Jedro

Obsojenka v pritožbi ne izpodbija razlogov sklepa in ne polemizira z dejstvom, da v zahtevi za obnovo kazenskega postopka ni navedla novih dejstev in novih dokazov, ki bi dajali podlago za obnovo kazenskega postopka, pri čemer ji je bilo že v prejšnjih zahtevah za obnovo tega kazenskega postopka, ki so bile prav tako zavržene, obrazloženo, da je to pogoj za obnovo kazenskega postopka.

Izrek

I. Pritožba obsojene T.K. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 119/2013 z dne 21. 1. 2020, očitno na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrglo dne 1. 3. 2019 vloženo zahtevo obsojene T.K. za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 246/2003 z dne 31. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 420/2005 z dne 21. 9. 2006, s katero je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena in v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter odločilo, da se jo oprosti plačila sodne takse.

2. Zoper sklep se je pritožila obsojenka, ki v pritožbi ne navaja, iz katerih pritožbenih razlogov vlaga pritožbo, prav tako pa pritožbenemu sodišču ne poda predloga glede odločitve v zvezi s sklepom, zoper katerega se pritožuje, temveč predlaga, da sodišče sestavi poravnavo, kjer naj določi pravično odškodnino in ji jo pošlje v podpis.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu zahteve za obnovo kazenskega postopka, ki jo je vložila obsojena Tatjana Kirbiš, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ter v sklepu pojasnilo, da obsojenka v zahtevi ni navedla nobenega novega dejstva ali predlagala izvedbo kakšnega novega dokaza v zvezi s pravnomočno končanim kazenskim postopkom, da bi bilo mogoče po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP dovoliti obnovo kazenskega postopka, torej takšnega novega dejstva ali dokaza, zaradi katerega bi postala vprašljiva ugotovitev pravnomočne obsodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obsojenke. Pravilno je tudi pojasnilo, da je v zvezi z razlogi, ki jih navaja, sodbo sodišča prve stopnje preverilo sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, da je zadevo presojalo tudi Vrhovno sodišče, ki je s sodbo I Ips 102/2007 z dne 31. 5. 2007 njeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, in da se sme zahteva za obnovo kazenskega postopka vložiti le iz razlogov, ki so našteti v 410. členu ZKP, obsojenka pa takšnih razlogov v zahtevi ni navedla.

5. Obsojenka v pritožbi ne izpodbija razlogov sklepa in ne polemizira z dejstvom, da v zahtevi za obnovo kazenskega postopka ni navedla novih dejstev in novih dokazov, ki bi dajali podlago za obnovo kazenskega postopka, pri čemer ji je bilo že v prejšnjih zahtevah za obnovo tega kazenskega postopka, ki so bile prav tako zavržene, obrazloženo, da je to pogoj za obnovo kazenskega postopka. Navaja le, da je od pravnomočne obsodbe poteklo več kot 20 let, da z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi ni uspela, da zahteva zato sklenitev poravnave in izplačilo odškodnine, da je sodnica, ki je sodila na prvi stopnji, kršila Ustavo, ker ji je izrekla strožjo kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči in je zato kršila notranje zakone, da je tožilka, ki je vložila zoper njo obtožnico, to napravila zaradi osebnih koristi in pojasnjuje, zakaj je zoper njo, čeprav bi jo morala obravnavati kot oškodovanko, vložila obtožnico, ministrica za pravosodje in vlada pa morata zato končno odločiti in podpisati poravnavo.

6. Pritožba obsojenke, ki tudi v tem pritožbenem postopku ne navaja ničesar takšnega, česar ni navajala že v prejšnjih zahtevah za obnovo kazenskega postopka, zato ni utemeljena, neutemeljen pa je tudi očitek, da je bila obsojenki za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena v zvezi s 25. členom KZ izrečena kazenska sankcija, strožja od sankcije, ki je predpisana v zakonu. Za navedeno kaznivo dejanje ji je bila namreč izrečena kazen 6 mesecev zapora, V KZ pa je bila predpisana kazen do 3 let zapora.

7. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče obsojenko oprostilo plačila sodne takse, ki bi jo bila dolžna plačati zaradi neuspešne pritožbe (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).