Jedro

Tožnik utemeljeno graja, da je sodišče druge stopnje neustrezno vrednotilo nevšečnosti, ki so spremljale njegovo zdravljenje in ki vplivajo na odmero odškodnine za telesne bolečine. Nepravilno zdravljenje tožnika je imelo za posledico, poleg dolgotrajnih in intenzivnih bolečin (kar šest tednov hudih, po izpovedi tožnika pa neznosnih bolečin), tudi dodatne težave oziroma nevšečnosti, tako v obdobju nepravilnega zdravljenja, posebej pa po postavitvi pravilne diagnoze poškodbe. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev je bil tožnik operiran, 23 dni hospitaliziran, 12 dni na rehabilitaciji, 7 mesecev podvržen fizioterapiji (pri pravilnem zdravljenju bi trajala fizioterapija 6 tednov), 3 mesece omejen pri uporabi desnice (pri pravilnem zdravljenju - 1 mesec), skupno zdravljenje pa je trajalo kar 8 mesecev (pri pravilnem zdravljenju - 8 tednov). Navedene nevšečnosti in dolgotrajno bolečinsko obdobje so podlaga za odmero odškodnine za telesne bolečine v celotnem vtoževanem znesku (700.000,00 SIT).

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "1) Pritožbama toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Toženi stranki K. c. L., Z., L. in Z. T., d.d., M., L. sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki J.D. 1.800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1994 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 137.154,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1994 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

2) V preostalem delu se pritožbi toženih strank in v celoti pritožba tožeče stranke zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3) Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 14.000,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo." II. V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 23.715,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.5.1997 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožniku znesek 2.500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1994 do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 135.754,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1994 do plačila. Dosojeni znesek predstavlja denarno odškodnino za tožnikovo negmotno škodo, in sicer za telesne bolečine 700.000,00 SIT (toliko je bilo tudi toženo), za strah 100.000,00 SIT (toženo 200.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.700.000,00 SIT (toženo 4.000.000,00 SIT). Višji tožbeni zahtevek (za 2.400.000,00 SIT) je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, v celoti pa je ugodilo pritožbama toženih strank in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožniku prisodilo denarno odškodnino v znesku 1.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.1995 (?) do plačila. Drugotoženi stranki je priznalo tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 38.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prej navedenega datuma dalje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da ju v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za bistveno zmanjšanje odškodnine, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje. Tožnik je zaradi poškodbe roke trpel močan strah, saj mu ročno delo predstavlja vsakdanje delo tako v službi kot tudi doma. Vprašljiva je tudi opredelitev sodišča, da ni mogoče govoriti o primarnem strahu. Sodišče druge stopnje tudi ni pravilno upoštevalo časovne opredelitve kategoriziranih bolečin, posebej nekritično pa je obravnavalo nevšečnosti med zdravljenjem. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov za znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožniku bo ostala desna roka trajno ukrivljena in mu vzbujala nelagodje, s poškodbo roke pa je izgubil tudi zmožnosti za opravljanje poklica finomehanika. Posledična upokojitev je zanj pomenila hud udarec.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Izpodbijana sodba pa tudi nima pomanjkljivosti, ki ji jo očita tožnik z revizijsko trditvijo, da ne vsebuje razlogov za znižanje odškodnine. V izpodbijani sodbi so povzete in ocenjene dejanske ugotovitve o relevantnih okoliščinah, od katerih je odvisna določitev denarne odškodnine za negmotno škodo. Nestrinjanje z njihovim vrednotesnjem pa vsebinsko pomeni uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, zato je revizijsko sodišče tudi ta del revizijske graje presojalo v okviru presoje pravilnosti uporabe materialnega prava.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je bila določitev višine denarne odškodnine za tožnikovo negmotno škodo zaradi telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter zaradi strahu, ki ga je tožnik utrpel oziroma ga trpi kot posledico poškodbe zapestja - izpaha lunice oziroma lunarne kosti, in ki mu jo prvotožena stranka ni pravilno oskrbela oziroma je to storila šele po šestih tednih. Zaradi nepravilnega zdravljenja se je zapletlo in podaljšalo zdravljenje poškodbe, potrebno pa je bilo tudi odstraniti izpahnjeno kost, zaradi česar se je zmanjšala funkcionalnost tožnikove desne roke.

Poudariti je treba, da obsegu škode, ko je ugotovljen, ni mogoče določiti natančnega denarnega ekvivalenta. Telesne in duševne bolečine namreč nimajo cene. Zato tudi revizija sama ne zmore obrazložiti, zakaj gre tožniku natančno tisti znesek, ki ga zahteva, ne pa kakšen drug. Smisel povrnitve negmotne škode je v dajanju zadoščenja oškodovancu oziroma satisfakciji. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) določa, da pomeni odmera odškodnine za negmotno škodo oziroma določitev zadoščenja konkretnemu oškodovancu uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnem primeru pa je sodišče vezano na kriterije, določene v 200. členu ZOR. To so: - stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine primera (1. odstavek 200. člena ZOR), - pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, ter negativni kriterij, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).

Glede na navedene kriterije poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerje oziroma razpon med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje.V obravnavanem primeru so bili navedeni kriteriji pri odmeri odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevani. Vse okoliščine, ki vplivajo na odmero pravične denarne odškodnine in ki jih izpostavlja revizija, so bile upoštevane in tudi pravilno vrednotesne. Prav tako pa tudi umestitev dosojene odškodnine za navedeni dve obliki negmotne škode v razmerje med različnimi škodami in odškodninami zanje ter njena primerjava z odškodninami za enako škodo izkazuje njeno primernost. V tem delu je bilo zato treba revizijo tožnika zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožnik pa utemeljeno graja, da je sodišče druge stopnje neustrezno vrednotilo nevšečnosti, ki so spremljale njegovo zdravljenje in ki vplivajo na odmero odškodnine za telesne bolečine. Nepravilno zdravljenje tožnika je imelo za posledico, poleg dolgotrajnih in intenzivnih bolečin (kar šest tednov hudih, po izpovedi tožnika pa neznosnih bolečin), tudi dodatne težave oziroma nevšečnosti, tako v obdobju nepravilnega zdravljenja, posebej pa po postavitvi pravilne diagnoze poškodbe. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev je bil tožnik operiran, 23 dni hospitaliziran, 12 dni na rehabilitaciji, 7 mesecev podvržen fizioterapiji (pri pravilnem zdravljenju bi trajala fizioterapija 6 tednov), 3 mesece omejen pri uporabi desnice (pri pravilnem zdravljenju - 1 mesec), skupno zdravljenje pa je trajalo kar 8 mesecev (pri pravilnem zdravljenju - 8 tednov). Navedene nevšečnosti in dolgotrajno bolečinsko obdobje so podlaga za odmero odškodnine za telesne bolečine v celotnem vtoževanem znesku (700.000,00 SIT). Revizijsko sodišče je zato na podlagi 1. odstavka 395. člena ZPP zvišalo dosojeno odškodnino za 200.000,00 SIT. Na isti podlagi in v okviru preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je še odločilo, da tečejo zamudne obresti od dosojenega zneska (skupaj 1.800.000,00 SIT) od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dne 7.6.1994 dalje, ne pa od dne 7.6.1995 (dan izdaje sodbe sodišča druge stopnje), kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Ker se dan in mesec izdaje obeh odločb ujemata, gre nedvomno za nehoteno napako sodišča druge stopnje, saj je sodna praksa najmanj od pravnega mnenja iz leta 1987 (bivša zvezna skupna seja, 27.-29.5.1987) povsem enotna glede začetka teka zamudnih obresti od dosojene denarne odškodnine za negmotno škodo.

Sprememba izpodbijane sodbe pa je narekovala tudi drugačno odločitev o stroških celotnega postopka (2. odstavek 166. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP). Tako je revizijsko sodišče odločitev o stroških prvostopnega postopka spremenilo, upoštevajoč odvetniško tarifo, in dosojeni znesek 1.800.000,00 SIT ter stroške odmerilo v znesku 137.154,00 SIT. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je spremenilo tako, da je glede na delni uspeh tožene stranke (odločitev sodišča prve stopnje je uspela izpodbiti za znesek 700.000,00 SIT) priznalo drugotoženi stranki 14.000,00 SIT od stroška plačane takse za pritožbo. Tožniku pa je sorazmerno njegovemu delnemu uspehu z revizijo (uspel je za 200.000,00 SIT) priznalo nastale stroške (sestava revizije, obvestilo stranki) v skupnem znesku 23.715,00 SIT. Ker je tožnik zahteval tudi zamudne obresti od stroškov postopka, tečejo te od stroškov prvostopnega postopka od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, od stroškov revizijskega postopka pa od dne izdaje te sodbe dalje do plačila.