Jedro

V obravnavani zadevi je podano zavajanje iz razloga, ker so bili izdelki v katalogih in časopisih označeni z dvema cenama in ker po višji ceni družba izdelkov ni nikoli prodajala.

Pri zavajajoči poslovni praksi ni nujno, da potrošnika tudi v resnici napelje k temu, da sprejme odločitev o poslu in kupi oglaševani izdelek. Zadošča namreč že možnost zavajanja oziroma možnost, da bi informacija, ki jo ponudnik ustvari v potrošniku, utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijani aktom je Tržni inšpektorat RS, Območna enota Ljubljana, na podlagi 2. odstavka 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami odločil, da se gospodarski družbi A. d.o.o., prepoveduje uporaba nepoštene poslovne prakse, ki jo družba uporablja v prodajnih katalogih in časopisih ..., in sicer z oglaševanjem cenovne prednosti, saj se oglaševano blago pred akcijo ni prodajalo po oglaševanih višjih cenah, saj podjetje ni predložilo dokazov za resničnost oglaševanih cen in se zato šteje, da navedbe v njegovi poslovni praksi niso resnične, saj taka poslovna praksa glede oglaševanja cenovne prednosti, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika ter povzroča ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, s čimer lahko povzroči oškodovanje potrošnikov.

2. Pri inšpekcijskem pregledu je inšpektorica iz reklamnih materialov, naključno izbrala 24 artiklov, ki so se oglaševali in ponujali v prodajo. V pojasnilih, ki jih je podal zavezanec v postopku, tožena stranka v povzetku le-teh pravi, da je tožeča stranka povedala, da oznake za način reklamiranja cen v določenih primerih pomenijo prodajne cene, ki so veljale pred akcijo ali bodo veljale po akciji oz. po ceniku ali pa, da so namesto cen navedene od dobavitelja priporočene prodajne cene. Iz prospektov in katalogov je razvidno, da je reklamna akcija vsebovala primerjanje cen: namreč tiste cene, katere aktualno zahtevajo, z drugimi cenami, katere so prečrtali in katerim smo dali oznako *(»prečrtane cene »ali« namesto cene«). Tako so v katalogih, prospektih in tudi velikih letakih v trgovinah jasno in razločno opredelili, da gre pri cenah, ki so označene z *, za cene, ki so »* od dobavitelja priporočene prodajne cene«. To je razvidno iz katalogov in prospektov, kot tudi iz plakatov, ki so bili nameščeni v trgovinah, ki jih prilagajo. Pri tej vrsti prodajnih akcij gre za klasično primerjanje cen. Pri tem mora prodajalec izpostaviti, s katerimi cenami primerja trenutno zahtevane cene. Ni samo po sebi umevno, da so primerjalne cene (»prečrtane cene«) tiste, ki jih je prodajalec redno zahteval pred akcijo. To je samo ena izmed možnosti, seveda pa je to stvar prodajalca, da lahko svoje trenutne cene primerja tudi z drugimi cenami. Pomembno je samo, da mora jasno komunicirati, s katerimi cenami dela primerjavo (redna sodna praksa v zadnjih desetletjih v Nemčiji in Avstriji, npr. avstrijsko Vrhovno sodišče, 4 Ob 349/76, 4 Ob 117/94 idr.). Tožnik je nadalje pojasnil, da so v komunikacijskih sredstvih prečrtane cene označili z * in v prospektih, katalogih in plakatih v trgovinah zapisali: »namesto cene so od dobavitelja priporočene prodajne cene«. Primerjane cene so torej tiste cene, ki jih dobavitelji redno priporočajo in so razvidne tudi v cenikih dobaviteljev. V izjavi je tožeča stranka še navedla, da ni primerjala cen, ki so jih zahtevali pred akcijo s tistimi, ki jih zahtevajo med akcijo, ampak so primerjali aktualne cene s cenami, ki jih priporočajo dobavitelji in so na ta način primerjave tudi jasno sporočali potrošnikom.

3. Celo primerjava z neobveznimi priporočenimi cenami je načeloma zadosti jasna in nezavajajoča (avstrijsko Vrhovno sodišče, 4 Ob 399/83, Ob 84177). Gre torej za ustaljeno prakso oglaševanja blaga v državah Evropske unije, ki ustreza vsem določilom ZVPNPP.«

4. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega akta tožena stranka povzema, da je inšpektorica zavezancu poslala dopis ter ga ponovno seznanila z določili 2. in 3. odstavka 7. člena Zakona o trgovini ter 14. členom Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami. Zavezanec je na podlagi tega dopisa dostavil le dokazila o tem, da so otvoritvene cene v Ljubljani enake kot v Mariboru. Kartic artiklov oziroma, da je oglaševana višja cena na artiklih resnična, ni posredoval. Zavezanec v določenem roku ni posredoval vse zahtevane dokumentacije in se zato, glede na 2. odstavek 14. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, ugotavlja, da je zavezanec predložil pomanjkljive dokaze, zaradi česar se šteje, da sporne navedbe v njegovi poslovni praksi niso resnične.

5. Upravni organ ugotavlja, da je družba A. d.o.o. zavajala ali utegnila zavajati povprečnega potrošnika k nakupu že z samim načinom predstavitve cenovne prednosti, to je z oznako (na posameznih artiklih) dveh cen, in sicer redna prečrtana cena in cena s popustom, ki označuje znižanje. Potrošnik je ob pogledu na označeni ceni prepričan, da je cena takega artikla ugodnejša, kot bi bila, če blago ne bi bilo tako označeno, zato se odloči za nakup. Tako družba A., d.o.o. vpliva oziroma utegne vplivati na potrošnike, da sprejmejo odločitev o nakupu, ki je sicer v primeru, če bi bil artikel označen samo z eno ceno, ne bi sprejel in zato je tako ravnanje družbe A. d.o.o. treba opredeliti kot zavajajoče. V prodajnih katalogih in časopisih ... sta na posameznih artiklih navedeni dve ceni (redna prečrtana cena in cena s popustom, ter pri artiklih popisanih zgoraj nekateri tudi s % prihranka in *, ki naj bi bila oznaka za od dobavitelja priporočena prodajna cena) in sta namenjeni potrošnikom, ki iščejo ugodne nakupe in se ob takšni oznaki, v dobri veri, da gre za resnično nižjo ceno in s tem ugodno ponudbo, odločijo za nakup.

6. V obravnavani zadevi je treba v tej zvezi pojasniti, da je družba A., d.o.o. s svojim oglaševanjem zajela blago, ki ga uporabljajo praktično vsi ljudje. S svojim oglaševanjem je poskušala vzbuditi pozornost najširšega kroga potrošnikov, predvsem pa tistih, ki iščejo cenovno ugodne nakupe. Tem potrošnikom predstavlja cena enega izmed odločilnih dejavnikov, ki vpliva na odločitev o nakupu in ti potrošniki so tudi zelo naklonjeni raznim oglaševanjem znižane cene (t.i. akcije, akcijske cene, cena s popustom). Čeprav potrošniki izbire o nakupu ne prepuščajo trgovcem, ima trgovec, ki mu potrošniki zaupajo, velik vpliv na njihove odločitve o nakupu določenega blaga. Družba A., d.o.o. nedvomno uživa določeno stopnjo zaupanja, zato ji potrošniki verjamejo, ko z označenimi ceni, na kateri sta navedeni dve ceni (ena višja, druga s popustom), predlaga nakup, ki je ugoden. Nakup tako označenega blaga potrošniki dojemajo kot cenovno ugoden nakup, nakup blaga, ki takšnih oznak (dveh cen) nima, pa je zanje nezanimiv.

7. Gre za zavajanje iz razloga, ker so bili izdelki v katalogih in časopisih ... označeni z dvema cenama in ker po višji ceni družba A. d.o.o. izdelkov ni nikoli prodajala. Potrošnik, ki je akcijam zelo naklonjen, se tako ob vpogledu na dve ceni, nehote odloči za nakup blaga. Zanj je pomembno le dejstvo, da bo izdelek kupil po ugodni ceni, ki je nižja od prejšnje cene. Gre tudi za pritisk na potrošnika, ki se za nakup ne odloči le na podlagi njegovega prepričanja o kakovosti samega blaga, ampak zaradi znižanja, ki pa v resnici sploh ni znižanje. Glede na to, da so bile navedbe o ceni neresnične, oglaševanje zavajajoče, je bil potrošnik nedvomno zaveden. Takšna poslovna praksa se šteje za zavajajočo, zaradi neresničnih navedb, saj s tem nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in tako bistveno izkrivlja ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena. Družba A. d.o.o. je s svojo poslovno prakso nedvomno lahko povzročila oškodovanje potrošnikov. Potrošniki so namreč ob napisu dveh cen (višja cena in cena s popustom) upravičeno sklepali o cenovni prednosti. Opisana poslovna praksa pa bi lahko imela za posledico oškodovanje potrošnikov, kar bi utegnilo povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. 8. Poleg tega pa je treba še poudariti, da oglaševanje blaga z dvema cenama (višjo ceno in ceno s popustom) pri potrošniku nedvomno ustvarja vtis, da je cena tistega blaga, ki je tako označeno, ugodnejša od siceršnje redne prodajne cene (t.j cene v času, ko blago take oznake ni imelo). Potrošniki so namreč prepričani, da je cena označenega blaga dejansko nižja oziroma ugodnejša, kot bi bila, če blago ne bi bilo tako označeno. S takšnim načinom označevanja si je potrošnik ustvaril napačen vtis o ponudbi.

9. Cilj takšnega načina oglaševanja oziroma označevanja cen je, da je družba A. d.o.o. nameravala povečati prodajo. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da je bil inšpekcijski pregled opravljen v času poletnih razprodaj in različnih poletnih akcij, ki so še vedno trajale in je smisel takšnega označevanja cen ravno v tem, da se prodajajo izdelki po nižji ceni kot prej, zato da bi se prodali izdelki, ki do sedaj niso šli v prodajo. V konkretnem primeru pa je bilo še ugotovljeno, da se izdelki v predmetni prodajalni sploh nikoli niso prodajali po višji ceni, saj družba ni z ničemer dokazala, da so se izdelki prodajali po višjih cenah oz. po cenah kot jih pojmuje zavezanec »od dobavitelja priporočena prodajna cena«.

10. Pri zavajajoči poslovni praksi ni nujno, da potrošnika tudi v resnici napelje k temu, da sprejme odločitev o poslu in kupi oglaševani izdelek. Zadošča namreč že možnost zavajanja oziroma možnost, da bi informacija, ki jo ponudnik ustvari v potrošniku, utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Zavajajoče oglaševanje ni nujno v celoti neresnično. Tudi oglas, ki prikazuje le del resnice, lahko zavaja in ustvarja napačen vtis o ponudbi.

11. Prav tako se ugotavlja, da reklamni katalogi in časopisi ..., ki jih potrošniki prejmejo v svoje nabiralnike praktično enega za drugim, vsako sredo v tednu (kot je bilo že ugotovljeno v inšpekcijskem postopku z zapisnikom št. 0610-43/2016-1-30029 dne 04.01.2016 in zapisnikom št. 0610-43/2016-5-30029 dne 19.01.2016 in kot izhaja iz že izdane odločbe o prekršku št. 7100-591/2016-4-30029 z dne 04.05.2016) ter iz inšpekcijskega postopka dne 13.07.2016, veljajo le 3 ali 5 dni, kar vzbuja pri potrošnikih dodaten pritisk, da bo ugodne ponudbe hitro konec in da mora hitro v trgovino. Prav tako iz navedenega izhaja, da družba A. d.o.o., že od 28. 12. 2015 (kot je bilo ugotovljeno v inšpekcijskem postopku št. 0610-43/2016-1-30029 z dne 4. 1. 2016) uporablja nepošteno poslovno prakso in tudi nima namena prenehati z izvajanjem take poslovne prakse, saj na enak način oglašuje tudi v času inšpekcijskega pregleda z dne 13. 7. 2016. Sklicuje se na določila 12.b člena Zakona o varstvu potrošnikov, prvi odstavek 4. člena, 4. točko prvega odstavka 5. člena, 14. člen in 12. členu ZVPot. 12. V pritožbi tožnik pravi, da napadena odločba spregleda, da podjetje nikakor ni primerjalo cen, ki jih aktualno zahtevajo, s cenami, ki so jih zahtevali pred prodajno akcijo. Pritožnik je v oglaševanju primerjal aktualne cene s cenami, ki so od dobavitelja priporočene prodajne cene ("prečrtane cene" ali "namesto cene"). V vseh svojih sporočilih, tako v katalogih, prospektih in tudi v velikih lepakih v posameznih trgovinah je pritožnik jasno in razločno opredelil, katere cene primerja. Pritožnik je nedvoumno in na jasen način potencialnim kupcem sporočil, da gre pri cenah, ki so označene z * in so prečrtane, za cene, ki so ,,od dobavitelja priporočene prodajne cene". Pravno gledano je torej treba presoditi, ali gre pri primerjanju "namesto cen" ali "prečrtanih cen" z aktualnimi cenami za dopustno poslovno prakso ali je takšna poslovna praksa nepoštena. Nikakor pa ne gre za primerjanje cen, ki jih je pritožnik zahteval pred akcijo in v akciji. Poslovni svet ni tako enoličen, da bi bilo samo po sebi umevno, da so primerjane cene ("prečrtane cene") tiste cene, ki jih je prodajalec redno zahteval pred akcijo. Pomembno je samo, da mora jasno komunicirati, s katerimi cenami dela primerjavo. Tudi Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES, ki je glavni pravni vir za presojo poštenosti poslovnih praks, ne predvideva samo primerjave s cenami, ki jih je trgovec zahteval pred in med akcijo, ampak seveda dopušča tudi druge primerjave. Takšna je tudi redna sodna praksa v drugih evropskih državah, zlasti v Nemčiji in Avstriji (npr. avstrijsko Vrhovno sodišče: 4 Ob 349/76, 4 Ob 1.1.7/94 idr.). Pritožnik je v svojih komunikacijskih sredstvih, v katalogih, prospektih in velikih lepakih v prodajalnah za vse potrošnike jasno komuniciral, katere cene primerja, da namreč primerja cene, ki jih zdaj zahteva s tistimi, ki jih dobavitelji priporočajo. Cene dobaviteljev so razvidne v cenikih dobaviteljev, ti ceniki so za vsakega potrošnika na razpolago pri prodajalcih pritožnika in vsak potrošnik vsak čas lahko vpogleda v te cenike. Te cenike je pritožnik tudi predložil tržnemu inšpektoratu.

13. Nesporna sodna praksa v primerljivih evropskih državah v zadnjih desetletjih je, da so "priporočene cene" dopustna primerjava s tistimi cenami, ki jih prodajalec aktualno zahteva. Potrošnik razume pri priporočenih cenah, ki jih priporoča proizvajalec, takšne cene, ki so resno kalkulirane in ki so dovolj determinirane (tako za Nemčijo: Hefermehl/Kohler/Bornkamm, UWG26, § 5 UWG obrobna št. 7.49 (7.54). Celo primerjava z neobveznimi priporočenimi cenami je načeloma zadostno jasna in nezavajajoča (npr. avstrijsko Vrhovno sodišče, 4 Ob 399/83, OBI 84, 77).

14. Tržni inšpektorat v svoji odločbi na 5. strani v 2. odstavku navaja, "da oglaševanje blaga z dvema cenama (višjo ceno in ceno s popustom) pri potrošniku nedvoumno ustvarja vtis, da je cena tistega blaga, ki je tako označeno, ugodnejša od siceršnje redne prodajne cene. Če je takšna ocena pravilna, bi to pomenilo, da očitno potrošniki v Sloveniji razumejo pod prečrtanimi cenami popolnoma nekaj drugega kot primerljivi potrošniki npr. v Nemčiji ali v Avstriji. Kot opisano, je v teh državah primerjava trenutno aktualnih cen s "priporočenimi cenami", torej cenami, ki dejansko niso tiste, ki jih je prodajalec prej zahteval, povsem običajna in je pravno dopustna. Gre torej za povprečnega potrošnika v srednji Evropi, ki naj bi po mnenju Tržnega inšpektorata očitno v Sloveniji razumel pod eno in isto akcijo nekaj popolnoma drugega kot povprečni potrošnik v Nemčiji ali Avstriji. Pri tem gre za presojo poštenosti poslovne prakse, ki ima v vseh državah Evropske Unije isto pravno podlago (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11.05.2005). Monopol za razlago Direktive ima edino Sodišče Evropske Unije.

15. V tej zadevi gre nedvomno za razlago Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11.05.2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive sveta 84/450/EGS, Direktiv Evropskega parlamenta in Sveta, 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Uradno glasilo Evropske Unije, št. L 149, 11.06.2005), o kateri po poti predhodnega vprašanja v skladu z 267. členom Pogodbe o delovanju Evropske Unije (Lizbonska pogodba) lahko odloča le Sodišče Evropske Unije.

16. Predlaga, da naslovno sodišče v skladu z 267. členom Lizbonske pogodbe (Ur. list EU C 115/164 od 9. 5. 2008) predloži sodišču Evropske Unije vprašanje, če je primerjava zahtevanih cen s priporočenimi cenami, kot jih priporočajo dobavitelji ali proizvajalci, v skladu z določili Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu, posebno s 6. členom Direktive, v predhodno odločanje.

17. Z drugostopenjskim aktom je ministrstvo pritožbo zavrnilo. Z odločitvijo in z razlogi, ki jih je prvostopenjski organ navedel v obrazložitvi izpodbijane odločbe, se pritožbeni organ v celoti strinja. Glede na pritožbene navedbe v zvezi z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES, pritožbeni organ pojasnjuje, da je bila v slovenski pravni red prenesena prav z ZVPNPP, kar izhaja iz drugega odstavka 1. člena navedenega zakona. ZVPNPP določa ravnanja in opustitve podjetij, ki se štejejo za nepoštene poslovne prakse. Prvostopenjski organ je v danem primeru opravil presojo glede na ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki mu je pritožničino oglaševanje namenjeno. Ugotovil je, da je glede na pritožničino označevanje cen, ki ga uporablja (dvojne cene -višja cena prečrtana in poudarjeno navedena nižja cena), potrošnik prepričan, da so cene izdelkov v času akcije ugodnejše. V primeru, če bi blago imelo zapisano le eno ceno (brez poudarjenega zapisa in reklamnih sloganov), potrošnik ponudbe zagotovo ne bi dojel kot posebej cenovno ugodne in zanimive. Pritožnica je torej z navajanjem višje cene izdelkov, ki ni bila nikoli realizirana (gre le za dobaviteljevo 'priporočeno ceno), potrošnikom dajala napačne in torej neresnične informacije o ugodnostih: znižanju, zadnji priložnosti, nizkih cenah, varčevanju itd., kot je navajala v letakih. Tudi dejstvo, ki ga izpostavlja pritožnica, da je označila, da gre za dobaviteljeve priporočene cene, na odločitev ne more vplivati. Ne zadošča namreč, da pritožnica ob višji prečrtani ceni zapiše drobno (*) zvezdico, katere pomen je nato skrit na dnu strani, zapisan s komaj opazno milimetrsko pisavo in umeščen med druga pritožničina pojasnila, medtem ko nižjo (»akcijsko«) ceno zapiše v občutno večji pisavi, odebeljeno in v rdeči barvi (npr. letak z veljavnostjo od 4. 7. do 9.7.2016 -2 -delni set inoks električnih aparatov), poleg tega pa na naslovnici z ogromnim reklamnim sloganom zapiše: „Otvoritev ofenzivne nizkih cen“, „Zadnja priložnost 9. julij“ in „Kuhinje -60 %“, s čemer ustvarja vtis o velikem znižanju. Potrošniki v navedenem terminu upravičeno pričakujejo izjemno ugoden nakup, ki pa ga dejansko ni, saj gre le za primerjavo s priporočenimi dobaviteljevimi cenami. Pritožnica namreč ni dokazala, da je pred akcijsko prodajo izdelke prodajala po prečrtanih (višjih) cenah. Takšne njene poslovne prakse pa ni mogoče označiti za pošteno niti slediti njeni navedbi, da je jasno in razločno opredelila, katere cene primerja. Ni mogoče pričakovati, da bodo potrošniki glede na druge informacije, ki so jim jasno in vidno predstavljene (kot na naslovnici), iskali pomen zvezdice ob zapisu višje prečrtane cene po katalogu; tega ni mogoče pričakovati niti od izredno skrbnega, natančnega in poučenega potrošnika. Sklicevanje pritožnice na sodno prakso sodišč v Avstriji in Nemčiji je danem primeru nepomembno, saj je potrebno vsak primer obravnavati posebej in v vsakem konkretnem primeru preučiti okoliščine in pri tem imeti v mislih potrošnika, ki mu je oglas namenjen, da se lahko ugotovi, ali gre v nekem določenem primeru za zavajajoče oglaševanje ali ne, kar je večkrat zapisalo tudi Sodišče EU. Brezpredmetne so tudi navedbe pritožnice glede predhodnega vprašanja, ki naj bi ga pritožbeni organ naslovil na Sodišče EU.

18. V tožbi tožnik pravi, da mu napadena upravna odločba prepoveduje, da bi oglaševal cenovne prednosti tako, da bi primerjal cene, katere trenutno zahteva, s cenami, ki jih priporočajo dobavitelji in proizvajalci prodanih proizvodov. Sili ga v to, da sme primerjati samo cene, ki jih aktualno zahteva s cenami, ki jih je pred akcijo znižanja cen zahteval. Ne sme pa primerjati cen, katere trenutno zahteva, s tistimi, ki jih priporočajo dobavitelji ali proizvajalci proizvodov. V tožbi ponavlja argumente iz pritožbe in pravi, da direktiva določa enotno splošno prepoved tistih nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov (št. 11 uvodnih pripomb direktive). Za dosego ciljev Skupnosti z odstranitvijo ovir na notranjem trgu je treba nadomestiti obstoječi, med državami članicami razlikujoče se splošne klavzule in pravna načela (št. 13). Iz določb je razvidno, da je cilj direktive poenotenje presoje, katere poslovne prakse so nepoštene in katere ne. Edini organi ki ima monopol za razlago, je sodišče Evropske Unije.

19. Predlaga, da sodišče v skladu z 267. členom PDEU predloži sodišču Evropske unije vprašanje, če je primerjava zahtevanih cen s priporočenim cenami kot jih priporočajo dobavitelji ali proizvajalci, v skladu z določili Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu, posebno s 6. členom Direktive, v predhodno odločanje. Predlaga odpravo odločbe in povrnitev stroškov postopka.

20. V upravnem sporu je tožena stranka z vlogo z dne 5. 4. 2017 predložila še Smernice za izvajanje in uporabo Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah in se ob tem sklicuje na smernice na strani 61, kjer naj bi bil izpostavljen primer prikazovanja ugodnosti v razmerju do priporočene cene dobavitelja. Ta vloga je bila posredovana tožeči stranki v vednost. 21. V vlogi z dne 12. 9. 2017, s katero je tožena stranka sodišče zaprosila za informacijo, kdaj je mogoče pričakovati odločitev v tej zadevi, tožena stranka med drugim navaja, da bo odločitev v konkretni zadevi v zvezi s pravilnostjo presoje inšpekcijskega organa, ki je konkretno ravnanje podjetja, ki ugodnost prikaže glede na priporočeno ceno dobavitelja, štelo za nepošteno poslovno prakso in jo kot tako prepovedalo, podlaga za izvedbo nadzora in sprejem ukrepov tudi pri drugih zavezancih.

22. Tožeča stranka je prejela v vednost vlogo tožene stranke z dne 8. 5. 2018, v kateri tožena stranka najprej povzema del vsebina vloge z dne 12. 9. 2017, in med drugim navaja, da se subjekti na trgu še vedno poslužujejo tovrstnih poslovnih praks. V vlogi navajajo, da so v zvezi s poslovanjem drugih družb in prikazovanjem ugodnosti v razmerju s ceno, po kateri se blago pred tem ni prodajalo (priporočena cena dobavitelja ali redna cena prodajalca), prejeli sodbo Upravnega sodišča, oddelka v Celju, ki je odločalo v podobni zadevi IV U 103/2016-8 z dne 3. 4. 2018. Vlogi je tožena stranka priložila tudi pravnomočno odločbo o prekršku zoper tožečo stranko.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

23. Tožba ni utemeljena.

24. V skladu z 2. odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče v tem primeru ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanem aktu, kajti s tem aktom tožena stranka ni v izreku na splošno prepovedala in niti ni v obrazložitvi navedla, da tožeča stranka ne sme kakor koli oglaševati cenovne prednosti tako, da primerja cene, katere trenutno zahteva tožeča stranka, s cenami, ki jih priporočajo dobavitelji in proizvajalci prodanih proizvodov. To torej ni predmet tega spora, čeprav je to glavni in edini (pri)tožbeni ugovor. Ker tožena stranka torej ni na splošno prepovedala, da tožeča stranka oglašuje primerjavo cen med aktualnimi cenami s tistimi, ki jih priporočajo dobavitelji in proizvajalci, ampak ji je prepovedala, da tega ne sme početi na način, kot je opisan v obrazložitvi akta, ni razloga za premislek, ali gre v tej zadevi za takšno pravno vprašanje, o katerem je smiselno, da poda interpretacijo Sodišče EU (drugi pod-odstavek člena 267 Pogodbe o delovanju EU - PDEU). Iz istega razloga tožeča stranka s sklicevanjem na prevedene dele iz sodne prakse v Nemčiji in Avstriji, ki priznavajo dopustnost razločne primerjave cen med aktualnimi in priporočenimi, ne utrjuje potrebe, da bi sodišče moralo v tej zadevi postaviti predhodno vprašanje Sodišču EU.

25. Tožena stranka je namreč v ugotovitvenem postopku razjasnila dejansko stanje in prišla do utemeljene, dovolj natančne, celovite glede na vzorec pregledanih oglaševanj ter prepričljive ocene, da je potrošnikom v konkretnih primerih predstavljena oziroma objavljena primerjava cen, ki jih zahteva tožeča stranka, s cenami, ki jih priporočajo dobavitelji in proizvajalci, storjena na takšen način, da to zavaja ali bi utegnilo zavajati povprečnega potrošnika v smer, da gre za primerjavo med aktualnimi cenami in cenami, ki so veljale in so bile višje pred spornim oglaševanjem, ne pa za primerjavo med aktualnimi cenami in cenami, ki jih priporočajo dobavitelji in proizvajalci proizvodov in da takšna praksa utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o nakupu, ki je sicer ne bi sprejel, s čimer lahko pride do oškodovanja potrošnikov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Carrefour je med drugim zavajajoč oglas tudi tisti, ki informacije prikriva, „ali jih navede na nejasen, nerazumljiv, dvoumen način, in ki utegne povprečnega potrošnika napeljati k sprejetju odločitve o nakupu, ki je drugače ne bi sprejel 8C-562/15, 8. 2. 2017, odst. 29). Pri presoji teh okoliščin je merilo dojemanje povprečnega potrošnika, ki je običajno obveščen in razumno pozoren ter preudaren, pri tem pa je treba upoštevati vse podatke, ki jih oglas vsebuje, in splošneje, vse njegove elemente (ibid. odst. 31). Če so bile določene informacije opuščene, je treba upoštevati omejitve uporabljenega sredstva komunikacije (ibid. odst. 39).

26. Tožnik, na katerem je pomemben del dokaznega bremena, da ne gre za zavajanje, pa je v pritožbi in v tožbi povsem pavšalno navedel, da je jasno, nedvoumno in razločno opredelil, katere cene primerja. S takšno pavšalno navedbo tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena, kajti po določbi 1. odstavka 14. člena ZVPNPP upravni organ lahko pozove podjetje, da predloži dokaze o resničnosti spornih navedb v njegovi poslovni praksi, kamor spadajo tudi nejasne navedbe, ki so posledica bodisi zavajajočih dejanj bodisi zavajajočih opustitev (5. in 6. člen ZVPNPP; 6. in 7. člen Direktive 2005/29). Če podjetje ne predloži dokazov, ali če so ti pomanjkljivi, se šteje, da sporne navedbe v poslovni praksi podjetja niso resnične (2. odstavek 14. člena ZVPNPP).

27. Upravni organ je v ugotovitvenem postopku tudi ugotovil, da tožeča stranka oglaševanje blaga pred akcijo ni prodajala po oglaševanih višjih cenah, čemur pa tožeča stranka ne oporeka.

28. Da gre pri oglaševanju izdelkov z dvojno ceno, pri čemer je pri višji ceni navedena beseda „namesto“ blago pa se po tej (višji) ceni nikoli ni prodajalo, lahko za zavajajoče oglaševanje, je tudi že odločilo Vrhovno sodišče v revizijskem postopku, ko je podjetje na spodnjem robu strani katalogov navedlo opombo, da je cena „namesto“ priporočljiva neobvezujoča maloprodajna cena dobavitelja oziroma prodajalca (X Ips 390/2009 z dne 4. 11. 2010, odst. 11)

29. Ker tožeča stranka že v pritožbi zoper prvostopenjski akt niti v tožbi ni predlagala nobenih dokazov o tem, da je bila ocena tožene stranke glede omenjenih dveh ključnih dejanskih okoliščin nepravilna in nezakonita, sodišče lahko tožbo zavrne kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

30. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).