Jedro

Pritožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ima hudo moteno presojo realnosti in da ni sposoben nadzorovati svojih ravnanj, češ da je to zaznala sodnica po pogovoru z njim. Prezre, da je sodišče ob tej ugotovitvi izrecno pojasnilo, da gre za laično oceno, na katero ne more opreti presoje o obstoju pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Gre namreč za strokovno znanje s področja medicinske stroke, s katerim sodišče ne razpolaga. O strokovnih vprašanjih, ki narekujejo prisilno zdravljenje, sodišče ne more odločati na podlagi lastnih laičnih zaznav, ampak je v teh postopkih obvezno sodelovanje izvedenca psihiatrične stroke. Slednji mora osebno pregledati obravnavano osebo ter podati mnenje o njenem zdravstvenem stanju in oceniti, če in katero vrsto vodenega zdravljenja potrebuje (prvi odstavek 43. člena ZDZdr). Ključno je zato izvedeniško mnenje izvedenca psihiatra, na katerega se je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo, saj pritožnik nanj ni imel nobenih pripomb.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je predlog za sprejem nasprotnega udeleženca na oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... utemeljen, da se ga sprejme za čas enega meseca od sprejema in da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec po svojem postavljenem odvetniku. Navaja, da se nasprotni udeleženec s sprejeto odločitvijo ne strinja. Njegova presoja realnosti ni hudo motena. Sposoben je nadzorovati svoja ravnanja. To je zaznala tudi sodnica v pogovoru z njim. Dejansko ni izkazano, da bi ogrožal svoje in tuje zdravje in življenje, niti svoje ter tuje premoženje. Dokazno gradivo ne utemeljuje sprejete odločitve. Nepravilno ravnanje oziroma nesposobnost pravilno ravnati z urinsko vrečko ne utemeljuje sprejete odločitve. Neustrezno ogrevanje stanovanja ni izkazano. Kuhalnik na parketnih tleh je bil vzorno izklopljen in ne povzroča kakršnekoli nevarnosti. Predlaga, naj se sklep razveljavi in postavi novega izvedenca, ki bo podal drugačno mnenje: da pri njem ni motene presoje realnosti, da ne ogroža sebe niti drugih ali premoženja ter da so zanj potrebne druge oblike pomoči – zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je prisilni ukrep, ki posega v pravice zdravljene osebe do osebne svobode, do varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar ustavno zagotovljene pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Dovoljen je, če je tak poseg nujen, bodisi zaradi varovanja drugih bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki nujno potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možni čas. Postopki, v katerih se o tem odloča, so nujni.

5. V okviru podanih pritožbenih razlogov in ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa, ko je treba po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Odločalo je na podlagi prejetega predloga pristojnega centra za socialno delo (prvi odstavek 40. člena ZDZdr1). Pravilno se je oprlo na materialnopravna določila 39. člena ZDZdr2. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je pregledalo celotno listinsko dokumentacijo, vključno z medicinsko dokumentacijo in predhodno obravnavo nasprotnega udeleženca v psihiatrični ustanovi, pridobilo pisno izvedeniško mnenje izvedenca psihiatra in ga zaslišalo ter zaslišalo nasprotnega udeleženca na njegovem domu, je ugotovilo, da so podani vsi materialnopravni pogoji iz 39. člena ZDZdr za njegov sprejem na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve za čas enega meseca.

6. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o izpolnjenosti vseh zakonskih pogojev za sprejem na zdravljenje brez privolitve, saj ima oporo v celovito in popolno ocenjenem procesnem gradivu. Vse pravno relevantne okoliščine so ugotovljene in obrazložene, kar omogoča materialno pravni preizkus, ki pokaže, da je sprejeta odločita pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovorilo le na ključne pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP3 v zvezi z 42. členom ZNP-14 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr.

7. Pritožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da ima hudo moteno presojo realnosti in da ni sposoben nadzorovati svojih ravnanj, češ da je to zaznala sodnica po pogovoru z njim. Prezre, da je sodišče ob tej ugotovitvi izrecno pojasnilo, da gre za laično oceno, na katero ne more opreti presoje o obstoju pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Gre za namreč za strokovno vprašanje s področja medicinske stroke, s katerim sodišče ne razpolaga. O strokovnih vprašanjih, ki narekujejo prisilno zdravljenje, sodišče ne more odločati na podlagi lastnih laičnih zaznav, ampak je v teh postopkih obvezno sodelovanje izvedenca psihiatrične stroke. Slednji mora osebno pregledati obravnavano osebo ter podati mnenje o njenem zdravstvenem stanju in oceniti, če in katero vrsto vodenega zdravljenja potrebuje (prvi odstavek 43. člena ZDZdr). Ključno je zato izvedeniško mnenje izvedenca psihiatra, na katerega se je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo, saj pritožnik nanj ni imel nobenih pripomb. Na podlagi izvedeniškega mnenja je tako sodišče ugotovilo, da je pri nasprotnem udeležencu podana duševna motnja – organska duševna motnja oziroma organska psihoza, kot posledica blagega kognitivnega upada, zaradi katere je njegova presoja realnosti hudo motena in ni sposoben nadzorovati svojih ravnanj. Za ugotovljeno duševno motnjo je značilen spominski primanjkljaj, zlasti delovnega spomina. Sprotno pozabljanje kot pojav v okviru kognitivne disfunkcije predstavlja podlago za ustvarjanje blodnjavih predpostavk o vdoru neznanih oseb v stanovanje in kraji različnih predmetov, ki jih praviloma založi. O takih ravnanjih se je sodišče zanesljivo prepričalo tudi v podatkih medicinske dokumentacije, mnenju osebnega zdravnika in poročilu policistov. Izvedenec je nadalje pojasnil, da si sam nasprotni udeleženec pri tem (zmotno) predstavlja, da brezhibno funkcionira. Ob takih dejanskih ugotovitvah o njegovem duševnem stanju ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je njegova presoja realnosti hudo motena in da svojih ravnanj ni sposoben nadzorovati. Nasprotno pritožnikovo prepričanje teh ugotovitev, ki temeljijo na izvedeniškem mnenju, ne more omajati.

8. Pravilne so tudi nadaljnje izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da zaradi ugotovljenega stanja nasprotni udeleženec v prvi vrsti ogroža svoje zdravje in življenje. Izvedenec je podal mnenje, da je zaradi ugotovljene duševne motnje v ospredju ogrožanje lastnega življenja nasprotnega udeleženca in tudi ogrožanje drugih. Pri nasprotnem udeležencu je diagnosticiran rak prostate, česar sam ne prizna. Iz mnenja osebnega zdravnika izhaja, da se namerno ali zaradi pozabljivosti potrebnih specialističnih pregledov ne udeležuje. Uporaba urinskega katetra pri njem je nujna, a z njim sam ne zna ravnati. Povzroča si bolečine, povečuje nevarnost, da si povzroči še hujše obolenje. S tem nedvomno močno ogroža svoje zdravje. Po mnenju izvedenca je paliativna rešitev posledic rakaste bolezni z urinskim katetrom posledica njegove paranoidne naravnanosti in nezaupanja. Z navedenimi ugotovitvami, ki jih je sodišče povzelo po izvedeniškim mnenju, mnenju lečečega zdravnika in medicinskih dokumentacij, je ovrženo pritožbeno mnenje, da nesposobnost pravilnega ravnanja z urinsko vrečko oziroma katetrom, nima podlage v duševnem stanju nasprotnega udeleženca.

9. Tudi pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju glede ogrožanja varnosti nasprotnega udeleženca in drugih, so neutemeljeni. Da v obravnavanem primeru obstaja konkretna in realna nevarnost povzročitve požara zaradi neustreznega ogrevanja stanovanja in kuhanja neposredno na lesenih tleh, se je sodišče namreč prepričalo samo ob obisku nasprotnega udeleženca na njegovem domu, z mnenjem izvedenca pa, da nasprotni udeleženec ni sposoben dojeti dejanskih dimenzij nevarnosti. Tako oceno dopušča tudi pritožbeno prepričanje, da je bil kuhalnik na parketnih tleh vzorno izklopljen in da zato ne povzroča kakršnekoli nevarnosti.

10. Zavračanje nujno potrebnega zdravljenja in lastna nezmožnost poskrbeti za osnovno zdravstveno oskrbo in varnost, predstavljajo dovolj konkretizirane dejanske okoliščine, ki utemeljujejo pravni sklep o hudem ogrožanju lastnega zdravja, s čimer je izpolnjen pogoj iz 1. alineje 39. člena ZDZdr.

11. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje, da ugotovljenega ogrožanja in njegovih vzrokov ob izdaji sklepa ni bilo mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami zdravljenja udeleženca, ki jih, povzemajoč 3. alinejo prvega odstavka 39. člena ZDZdr, navaja pritožnik. Ugotovitve o nekritičnosti do svojega stanja temeljijo na izvedeniškem mnenju. Ugotovitev, da za njegovo izboljšanje potrebuje 24 urni stalni nadzor, pa tudi iz drugih podatkov spisa, iz katerih izhaja, da pritožnik prostovoljno ne sprejema nobene pomoči, kar pomeni, da še ni možnosti, da bi mu bilo mogoče pomagati z blažjimi oblikami zdravljenja.

12. Ker pritožbenih razlogov ni in izpodbijani sklep ni obremenjen z napakami in procesnimi kršitvami, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Odločeno je le o odvetnikovi pritožbi. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo drugih udeležencev, ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njihovih pritožbah.

13. Stroški postopka bodo bremenili proračun, o odvetniški nagradi po uradni dolžnosti postavljenega odvetnika pa bo odločilo sodišče prve stopnje.

1 Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008. 2 Po prvem odstavku 39. člena ZDZdr. je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni naslednji pogoji: – če ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, – če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladati svoje ravnanje in – če navedenih vzrokov in ogrožanja iz 1. ali 2. alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo); 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 4 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/2019.