Jedro

Ker je obravnavano premoženje v sredstvih tuje pravne osebe s sedežem v Republiki Hrvaški, obravnavane nepremičnina ne more biti predmet vračila. V primeru nejasnosti postavljenega zahtevka mora upravni organ pozvati stranke in razjasniti njegovo vsebino.

Izrek

1. Zadevi opr. št. U 1689/2007 in opr. št. 2522/2007 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. U 1689/2007. 2. Tožbama se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarstvo, št. ... z dne 25. 7. 2007, ter odločba Upravne enote A., št. ... z dne 29. 11. 2006, odpravita in zadeva vrne Upravni enoti A. v ponovni postopek.

3. Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti prvotožnicam stroške postopka v višini 350 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z odločbo, št. ... z dne 25. 7. 2007, v 1. točki izreka odločil, da se pritožbi v tem postopku stranke z interesom A.A.A. d.d. B. delno ugodi in se odpravi 1., 2, 3. in 4. točka izreka odločbe Upravne enote A., št. ... z dne 29. 11. 2006, v 2. točki, da se zavrne pritožba zoper 5. in 6. točko izreka odločbe Upravne enote A., št. ... z dne 29. 11. 2006, v 3. točki izreka pa, da se zahteva A.A., B.B., C.C. in D.D. za vračilo nepremičnine s parc. št. 2295, k.o. C., v last in posest zavrne. Prvostopni organ je z odločbo, št. ... z dne 29. 11. 2006, v 1. točki izreka odločil, da se upravičencu E.E. vrne v last in posest poslovna stavba (skladišče) v izmeri 226 m2 v stavbi ... 12 v A., skupaj z zemljiščem parc. št. 2259, z.k. vl. št. 737, k.o. C., na katerem stavba stoji (v času podržavljenja stoječi na parc. št. 131, vl. št. 309, k.o. D.), ki je bila v času podržavljenja v lasti podjetja ''B.B.B., veletrgovina z vinom in žganjem, A.'', vknjiženo kot lastnina podjetja A.A.A. d.d., B., v 2. točki izreka, da se denacionalizirana nepremičnina da v začasno upravljanje skrbnici za posebne primere A.A., v 3. točki izreka, da je zavezanec za vrnitev predmetne nepremičnine A.A.A. d.d., B., ki je dolžan v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe nepremičnino predati v upravljanje skrbnici za posebni primer A.A., v 4. točki izreka, da zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v A. po uradni dolžnosti po pravnomočnosti odločbe izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja, v 5. točki izreka, da se zahteva za vzpostavitev služnosti na nepremičnini, navedeni v 1. točki izreka te odločbe, zavrne, ter v 6. točki izreka, da stroški postopka, ki bi bremenili stranki, niso bili zaznamovani. V obrazložitvi je drugostopni organ uvodoma navedel, da je pri pisanju prvostopne odločbe prišlo do napake, saj ima obravnavana nepremičnina sedaj parc. št. 2295 in ne 2259, kot je navedeno v izreku in obrazložitvi prvostopne odločbe. Nadalje pa je navedel, da prvostopni organ zmotno meni, da določbe Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen) zavezujejo vse pravne osebe, ne glede na to, ali so tuje ali domače. Po določbah ZDen se vrača samo tisto premoženje, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini in je bilo med sredstvi domačih pravnih oseb. Ob upoštevanju načela teritorialnosti ZDen za tuje pravne osebe ne velja, sredstva tujih pravnih oseb v postopku denacionalizacije ne morejo biti predmet vračila in tuje pravne osebe niso zavezanke za vračilo premoženja. Drugostopni organ je tako zaradi napačne uporabe materialnega prava ugodil pritožbi stranke z interesom A.A.A. d.d. in odpravil prve štiri točke izreka prvostopne odločbe. Tudi dejstvo, da je drugotožnica A.A. pravočasno vložila predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljnjem besedilu: ZLPP), ne vpliva na drugačno odločitev, pri tem pa o predlogu sploh ni bilo odločeno, kar pa je v nasprotju z določbami ZUP/86. Ker pa se je ZLPP uporabljal za podjetja, ki so registrirana v Republiki Sloveniji, in ne za tuje pravne osebe, uporaba njegovih določb v obravnavani zadevi ni prišla v poštev. Pritožba pa ni utemeljena v delu, ki se nanaša na 5. in 6. točko izreka, saj služnosti niso premoženje v smislu 8. člena ZDen, pravilna pa je tudi ugotovitev prvostopnega organa v zvezi s stroški postopka. Drugostopni organ je med pritožbenim postopkom z dopisom z dne 25. 4. 2007 tudi pozval vlagatelje na spremembo zahtevka glede na to, da nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, ki pa zahtevka za odškodnino v danem roku niso postavili, zaradi česar je organ odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

Prvotožnice B.B., C.C. in D.D. so vložile tožbo iz tožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi so navedle, da je bil prenos nepremičnine v kapital podjetja A.A.A. d.d. ničen po določbi 88. člena ZDen. Navedena določba ne dopušča nobenih izjem, ali gre za domače ali tuje pravne osebe, ampak velja za nepremičnine, ne glede na to, v kateri novo nastali državi bivše SFRJ ima podjetje, ki je imetnik pravice uporabe, sedež. To potrjuje tudi določba 57. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa izključno krajevno pristojnost v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah na območju, katerega nepremičnina leži. Drugostopni organ bi moral ravno ob upoštevanju načela teritorialnosti zavzeti stališče, da ZDen velja za tuje pravne osebe, če imajo v RS pravico uporabe nepremičnin. Prvotožnice so tudi navedle, da Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi, opr. št. I Up 633/2003, postavlja tuje pravne osebe v boljši položaj, kot ga uživajo domače pravne osebe, kar ni sprejemljivo. V konkretnem primeru pa je dejansko stanje različno od dejanskega stanja iz odločbe, opr. št. I Up 633/2003. Drugostopni organ se ni z ničemer opredelil do navedb vlagateljic o tem, da je bil postopek lastninjenja podjetja A.A.A. d.d. v zvezi z obravnavanim premoženjem, nepravilen in nezakonit, ker je bila izdaja začasne odredbe predlagana, podjetje je za to vedelo in se je kljub temu olastninilo. Bistvo ZDen je vračilo premoženja, ki je bilo podržavljeno, in je treba v tem kontekstu razlagati določbo 88. člena ZDen. Jasno je, da je zavezanec vedel, da je za obravnavano nepremičnino vložen denacionalizacijski zahtevek, kar pomeni, da je prenos nepremičnine v kapital podjetja ne samo ničen, ampak gre tudi za grobo izigravanje situacije z opravičilom, da za njih slovenska zakonodaja ne velja. Ker pa je podjetje najelo odvetnika, ne moremo šteti, da ni poznalo slovenskih predpisov, temveč se domneva, da je pravne predpise in njihove sankcije poznalo. Navedle so še, da je pooblaščenec drugotožnice na poziv drugostopnega organa zapisal, da se v primeru, da se nepremičnine ne vrnejo v naravi, postavlja tudi povsem drugačen odškodninski zahtevek, kar pomeni, da je bil postavljen podredni zahtevek, ki pa ga je drugostopni organ spregledal. Prvotožnice so zato predlagale, da se odločba drugostopnega organa odpravi, potrdi odločba prvostopnega organa in da je toženka dolžna povrniti prvotožnicam stroške postopka z ZZO od izdaje sodbe do plačila v 15 dneh, vse pod izvršbo, podrejeno pa, da se drugostopna odločba odpravi in vrne v ponovni postopek ter da je toženka dolžna povrniti prvotožnicam stroške postopka z ZZO od izdaje sodbe do plačila v 15 dneh, vse pod izvršbo.

Drugotožnica A.A. je vložila tožbo iz tožbenih razlogov kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi je navedla, da toženka napačno razlaga, da določba 88. člena ZDen velja samo za sredstva domačih pravnih oseb, saj take vsebine ta določba nima. Glede teritorialnega principa veljavnosti ZDen pa bi po mnenju drugotožnice moral biti izpolnjen pogoj vzajemnosti, na kar opozarjajo tudi judikati Vrhovnega sodišča, in bi morala toženka ugotoviti, ali dejansko obstaja vzajemnost pri urejanju lastnine slovenskih podjetij na Hrvaškem, česar pa ni storila. Sicer pa zavezujočega predpisa, konkretno določbe 88. člena ZDen, ne more spremeniti poznejši predpis in tudi noben meddržavni sporazum, saj bi to pomenilo neenakost pred zakonom. Drugotožnica je še opozorila, da sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna (sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1680/94, in opr. št. U 144/96). Glede na to je povsem normalno, da se je upravni organ odločil za pridobitev mnenja pravnih strokovnjakov, ki pa je bilo spet različno od sodne prakse, kar kaže, da ne gre za enostavno vprašanje. Drugotožnica še meni, da so v tem primeru podane specifične okoliščine in razlogi, ki bi si zaslužili posebno presojo, v tem, da je 15 let zaman neštetokrat posredovala za rešitev zadeve, da je bilo podjetje A.A.A. d.d. s tem vseskozi seznanjeno, da je imelo premoženje še deset let po vloženi zahtevi status družbenega premoženja, ker se je podjetje lastninilo šele leta 2002, in je s takim delovanjem onemogočilo vzpostavitev primarne dejavnosti pravnih naslednikov bivšega lastnika podržavljenega premoženja. Drugostopni organ je sicer navedel, da drugotožnica ni odgovorila na njegov poziv glede morebitne spremembe zahtevka, kar pa ni res, saj je posredovala odgovor z dne 29. 5. 2007, v katerem je omenila, da se v primeru nevračila nepremičnin v naravi postavlja povsem drugačen odškodninski zahtevek. Drugotožnica je sodišču predlagala, da izvede vse predlagane dokaze, drugostopno odločbo odpravi in potrdi prvostopno odločbo oziroma podrejeno, da drugostopno odločbo odpravi in vrne zadevo drugostopnemu organu v ponovni postopek.

Zastopnik toženke na tožbo ni odgovoril, je pa poslal zahtevane upravne spise.

Stranka z interesom A.A.A. d.d. B. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Sodišče je zadevi združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja na podlagi določbe 1. odstavka 42. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06), ker so tožnice sovlagateljice v denacionalizacijskem postopku in izpodbijajo isti upravni akt. K 2. točki izreka: Tožbi sta utemeljeni.

Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je drugostopni organ v pritožbenem postopku na pritožbo stranke z interesom A.A.A. d.d. odpravil odločitev prvostopnega organa v delu, s katerim je bilo pok. denacionalizacijskemu upravičencu E.E. vrnjeno v naravi podržavljeno premoženje, t.j. skladišče v izmeri 226 m2 v stavbi ... 12 v A, skupaj z zemljiščem s parc. št. 2295, k.o. C., ki je last zavezanca - stranke z interesom A.A.A. d.d., potrdil odločitev prvostopnega organa v delu, v katerem je slednji zavrnil zahtevo vlagateljic za vzpostavitev služnosti in odločil o stroških, ter zavrnil zahtevo tožnic za vračilo nepremičnine s parc. št. 2295, k.o. C., v last in posest. Po določbi 18. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54-I/02 - odl. US in 18/05 - odl. US) se nepremičnine vrnejo, če niso podane ovire, določene s tem ali drugim zakonom. Če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, gre upravičencu odškodnina, med drugim na njegovo zahtevo v obveznicah (določba 1. odstavka 42. člena ZDen). Po določbi 51. člena ZDen je v postopku denacionalizacije zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja - stvari (v naravi) pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem. Podržavljeno premoženje se ne vrača v naravi, če je v lasti fizičnih ali civilno pravnih oseb (določba 3. odstavka 16. člena ZDen), premoženje pravnih oseb v mešani lastnini pa se lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja (določba 4. odstavka 16. člena ZDen). Glede na teritorialni princip veljavnosti predpisov RS se torej lahko vrača le premoženje, ki je v sredstvih domačih pravnih oseb - t j. pravnih oseb s sedežem na območju RS (pojem domačih pravnih oseb je ob uveljavitvi ZDen opredeljeval Zakon o podjetjih, enako pa ga sedaj opredeljuje veljavni Zakon o gospodarskih družbah) in pod pogoji določbe 41. člena ZDen. Vračilo v obliki sredstev tujega podjetja v naravi, če ta sredstva ležijo v Republiki Sloveniji, bi po mnenju sodišča pomenilo nedopusten poseg v premoženje tujega podjetja in v druge pravice, česar pa, glede na to, da gre za podjetje tuje države, ni dopustno storiti.

V obravnavanem primeru je tudi po presoji sodišča drugostopni organ pravilno zaključil, da vračilo obravnavane nepremičnine v naravi glede na zgoraj citirane določbe ZDen ni možno. Ugotovil je namreč, da je stranka z interesom podjetje A.A.A. d.d. tuja pravna oseba s sedežem v Republiki Hrvaški - kar je bila tudi že ob uveljavitvi ZDen in ZLPP -, ki se je lastninsko preoblikovala v skladu z zakonodajo Republike Hrvaške na podlagi sklepa hrvaškega fonda za privatizacijo z dne 29. 1. 2001 in v lastninsko preoblikovanje vključila tudi obravnavano nepremičnino, zaradi česar njena sredstva oziroma natančneje obravnavana nepremičnina ne more biti predmet vračila. Ugovori tožnic v zvezi z kršitvijo določbe 88. člena ZDen in lastninjenjem zavezanega podjetja kljub vloženemu predlogu za izdajo začasne odredbe tako ne morejo vplivati na pravni zaključek glede oblike vračila zahtevanega premoženja. Podjetje se namreč, kot je bilo že navedeno, ni lastninilo po določbah ZLPP, saj zanj ni veljal, zaradi česar vložen predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP tudi ni mogel vplivati na potek njegovega lastninjenja. Gre pa tudi za enako dejansko stanje kot v sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 633/2003 z dne 6. 10. 2005, po kateri so predmet vračila sredstva tuje pravne osebe, ki jih je le-ta pridobila pred uveljavitvijo ZDen, ob osamosvojitvi Republike Slovenije in ob uveljavitvi ZDen pa je bila to družbenopravna oseba s sredstvi v družbeni lastnini. Na drugačno odločitev v zadevi pa tako tudi ne more vplivati drugačno stališče, zavzeto v sodbah, opr. št. U 1680/94, in opr. št. U 144/96, saj gre za starejši zadevi, ki ne predstavljata ustaljene sodne prakse o tem vprašanju. Sodišče pa še pojasnjuje, da so bile podjetju lastninska oziroma druge stvarne pravice, med katere sodišče šteje tudi pravico uporabe, ob pogoju vzajemnosti zajamčene z določbo 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I), zaradi česar tudi ne more biti zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja, ki je sestavni del njegovega premoženja in leži v Republiki Sloveniji. Takšno stališče potrjuje tudi meddržavni sporazum, sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ratificiran z Zakonom o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko-pravnih razmerij (Uradni list RS, MP, št. 31/99), ki sicer ne govori o denacionalizaciji, vendar pa med drugim daje tujim lastnikom in tudi imetnikom pravice uporabe, upravljanja in razpolaganja, pridobljenih na sredstvih v družbeni lastnini na odplačen način, ko so na ozemlju druge države, enako pravno varstvo pred sodišči in drugimi državnimi organi, kot je zajamčeno domačim pravnim in fizičnim osebam (določba 2. člena pogodbe). Dejanske vzajemnosti upravnemu organu torej ni bilo treba ugotavljati glede na citirani sporazum. Časovno trajanje zadeve in seznanjenost zavezanca podjetja A.A.A. d.d. pa tudi ne predstavljata takšnih okoliščin, na podlagi katerih bi bila možna drugačna odločitev glede oblike vračila.

Sodišče pa se strinja s tožnicami, da je drugostopni organ spregledal, da tožnice niso spremenile zahtevka v odškodninski zahtevek v odgovoru na njegov poziv. Iz odgovora pooblaščenca drugotožnice z dne 29. 5. 2007, s katerim so se v celoti strinjale tudi prvotožnice (dopis pooblaščenca prvotožnic z dne 6. 6. 2007), je namreč razvidno, da se v primeru, da se nepremičnine ne vrnejo v naravi, postavlja drugačen odškodninski zahtevek, ki ga drugotožnica v nadaljevanju odgovora še podrobneje razčleni. Po oceni sodišča je tako takšno sklepanje organa glede na vsebino odgovora napačno oziroma vsaj preuranjeno. Sprememba zahtevka, kot je bila podana, bi namreč utegnila kazati na spremembo zahtevka po določbi 42. člena ZDen. V primeru nejasne oziroma nerazumljive vloge strank, za kar v obravnavanem primeru nedvomno gre, pa bi moral drugostopni organ po določbi 68. člena ZUP/86 razjasniti njeno vsebino in stranke oziroma vlagateljice zahtevka ponovno pozvati, da se opredelijo v zvezi s pozivom, in nato opraviti tudi ustno obravnavo po določbi 149. člena ZUP/86 zaradi vodenja ugotovitvenega postopka v smeri ugotavljanja višine odškodnine za podržavljeno premoženje, in nanjo povabiti tako vlagateljice zahtevka, kot tudi zavezance za vračilo, kar so, glede na podatke spisa in drugostopnega akta, vlagateljice zahtevka tudi predlagale, čemur pa drugostopni organ ni sledil. Ker je drugostopni organ s takšnim postopanjem kršil pravila postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (določba 2. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), je sodišče tožbi ugodilo, odpravilo akt drugostopnega organa ter glede na vsebino zadeve tudi akt prvostopnega organa na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v smislu določb 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj prvostopni organ razjasni, ali in če, kakšna sprememba zahtevka je bila podana, po morebitni spremembi zahtevka v odškodninski zahtevek pa naj za ta del zahtevka v postopek ponovno pritegne zavezanko za plačilo odškodnine v obveznicah Slovensko odškodninsko družbo d. d. in izpelje ugotovitveni postopek v tej smeri in o stvari ponovno odloči glede na rezultat ugotovitvenega postopka.

K 3. točki izreka: Sodišče je zahtevku prvotožnic za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v določbi 2. odstavka 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.