Jedro

Če sta pravdni stranki kot skupno premoženje ustvarili 1/3 nepremičnine, ni mogoče govoriti o nebistveni spremembi ali nebistvenem povečanju vrednosti celotne nepremičnine. Pri razsoji o deležu na skupnem premoženju zakoncev, ki nastane z vlaganjem v posebno premoženje enega zakonca, mora sodišče najprej ugotoviti obseg vlaganj obeh zakoncev v času trajanja zakonske skupnosti. Če je tako nastalo premoženje po obsegu takšno, da pomeni bistveno povečanje dosedanjega premoženja, ga sodišče upravičeno obravnava kot skupno premoženje. Šele od tu dalje je pomemben prispevek posameznega zakonca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora tožeči izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo sodišče lahko v zemljiško knjigo vpisalo solastninsko pravico tožeče stranke na sporni nepremičnini do 1/6. Toženo stranko je še obsodilo na plačilo stroškov postopka tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari ter v tem delu prvostopno sodbo potrdilo. Spremenilo pa je stroškovni izrek.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bila stanovanjska hiša, katere lastnica je toženka, v času sklepanja zakonske zveze praktično končana. Potrebno je bilo napraviti le še omete in vgraditi notranjo opremo. Toženka je v hiši stanovala še preden sta s tožnikom hišo končala. Tožnik torej ni prispeval k bistvenim spremembam glede stanja in vrednosti stanovanjske hiše. Zato ima pravico le do obligacijskega in ne stvarnopravnega zahtevka. Takšna je tudi sodna praksa, ki jo tožena stranka citira. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno tudi pri odločanju o pravdnih stroških. Zato tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da izpodbijano sodbo spremeni le v izreku o stroških postopka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Določila ZPP (zakona o pravdnem postopku - Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90) so uporabljena na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I). Revizija je dovoljena na podlagi 3. odstavka 10. člena novele ZPP (Ur.l. RS, št. 55/92).

V revizijskem postopku je sporno vprašanje ali lahko tožnik proti toženki uveljavlja stvarnopravni ali le obligacijskopravni zahtevek. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili obseg toženkinega posebnega premoženja in da ta znaša 2/3 celotne nepremičnine. Ugotovljeno je bilo tudi, da sta pravdni stranki med trajanjem zakonske zveze (ki je trajala pet let in pol) ustvarili 1/3 vrednosti te nepremičnine. Končno je bil ugotovljen tožnikov prispevek k nastanku tega skupnega premoženja (v delu in denarju) in ta znaša 1/2 (1/6 vrednosti celotne nepremičnine). Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve oprlo (in te je sprejelo tudi drugostopno sodišče) na skladni izpovedi pravdnih strank in mnenje izvedenca. Drugačne revizijske trditve tožene stranke posegajo v dejansko podlago spora in s tem vsebinsko pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP), jih revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.

Če pa sta pravdni stranki kot skupno premoženje ustvarili 1/3 nepremičnine, ni mogoče govoriti o nebistveni spremembi ali nebistvenem povečanju vrednosti celotne nepremičnine. Pri razsoji o deležu na skupnem premoženju zakoncev, ki nastane z vlaganjem v posebno premoženje enega zakonca, mora sodišče najprej ugotoviti obseg vlaganj obeh zakoncev v času trajanja zakonske skupnosti. Če je tako nastalo premoženje po obsegu takšno, da pomeni bistveno povečanje dosedanjega premoženja, ga sodišče upravičeno obravnava kot skupno premoženje. Šele od tu dalje je pomemben prispevek posameznega zakonca. Če ta znaša 1/2, ima pravico do stvarnopravnega zahtevka, pri čemer je končni rezultat takšne presoje 1/6 celote.

Glede na navedeno reviziji zoper odločitev o glavni stvari ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožena stranka v reviziji napada tudi odločitev drugostopnega sodišča o stroških postopka. Ker je odločitev o stroških po vsebini sklep, veljajo za dovoljenost revizije določbe 400. člena ZPP. Po 1. odstavku tega člena je revizija zoper sklep sodišča druge stopnje dovoljena le, če se s tem sklepom postopek (o glavni stvari) pravnomočno konča. S stroškovnim sklepom se postopek pravnomočno ne konča. Zato revizija ni dovoljena in je revizijso sodišče ni smelo vsebinsko obravnavati.