. členom Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) sodi med obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, kar je v 17. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Toženi stranki ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica padla na pločniku, ki je del javne (mestne ali krajevne) ceste in zato vključen v obvezno občinsko javno službo urejanja in čiščenja javnih površin, niti ne prerekata. Njuno sklicevanje na lastninsko pravico pločnika pa je, kot že navedeno, za presojo njune pasivne legitimacije brezpredmetno. Dolžnosti urejanja in čiščenja pločnika bi se toženi stranki razbremenili le, če bi dokazali, da ta predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbam na M. cesti, kar pa jima ni uspelo.

10. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sporni pločnik ni bil očiščen v skladu z izvedbenim programom zimske službe. Iz izpodbijane vmesne sodbe izhaja, da sta zavarovanca toženih strank dolžna poskrbeti za čiščenje in posipanje pločnika na M. cesti, ki spada med kategorizirane občinske ceste, ki so predmet zimske službe. Predmetna cesta po izvedbenem programu zimske službe ... za območje 1, 2 in 3 v zimski sezoni 2014/2015 (priloga B7 spisa) ni bila umeščena med ceste, ki se jih čisti prioritetno, pločnik pa ni bil umeščen med pločnike I. ali II. prioritete v planu čiščenja pločnikov (priloga B27 spisa). 28. 12. 2014 je na območju L. zapadlo 31 cm snega. Istega dne je sneženje prenehalo. Sodišče prve stopnje je na podlagi poročila o akciji zimske službe na območju ... z 29. 12. 2014 (priloga B31 spisa) nadalje ugotovilo, da je zimska služba organizirala čiščenje cest II. in III. prioritete, ki je potekalo od 21. ure 28. 12. 2014 do 5. ure naslednjega dne. V tem času, kot tudi ne kasneje, obravnavani pločnik ni bil očiščen. Škodni dogodek se je pripetil 30. 12. 2014 okoli 12.45 ure, kar je več kot 24 ur po zaključku akcije.

11. Zavarovanca toženih strank tako tudi v enem dnevu po zaključku akcije, v kateri so se že čistile ceste in pločniki III. prioritete, nista poskrbela za čiščenje in/ali posipanje spornega pločnika. Te ključne ugotovitve toženi stranki s pritožbama ne izpodbijata, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da sta zavarovanca toženih strank opustila dolžnost vzdrževanja zadevnega pločnika. Drugo tožena stranka sicer ugovarja, da je bil pločnik na nasprotni strani od mesta tožničinega padca očiščen v času akcije, kar je v skladu z izvedbenim planom. Vendar to ne izpodbije dejstva, da mesto škodnega dogodka ni bilo očiščeno niti po zaključku akcije, utemeljenih razlogov za to (npr. ker ni bilo razpoložljivih kapacitet) pa toženi stranki nista zatrjevali in izkazali.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženih strank o tožničini popolni odgovornosti za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pri presoji (so)odgovornosti tožnice k nastanku škodnega dogodka upoštevalo, da so bile kritičnega dne na pločniku jasno vidne ledene zaplate, ki jih je ob hoji proti točki padca videla oziroma morala videti tudi tožnica. Sama je izpovedala, da je bil pločnik neočiščen. Splošno znano tudi je, da so pozimi, po padavinah, površine lahko poledenele in je potrebna posebna pazljivost. Glede na navedeno in upoštevaje, da sta zavarovanca toženih strank opustila dolžno skrb za čiščenje pločnika, pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je tožnica v 40 % prispevala k nastanku škodnega dogodka, višjega soprispevka pa ji ni moč pripisati.

13. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbi je bilo zato potrebno kot neutemeljeni zavrniti in izpodbijano vmesno sodbo potrditi (353. člen ZPP).

14. Ker pravdni postopek v predmetni zadevi še ni končan, je odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Prim. sodba VSRS II Ips 743/2005. 2 Prim. sodba in sklep VSRS II Ips 36/2005.