Jedro

Članstvo v Kulturbundu, v katerega so Nemci sprejemali le pripadnike nemške narodnosti po merilih, ki so jih sami določili, je po presoji sodišča zadostna podlaga za dejansko ugotovitev nemške narodnosti osebe. Domnevo o nelojalnosti pa se lahko izpodbija, vendar le z navajanjem in dokazovanjem konkretnih okoliščin, ne zgolj s pavšalnimi in nekonkretiziranimi navedbami.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve Občine V. z dne 5.4.1994, s katero je bilo ugotovljeno, da pok. R.E.J., roj.

16.3.1880 v V., ni državljan Republike Slovenije in da se ni štel za jugoslovanskega državljana. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bil imenovani član Kulturbunda, s čemer je bila ugotovljena njegova nemška narodnost. Članstvo je razvidno iz arhivskega gradiva Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo, ki ga hrani Referat za dislocirano arhivsko gradivo II. v Ljubljani, Kongresni trg 1. Iz arhiva tožene stranke pa je razvidno, da je zapustil Slovenijo pred 4.12.1948 kot Volksdeutscher. Zato tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, po kateri imenovani ni postal državljan FLRJ. Tožena stranka tudi meni, da zaslišanje prič, ki jih predlagata tožnici, ne bi vplivalo na odločitev o stvari, saj je odločba organa prve stopnje utemeljena z dokazi, ki jih hranita Arhiv Republike Slovenije in arhiv tožene stranke. Zato je pritožbo na podlagi 1. odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrnila.

Tožnici v tožbi trdita, da nobeden izmed treh pogojev, ki jih določa citirani zakon, ni izpolnjen. Pokojnik ni bil oseba nemške narodnosti, saj se je v Kulturbund vpisal pod prisilo in ni deloval v nacističnih organizacijah. Članstvo v navedeni organizaciji še ne pomeni nemške narodnosti. Pred vojno je bila ta organizacija legalna in registrirana kot dovoljeno društvo. Sicer je bil doma pogovorni jezik slovenski in je pokojnik med vojno s hrano in denarjem pomagal partizanom. Uporaba novele Zakona o državljanstvu pomeni nedovoljeno retroaktivno uporabo predpisa. Predlagata, da se v dokazne namene zasliši Ž.M. iz V.. Družino je poznal osebno in je proučeval zgodovino Š. družine med NOB. Zato bo lahko kot izvedenec ocenil pristnost in avtentičnost seznamov. Tožnici predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Ur.l.DFJ, št. 64/45 in Ur.l.FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) se za državljane ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki (na dan uveljavitve novele zakona, objavljene v Ur.l., št. 105/48, to je 4.12.1948) živijo v tujini in so se pred ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim Federativne ljudske republike Jugoslavije, kar pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva ljudskih republik.

Glede na podatke priloženih upravnih spisov tožbeni ugovori sodišču ne zbujajo dvomov o tem, da je tožena stranka odločila v skladu s citiranim zakonom. Tožnici niti ne trdita, da pok. R.E. ob uveljavitvi navedene zakonske določbe ni živel v tujini in da ni bil član Kulturbunda. Neizpodbijano članstvo v navedeni organizaciji, v katero so Nemci sprejemali le pripadnike nemške narodnosti po merilih, ki so jih sami določili, je po presoji sodišča zadostna podlaga za dejansko ugotovitev tožene stranke o nemški narodnosti pok. E.R.. Zato ni pomembno, če je bila to pred vojno legalna organizacija. Tudi ni bistven zatrjevani slovenski domači pogovorni jezik. Tožnici tudi ne moreta uspeti s tožbenim ugovorom, ko terjata ocenjevanje pristnosti in avtentičnosti seznama Kulturbunda. Upravna organa sta uporabila glede tega arhivske podatke, ki so tudi po presoji sodišča lahko podlaga za odločanje v postopku. Poleg tega pa takšen tožbeni ugovor predstavlja tudi neupoštevano tožbeno novoto, saj tožnici v upravnem postopku glede samega seznama nista imeli konkretnih ugovorov. Tožnici tudi ne moreta s pavšalnimi in nekonkretiziranimi tožbenimi navedbami o pomoči partizanom smiselno izpodbijati obstoja tretjega pogoja, to je nelojalnosti pokojnega. Nelojalnost se namreč domneva. Lahko pa bi tožnici to domnevo o nelojalnosti izpodbijali kot dejansko neutemeljeno, vendar le z navajanjem in dokazovanjem takšnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničile negativni pomen članstva v navedeni organizaciji. Samo splošne navedbe o pomoči partizanom po presoji sodišča ni možno opredeliti kot takšnih okoliščin. Tožnici tudi ne moreta uspeti z ugovorom nedovoljene retroaktivne uporabe novele cit. zakona (1. člena novele iz leta 1948). Po mnenju sodišča je potrebno sporno določbo razlagati z njeno vsebino in vsebino določbe, na katero se navezuje (1. odstavek 35. člena) ter z namenom, ki ga je novela zasledovala.

Dopolnitev 35. člena z novim 2. odstavkom pomeni izjemo od 1. odstavka istega člena. Njen namen je po vsebini dosežen le v primeru njene uporabe od uveljavitve 1. odstavka 35. člena zakona dalje. Zato sodišče tudi ta tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen.

Glede na navedeno sodišče nima pomislekov o tem, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila predpise, na katere se sklicuje. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97). Citirane določbe ZUS/77 je sodišče pri tem smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).