Jedro

Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je bil s plačilnim nalogom kaznovan nekdo, ki dejansko ni storil prekrška, predstavlja uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja;iz okoliščin, ki jih v podkrepitev zatrjevanega dvoma o resničnosti odločilnega dejstva navaja vložnik zahteve, ne izhaja precejšnja stopnja verjetnosti, da se je neka druga oseba, katere identiteta ni bila ustrezno preverjena, v postopku o prekršku lažno izdajala za storilca prekrška.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Koper (v nadaljevanju prekrškovni organ) je s plačilnim nalogom 0000102071624 z dne 18. 10. 2011 storilca prekrška I. E. spoznal za odgovornega storitve prekrška po petem odstavku 16. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) v zvezi s prvim odstavkom tega člena, in prekrška po sedemnajstem odstavku 88. člena ZPrCP v zvezi s prvim odstavkom tega člena. Izrekel mu je enotno globo v znesku 240 EUR. Plačilni nalog je bil storilcu prekrška vročen takoj na kraju prekrška. Zoper navedeni plačilni nalog zahteva za sodno varstvo ni bila vložena in je dne 27. 10. 2011 postal pravnomočen.

2. Zoper pravnomočen plačilni nalog vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve po drugi alineji 62. člena v zvezi s prvim odstavkom 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve navaja, da prekrškovni organ I. E., ki je kot kršitelj naveden na izpodbijanem plačilnem nalogu, ni seznanil s procesnim gradivom, zato I. E. v postopku ni imel možnosti, da se o zadevi izjavi oziroma da o njej poda kakršnakoli pojasnila. S tem je prekrškovni organ kršil drugo alinejo 62. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 57. člena ZP-1 in 29. členom Ustave. I. E. se je s plačilnim nalogom seznanil šele po njegovi pravnomočnosti, ko je od Carinske uprave v juliju 2013 prejel sklep o davčni izvršbi zaradi neplačane globe. Po mnenju vložnika zahteve je v obravnavani zadevi podan tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, saj obstaja velika verjetnost, da se je pravi storilec prekrška lažno predstavil kot I. E., prekrškovni organ pa ni opravil ustreznih poizvedb, s katerimi bi zanesljivo potrdil identiteto storilca. Kot okoliščine, ki vzbujajo dvom v pravilnost ugotovljenega odločilnega dejstva, da je prekrška storil I. E., vložnik navaja, da je iz priložene fotokopije vozniškega dovoljenja razvidno, da ima I. E. drugačno številko vozniškega dovoljenja, kot je navedena na plačilnem nalogu, da je I. E. trdil, da se je nekdo v postopku o prekršku že lažno izdajal zanj in da je podpis I. E. že na prvi pogled drugačen od podpisa kršitelja na plačilnem nalogu. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano odločbo o prekršku razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prekrškovnemu organu.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki pa priporočene pošiljke ni dvignil. B.

4. Zaradi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 dovoljeno vložiti zaradi kršitve materialnega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zaradi drugih kršitev določb postopka o prekršku, če so te vplivale na zakonitost odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Vrhovno sodišče torej presoja v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve na podlagi takšnega dejanskega stanja, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba oziroma odločba o prekršku. Po določbi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 pa ima Vrhovno sodišče pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost odločilnih dejstev, ugotovljenih v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, ter v primeru precejšnjega dvoma o njihovi resničnosti izpodbijano odločbo razveljavi in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim organom prve stopnje. Vendar se mora pooblastilo iz tega člena uporabljati restriktivno, saj se sicer izredno pravno sredstvo spremeni v redno, kar pa ni namen te določbe.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v izpodbijanem pravnomočnem plačilnem nalogu in na katerega je Vrhovno sodišče pri presoji v zahtevi uveljavljene kršitve vezano, izhajajo naslednja odločilna dejstva: 1) da je v pravnomočnem plačilnem nalogu kot kršitelj naveden I. E., 2) da so na plačilnem nalogu navedeni tudi njegovi osebni podatki (EMŠO, rojstni kraj, državljanstvo in prebivališče) in 3) da je bil v obravnavani zadevi plačilni nalog kršitelju izdan in vročen takoj na kraju prekrškov, ki jih je uradna oseba osebno zaznala, kar je kršitelj potrdil s podpisom.

6. Ugotavljanje odločilnih dejstev v postopku pred prekrškovnim organom (hitri postopek) po določbi prvega odstavka 55. člena ZP-1 poteka brez odlašanja, hitro in enostavno, kar velja še posebej takrat, ko se o prekršku odloči s plačilnim nalogom, ki je namenjen predvsem obravnavi enostavnih dejanskih stanov. Plačilni nalog, ki velja kot pisna odločba o prekršku (tretji odstavek 57. člena ZP-1), se po določbi prvega odstavka 57. člena ZP-1, ki je veljal v času vročitve izpodbijanega plačilnega naloga, izda in vroči kršitelju takoj na kraju prekrška, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna, ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav. Ob vročitvi plačilnega naloga se kršitelju hkrati ustno predstavi storjeni prekršek in dokaze, kar se zaznamuje na plačilnem nalogu. Kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov se kršitelju vroči skupaj s plačilnim nalogom le, če kršitelju plačilnega naloga ni mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška (peti odstavek 57. člena ZP-1).

7. V obravnavani zadevi je bil kršitelju izpodbijani plačilni nalog s poukom o pravici do pravnega sredstva izdan in vročen takoj na kraju storitve prekrškov, kar je kršitelj potrdil s podpisom. Osebi, zoper katero je uradna oseba prekrškovnega organa tega dne vodila postopek zaradi storitve uvodoma navedenih prekrškov, je bila torej neposredno dana možnost, da se izjavi o prekrških, zato očitek bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz druge alineje 62. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 57. člena ZP-1 in 29. členom Ustave ni utemeljen. Trditev zahteve, da ta možnost ni bila dana I. E. ki je kot kršitelj naveden na plačilnem nalogu, temveč drugi osebi, ki se je zanj lažno izdajala, se opira na drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijanem plačilnem nalogu, zato po vsebini predstavlja uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

8. Vrhovnemu sodišču se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni pojavil precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočnem plačilnem nalogu. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč iz okoliščin, ki jih v podkrepitev zatrjevanega dvoma o resničnosti odločilnega dejstva, da je obravnavana prekrška storil I. E., navaja vložnik zahteve, ne izhaja precejšnja stopnja verjetnosti, da se je neka druga oseba, katere identiteta ni bila ustrezno preverjena, v postopku o prekršku lažno izdajala za I. E. 9. Na podlagi drugega odstavka 14. člena ZPrCP lahko policisti z namenom opravljanja nadzora stanja in prevoznosti cest, vozil, tovora v in na vozilih, voznikov in drugih udeležencev cestnega prometa, ustavijo udeleženca v cestnem prometu. V tem primeru je praviloma prvo dejanje policista ugotavljanje identitete ustavljene osebe. Uporabo tega policijskega pooblastila izpeljuje Pravilnik o policijskih pooblastilih (Uradni list RS, št. 40/2006 in nasl. – v nadaljevanju Pravilnik), ki v II. poglavju, ki nosi naslov "Splošna policijska pooblastila", v členih od 14 do 18 določa način ugotavljanja identitete in identifikacijski postopek. Policist ugotavlja identiteto tako, da zahteva izročitev javne listine, opremljene s fotografijo, ki jo je izdal državni organ, da pogleda listino ter primerja in preveri podatke (prvi odstavek 14. člena Pravilnika). Če policist dvomi o pristnosti javne listine ali je oseba nima, lahko ugotavlja identiteto z razgovorom, v katerem preverja podatke o identiteti s pomočjo podatkov iz evidenc, drugih listin, s pomočjo drugih oseb ali na drugem kraju ali na način, ki ga predlaga oseba, če je ta varen in smotrn (tretji odstavek 14. člena Pravilnika). Osebni podatki se ugotavljajo na podlagi listine za dokazovanje istovetnosti. Dokument za izkazovanje identitete je poleg osebne izkaznice tudi vsaka javna listina, ki je opremljena s fotografijo in ki jo je izdal državni organ ter na podlagi katere lahko policist nedvomno ugotovi identiteto osebe (vozniško dovoljenje, potni list ipd.).

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru iz izpodbijanega plačilnega naloga izhaja, da je policist ugotavljal identiteto kršitelja, saj so v plačilnem nalogu navedeni točni osebni podatki kršitelja, ki se po ugotovitvah Vrhovnega sodišča v celoti skladajo z osebnimi podatki I. E., navedenimi na fotokopiji njegove osebne izkaznice, ki se nahaja v spisu. Glede na navedeno ugotovitev ne more biti nobenega dvoma, da je policist na kraju prekrška preveril istovetnost kršitelja ter ugotovil, da gre za I. E. Vložnikova navedba, da se je v preteklosti nekdo že lažno izdajal za I. E., po presoji Vrhovnega sodišča ne more vzbuditi precejšnjega dvoma v pravilnost navedene ugotovitve, saj ostaja zgolj na ravni posplošene trditve in ni podkrepljena z nobenimi konkretnimi okoliščinami, ki bi jo potrjevale. Ne iz zahteve in ne iz podatkov spisa na primer ne izhaja, da bi bili I. E. odtujeni osebni dokumenti ali da bi bil zoper osebo, ki se je že lažno izdajala za I. E., zaradi tega sprožen kakšen postopek.

11. Tudi samo dejstvo, da se številka vozniškega dovoljenja, navedena na plačilnem nalogu, razlikuje od številke vozniškega dovoljenja I. E., s čimer vložnik meri na to, da I. E. ne more biti pravi storilec prekrškov, saj ima drugačno številko vozniškega dovoljenja od tiste, ki jo je na kraju prekrškov ugotovil prekrškovni organ, po presoji Vrhovnega sodišča ne more imeti bistvenega pomena. Kršitelj namreč vozniškega dovoljenja v času storitve prekrškov pri sebi sploh ni imel (ravno zato je storil prekršek po petem v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZPrCP), zato policist številke vozniškega dovoljenja kršitelja ni mogel ugotoviti na način, da bi jo prepisal iz vozniškega dovoljenja, ki bi mu ga na kraju prekrškov pokazal kršitelj, in kar bi lahko kazalo na to, da je pravi storilec prekrškov oseba, ki ima takšno številko vozniškega dovoljenja, kot jo je ugotovil prekrškovni organ na podlagi vozniškega dovoljenja, ki mu ga je na kraju prekrškov izročil dejanski storilec prekrškov. Samo dejstvo, da se podpis kršitelja na plačilnem nalogu in podpis I. E. na dopisih, poslanih prekrškovnemu organu, že na prvi pogled očitno razlikujeta, pa tudi ni tako tehtna okoliščina, ki bi v povezavi z ostalimi ugotovljenimi okoliščinami lahko vzbujala precejšen dvom o tem, da podpis na plačilnem nalogu ne pripada I. E. Iz splošnih življenjskih

izkušenj je namreč znano, da se posamezniki v določenih okoliščinah in iz različnih vzrokov lahko podpišejo očitno drugače, kot se podpisujejo sicer.

C.

12. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi z 171. členom ZP-1).