Jedro

Sodišče prve stopnje je v okviru postopanja po 281. členu ZPP, ob začetku glavne obravnave, pravilno presodilo, da toženec ni opravičil svoj izostanek. Opravičiti izostanek ne pomeni le navesti razloge zanj, ampak jih tudi izkazati. Sodnik se mora namreč prepričati, ali je izostanek dejansko opravičljiv. Le telefonsko sporočilo (očitno) vpisničarki, dan pred narokom, da ima istega dne, ob isti uri, na drugem sodišču prav tako narok, brez predložitve dokaza, ki bi izkazoval takšno trditev, ne zadošča, da bi se lahko sodnik prepričal o opravičljivosti izostanka. Sodišče mora presojo opravičljivosti vedno opraviti, upoštevajoč tudi pravico nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Od povprečno skrbne stranke tudi ni odveč pričakovati, da vloži predlog za preložitev naroka takoj, ko nastopijo okoliščine za njegovo preložitev. Toženec ne navaja, da je vabilo na narok v kazenski zadevi dobil, tik preden je podal opravičilo, ki ga je podal telefonsko dan pred narokom za glavno obravnavo v tej zadevi. Od povprečne skrbne stranke je tudi mogoče pričakovati, da v primeru sicer opravičene zadržanosti poskrbi za to, da bo za opravo procesnega dejanja zagotovila pooblaščenca. Toženec niti ne navaja, da si pooblaščenca ni mogel pridobiti. Končno je strankino opravičilo od udeležbe na naroku le njena prošnja, da se narok preloži. Sodišče je tisti procesni subjekt, ki mu postopkovna pravila nalagajo, da izpelje ustrezen postopek in razsodi in hkrati odloči, ali so podani upravičeni razlogi za preložitev naroka. Če stranke ne obvesti o preklicu obravnave, to pomeni, da se bo narok opravil. Toženčeve pritožbene trditve, ki se nanašajo na opravičljivost izostanka, so glede na navedeno neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarno odškodnino v znesku 2.628,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2004 do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 282,95 EUR. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek za glavnico 1.460,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za zamudne obresti od 2.628,93 EUR za 23.2.2004. Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, zamudno sodbo pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se ni udeležil poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ker je imel neodložljive opravke. 17.2.2009 je opravičil svojo odsotnost tako, da je poklical na Okrajno sodišče v Ljubljani in sporočil, da se ne more udeležiti naroka v obravnavani pravdni zadevi, ker ima istega dne na Okrajnem sodišču v Trebnjem glavno obravnavo v kazenski zadevi, ki se je vršila od 8.30 do 14.00 ure. Gospa, ki je opravičilo sprejela, je povedala, da ga bo posredovala sodniku, ki vodi obravnavano zadevo. S tem je mislil, da je opravičil svoj izostanek. Ni imel nikakršnega namena izogibati se sodišču. Meni, da je izkazal zadostno mero skrbnosti, ki je potrebna za opravičen izostanek. Sodišče je z zamudno sodbo kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS. Zaradi odvzete možnosti obravnavanja pred sodiščem je sodišče prve stopnje s svojim postopanjem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Hkrati s pritožbo je toženec vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa ga je sodišče prve stopnje s sklepom, ki je postal pravnomočen, zavrnilo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. V odgovoru navaja, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo tudi, če bi toženec pristopil na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, saj ni pravočasno odgovoril na tožbo. Sodišče zato naroka sploh ne bi smelo razpisati, ampak bi moralo izdati zamudno sodbo brez obravnavanja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v svojem sklepu z dne 20.11.2008, opr. št. I P 534/2004-6 pravilno ugotovilo, da je bila tožencu že 15.5.2004 vročena tožba s pozivom za vložitev odgovora in da v roku iz 1. odstavka 277. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) nanjo ni odgovoril. Hkrati je ugotovilo, da tožba v delu ni sklepčna oziroma da iz dejstev v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Pravilno je postopalo po 3. odstavku 318. člena ZPP in tožnika pozvalo na odpravo (delne) nesklepčnosti. O preostalem (sklepčnem) delu tožbe bi moralo izdati zamudno sodbo. Ker je tožnik delno nesklepčnost odpravil, je moralo sodišče prve stopnje toženca seznaniti z novimi tožbenimi trditvami, ki se nanašajo na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. S tem je toženec pridobil priložnost, da vloži odgovor, ki pa je bila omejena le na tisti del tožbe, ki je bil predmet navedene uspešne odprave nesklepčnosti. Toženčev odgovor na tožbo z dne 12.1.2009 je bil zato upošteven le glede omenjenega dela tožbe. Očitek tožnika, da sodišče prve stopnje ne bi smelo razpisati naroka, ampak izdati zamudno sodbo, zato le delno drži. Glede omenjenega dela tožbe niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno razpisati poravnalni narok oziroma narok za glavno obravnavo. Ker toženec na narok ni prišel, so v skladu z 2. odstavkom 286. člena ZPP nastopili pogoji za izdajo zamudne sodbe tudi glede tistega dela tožbe, v katerem tožnik zahteva plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na vprašanje upravičenosti toženčevega izostanka z naroka za glavno obravnavo oziroma poravnalnega naroka, se glede na navedeno nanašajo le na odločitev o tem delu tožbenega zahtevka. Ti toženčevi pritožbeni očitki so neutemeljeni. O enakih očitkih je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče v okviru presoje toženčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo v sklepu z dne 20.4.2009. Sodišče prve stopnje je v okviru postopanja po 281. členu ZPP, ob začetku glavne obravnave, pravilno presodilo, da toženec ni opravičil svoj izostanek. Opravičiti izostanek ne pomeni le navesti razloge zanj, ampak jih tudi izkazati. Sodnik se mora namreč prepričati, ali je izostanek dejansko opravičljiv. Le telefonsko sporočilo (očitno) vpisničarki, dan pred narokom, da ima istega dne, ob isti uri, na drugem sodišču prav tako narok, brez predložitve dokaza, ki bi izkazoval takšno trditev, ne zadošča, da bi se lahko sodnik prepričal o opravičljivosti izostanka. Sodišče mora presojo opravičljivosti vedno opraviti upoštevajoč tudi pravico nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Od povprečno skrbne stranke tudi ni odveč pričakovati, da vloži predlog za preložitev naroka takoj, ko nastopijo okoliščine za njegovo preložitev. Toženec ne navaja, da je vabilo na narok v kazenski zadevi dobil tik preden je podal opravičilo, ki ga je, kot je bilo navedeno, podal telefonsko dan pred narokom za glavno obravnavo v tej zadevi. Od povprečne skrbne stranke je tudi mogoče pričakovati, da v primeru sicer opravičene zadržanosti poskrbi za to, da bo za opravo procesnega dejanja zagotovila pooblaščenca. Toženec niti ne navaja, da si pooblaščenca ni mogel pridobiti. Končno je strankino opravičilo od udeležbe na naroku le njena prošnja, da se narok preloži. Sodišče je tisti procesni subjekt, ki mu postopkovna pravila nalagajo, da izpelje ustrezen postopek in razsodi in hkrati odloči, ali so podani upravičeni razlogi za preložitev naroka. Če stranke ne obvesti o preklicu obravnave, to pomeni, da se bo narok opravil. Toženčeve pritožbene trditve, ki se nanašajo na opravičljivost izostanka, so glede na navedeno neutemeljene.

V okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP niso podane, prvostopenjsko sodišče pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prisojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika. Sodišče prve stopnje je denarno odškodnino odmerilo v skladu z njihovo stopnjo in trajanjem, hkrati pa je mogoče zaključiti, da je odmerjena denarna odškodnina primerljiva s prisojenimi odškodninami za enako škodo.

Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o tožnikovih stroških odgovora na pritožbo temelji na določilu 1. odstavka 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Strošek odgovora na pritožbo ni bil potreben strošek, zato ga je tožnik dolžan kriti sam.