Jedro

Okoliščina, da določena priča obdolženca obremenjuje, še ni razlog, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da bo obdolženec na prostosti na pričo vplival.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep glede odločitve o odreditvi pripora po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku zoper obdolženko M. L. razveljavi.

II. V ostalem se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 6. 10. 2010 na predlog okrožnega državnega tožilca iz Krškega zoper obdolženo M. L. odredil pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper ta sklep se je pritožil obdolženkin zagovornik B. R., odvetnik v B., zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da se izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženko odpravi. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 8. 10. 2010 zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlagal je, da se izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženko odpravi.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da je sodišče glede utemeljenega suma navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih in oba priporna razloga ustrezno in natančno obrazložilo.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku. O odgovoru, ki tožilčevemu predlogu nasprotujeta in vztrajata pri razlogih zahteve, sta se izjavila zagovornik in obsojenka.

B-1

5. V postopku zahteve za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče vselej omeji na ugotavljanje zakonitosti izpodbijane sodne odločbe. Glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne more preizkusiti popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato navedbe, s katerimi zahteva drugače kot pravnomočni sklep ocenjuje ugotovljena dejstva in okoliščine glede obstoja utemeljenega suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pomenijo v nasprotju z navedeno postopkovno določbo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Po prvem odstavku 201. člena ZKP se sme zoper obdolženca odrediti pripor, če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje in če je hkrati podan eden od pripornih razlogov, ki so navedeni v 1., 2. in 3. točki iste določbe. Določba drugega odstavka 202. člena ZKP predpisuje obliko in vsebino odločbe, s katero preiskovalni sodnik odredi pripor. Med ostalim mora sklep vsebovati obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi.

B-2

7. Zagovornik obdolženke posplošeno navaja, da vlaga zahtevo iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Pri tem se sklicuje na vse navedbe, podane na zaslišanju z dne 6. 10. 2010 ter v pritožbi, in predlaga, naj jih sodišče upošteva kot sestavni del zahteve. Takšna navedba kršitev v zahtevi ne zadošča kriterijem določbe prvega odstavka 424. člena ZKP, saj Vrhovno sodišče ne presoja kršitev zakona, glede katerih se vložnik zahteve zakona sklicuje na pritožbo (odločeno v I Ips 165/1999 z dne 5. 9. 2002).

8. Iz vsebine navedb zahteve, da sodišče odreditve pripora zoper obdolženko ni obrazložilo, pa je vendarle moč sklepati, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da sodišče napačno ocenjuje obstoj utemeljenega suma, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje. Prav tako meni, da priporni razlog koluzijske nevarnosti ni izkazan, saj sodišče nevarnosti, da bo obdolženka vplivala na pričo R. C., ne konkretizira, sicer pa ta tudi ni podana. Glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti sodišču očita, da ni obrazložilo subjektivnih okoliščin.

9. Obrazložitev napadenega sklepa vsebuje obširne navedbe vseh dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je sprejet zaključek o obstoju utemeljenega suma. Glede na vsebino doslej zbranih podatkov in dokazov je namreč preiskovalni sodnik utemeljeno sklepal, da je navedeni sum izkazan, zunajobravnavni senat pa tudi utemeljeno soglašal s takšno presojo. Enako velja za ugotovitev, ki zadeva priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Z izpodbijanim sklepom so ugotovljene tako objektivne (teža kaznivega dejanja, ki naj bi ga storila obdolženka in okoliščine, v katerih je bilo storjeno, zlasti pa količina in način pakiranja v 35 skrbno pripravljenih zvitkov kažeta na utečeno in organizirano dobavo mamila, v katero je vpeta obdolženka) kot tudi subjektivne okoliščine. Slednje zadevajo razmere, v katerih živi obdolženka, ki prejema pokojnino, vendar ji ta ob upoštevanju kredita, ki ga mesečno odplačuje, ne omogoča hotenega lagodnega življenja. Zato je očitno, da ji prodaja drog predstavlja dodaten vir zaslužka. Dejstvo, da se je obdolženka z odvisnikom sestala v zdravstvenem domu, pa kaže na njeno vztrajnost in odločnost pri prodaji mamila.

10. Utemeljeno pa vložnik zahteve izpodbija priporni razlog po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pripor iz tega pripornega razloga je mogoče odrediti le takrat, kadar je podana upravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Vrhovno sodišče je v več odločbah to določbo razlagalo tako, da ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, ki je podana v vsaki zadevi v kateri je potrebno zaslišati navedene procesne udeležence, ampak mora biti izkazana konkretna nevarnost vplivanja ali okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec že začel vplivati na pričo oziroma neka aktivnost osumljenca vsaj v smeri začetka vplivanja na pričo ali udeleženca v postopku ali pa morajo biti podane druge posebne okoliščine, ki omogočajo tak sklep. Na pričo je mogoče vplivati z različnimi dejanji (s prepričevanjem, nagovarjanjem, podkupovanjem in podobnim).

11. V konkretni zadevi obdolžena M. L. ničesar takega ni storila, niti sodišče ne ugotavlja konkretne nevarnosti vplivanja (na primer položaj nadrejenosti in podrejenosti ali podobno). V izpodbijanem sklepu obstoj koluzijske nevarnosti utemeljuje le s tem, da je priča R. C. odvisnik in zato labilna osebnost, kar pomeni realno nevarnost, da bi obdolženka na prostosti sama ali preko drugih nanj vplivala tako, da bi v nadaljevanju postopka spremenil dano izjavo. Zoper njo se je namreč začel voditi postopek za kaznivo dejanje z zagroženo visoko zaporno kaznijo. Okoliščina, da določena priča obdolženko obremenjuje, še ni razlog, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da bo obdolženka na prostosti na pričo vplivala. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa v ničemer ne izhaja, da je obdolžena storila karkoli, kar bi bilo mogoče v skladu z merili, sprejetimi v sodni praksi, šteti za dejanje, ki je usmerjeno na vplivanje na pričo, da bi je v postopku ne obremenjevala. Zgolj dejstvo, da je C. odvisnik in zagrožena visoko zaporna kazen za sklepanje o danosti tega pripornega razloga ne zadoščata.

12. V skladu z navedenimi razlogi je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornika obdolženke deloma ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep po prvem odstavku 426. člena ZKP glede odločitve o odreditvi pripora po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP zoper obdolženko M. L. razveljavilo. V ostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.