Jedro

Tožba v upravnem sporu, na katero se nanaša prošnja za BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh, zato ni izpolnjen objektivni pogoj za odobritev BPP iz 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo in sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 240/2013-2 z dne 28. 10. 2013 ter kot oprostitev plačila sodnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe se pristojni organ sklicuje na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki predpisujejo pogoje za dodelitev BPP. Ker morajo biti ob dodelitvi BPP poleg finančnega pogoja izpolnjeni tudi objektivni pogoji iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP, je pristojni organ presojal, ali je zadeva, v zvezi s katero tožnik vlaga prošnjo za BPP, očitno nerazumna, oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh in je razumno sprožati postopek. Pri tem je ugotovil, da tožnik prosi za BPP v zvezi s tožbo zoper sodbo in sklep naslovnega sodišča, s katerima je bilo odločeno, da se zadevi Bpp 240/2013 in Bpp 243/2013 združita v skupno obravnavo in odločanje ter da se zavrneta prošnji tožnika za dodelitev BPP v zvezi s pritožbama zoper sklepa naslovnega sodišča (I U 830/2011-9 in I U 1032/2011-10, oba z dne 9. 9. 2013). S tema sklepoma pa sta bili zavrženi tožnikovi pritožbi zoper sodbi naslovnega sodišča I U 830/2011-5 in I U 1032/2011-6, obe z dne 28. 6. 2011, in sicer kot nedovoljeni, saj za vložitev pritožbe zoper sodbi niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pristojni organ zato ocenjuje, da sta bili tožnikovi prošnji z izpodbijano odločbo in sklepom utemeljeno zavrnjeni, saj tožnik, z ozirom na vsebino obeh sklepov ni imel verjetnega izgleda za uspeh ter da zato tudi ni razumno udeleževati se nadaljnjega postopka v tej zvezi. To pa pomeni, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev zaprošene BPP. In ker mora prosilec za BPP izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj po ZBPP, pristojni organ ugotavlja, da je treba tožnikovo prošnjo na podlagi prvega odstavka 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP zavrniti kot neutemeljeno. Dodaja še, da je slabo finančno stanje tožnika v konkretnem primeru sicer izkazano, da pa samo po sebi še ne daje pravice za dodelitev BPP.

Tožnik se s takšno odločitvijo in z ravnanjem sodišča ne strinja. Ker je prava neuka oseba, prosi, da se mu dodeli BPP ter na ta način pomaga, da bo dokazal, da odločitev ni pravilna. Ker je prejemnik socialne podpore, prosi tudi za oprostitev vseh stroškov postopka in sodnih taks. V tožbi navaja, da sodišče krši Ustavo in EKČP, ker mu od vsega začetka ne nudi BPP. Ker ni pravnik, ne razume razlogov, ki jih vsebujejo sodne odločbe. S tem prihaja do stanja, ki mu povzroča vedno večjo stisko in bolečine. Meni, da tožena stranka napačno ugotavlja, da ni izgledov za uspeh s tožbo. Razen tega svojih trditev ne obrazloži s tehtnimi argumenti. Ker tožniku ni bila zagotovljena BPP, se v zadevi ni odločalo zakonito, saj se ni mogel pritožiti tako, kot bi to naredil pravnik. S tem je bil prikrajšan za pošteno sojenje in zato ne more biti nobena odločitev zakonita. Zato je tožba utemeljena in zato je treba zadevo vrniti sodišču, da mu dodeli odvetnika, ki ga zasluži in ki mu po Ustavi in EKČP pripada. Ker ni imel odvetnika, so vsi akti v tej zvezi nezakoniti, obenem pa se mu krši pravica do poštenega sojenja ter sojenja v razumnem roku. S takšnim ravnanjem se ščiti nezakonito ravnanje državnih organov, tožniku pa nastaja neprecenljiva škoda.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je odločitev, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, to je odločba (Bpp 308/2013-2) in ne „odločba in sklep“, kot se navaja v tožbi, pravilna in zakonita. Pravilni so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi določb 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

Na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo tako finančni položaj prosilca kot tudi drugi pogoji, ki so določeni s tem zakonom. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji prošnje kot pogoj za dodelitev BPP upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh.

V konkretnem primeru se v izpodbijani odločbi po presoji sodišča pravilno in utemeljeno v podatkih spisov ugotavlja, da tožba v upravnem sporu, na katero se nanaša prošnja za BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh in da zato ni izpolnjen objektivni pogoj za odobritev BPP iz 24. člena ZBPP. Tožnik zato ne more uspešno ugovarjati, da je odločitev napačna, z ozirom na obširno in podrobno obrazložitev pa tudi ne more ugovarjati, da je odločba brez tehtnih argumentov. Uspeti pa tudi ne more z ostalimi, povsem splošnimi ugovori, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita oziroma celo neustavna in v nasprotju z EKČP. Ker torej ugovori, ki jih uveljavlja tožnik, niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnikova prošnja za dodelitev BPP ni predmet tega postopka. O tem je odločal pristojni organ za BPP naslovnega sodišča in z odločbo št. Bpp 51/2014-2 z dne 13. 5. 2014 tožnikovo prošnjo zavrnil. V zvezi s tožnikovim predlogom za taksno oprostitev pa sodišče pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku odločanja o dodelitvi BPP taksa ne plača.