Jedro

Lastnik lokala odgovarja za padec na stopnicah po splošnih načelih (krivdno) in ne objektivno.

Izrek

1. Umik pritožbe prvotožene stranke in tožnika glede odločitve zoper prvotoženo stranko se vzame na znanje.

2. Pritožba drugotožene stranke zoper sodbo in sklep in tožnika zoper zavrnilni del sodbe se zavrneta.

3. Drugotožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni solidarno plačati tožniku 12.015,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. S posebnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni solidarno povrniti tožniku 2.378,69 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo so se pritožile obe toženi stranki, zoper zavrnilni del pa tudi tožnik. Odločitev o pravdnih stroških pa izpodbijata obe toženi stranki ter predlagajo ustrezno spremembo oz. razveljavitev izpodbijanih odločb. V nadaljevanju pritožbe sodišče ne povzame pritožbe prvotožene stranke in delno tudi tožnika v zvezi z odločitvijo proti prvotoženi stranki, ker sta v nadaljevanju postopka ena proti drugi umaknili pritožbi.

Drugotožena stranka (v nadaljnjem besedilu tožena stranka) v pritožbi zoper sodbo navaja, da je za nezgodo v celoti kriv tožnik, saj notranje stopnice niso bile namenjene dostavi pijače, saj so jih uporabljale le natakarice, za dostavo pijače pa se je uporabljal zunanjih vhod iz pritličnega dela. V kolikor bi tožnik dostavil pijačo pravočasno, bi se dostavila po običajni poti in do nezgode ne bi prišlo. Tožnik je vztrajal, da znosi pijačo po spornih stopnicah. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka v pritožbi povzema izpovedi zaslišanih prič v zvezi z uporabo spornih stopnic in izpodbija zaključke sodišča o neverodostojnosti izpovedi Š. in D.Z. Če se je tožnik v primeru nedostopa bal sankcij delodajalca, to ne more iti v škodo tožene stranke. Stopnice same po sebi niso nevarna stvar, da so v konkretnem primeru zaradi mokrote in drsnosti postale nevarna stvar, je odgovoren izključno tožnik in je sam odgovoren za nastalo škodo. Tožnik je ravnal tudi neskrbno, saj je nosil dva zaboja piva, ki sta mu onemogočala varen in pregleden prehod, neprimerna je bila tudi tožnikova obutev, saj so bili športni copati mokri in drseči. Če obstaja odgovornost tožene stranke, je tožnik 80 % odgovoren za nastalo škodo. Iz enakih razlogov kot v odločitvi zoper temelj se tožena stranka protivi višini prisojene odškodnine.

V pritožbi zoper sklep o stroških tožena stranka navaja, da je odločitev preuranjena, saj še ni bilo odločeno o glavni stvari.

Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe navaja, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina, saj naj bi sodišče premalo upoštevalo, da je imel poškodovan tudi komolec in mitelo za desno roko in bi mu moralo prisoditi zahtevanih 6.500,00 EUR, ravno tako za strah 1.500,00 EUR (spornih še 500,00 EUR) in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 8.000,00 EUR (sporno še 2.000,00 EUR).

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožbi drugotožene stranke in tožnika sta neutemeljeni.

O umiku pritožbe Ker sta prvotožena stranka in tožnik glede odločitve zoper prvotoženo stranko umaknila pritožbo je bilo na podlagi 2. odstavka člena 334 ZPP skleniti, kakor v izreku pod točko 1. izreka.

O pritožbah drugotožene stranke in tožnika zoper zavrnilni del sodbe glede odločitve zoper drugotoženo stranko Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval 28.6.2002, ko mu je spodrsnilo, ko je nosil pijačo iz vozila v lokal drugotožene stranke po stopnicah v kletne prostore in si pri tem poškodoval levi gleženj (zlom zunanje maleole). Na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, in dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da se je pijača v lokal dostavljala preko zunanjega vhoda v skladišče kritičnega dne po spornih stopnicah, ker natakarica A.Š. ni imela ključa od vhoda, po katerem se je sicer običajno dostavljala pijača ter, da mu je slednja naročila, naj zaradi tega tožnik dostavi pijačo v kletne prostore po spornih stopnicah. Sodišče prve stopnje je navedlo, zakaj ne verjame natakarici A. Š., da je tožnik izsilil tak način dostave pijače in da ni bil pripravljen čakati na ključ zunanjega dostopa skladišča in direktorici tožene stranke D.Z., da je šlo za enkratno dostavo in tako dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema, zlasti, ker tudi iz izpovedi tožnikovih sodelavcev S.J. in M.G. izhaja, da se je pijača v lokal tožene stranke dostavljala tudi čez notranje dvorišče tako, da je pritožba tožene stranke, ko graja dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje, neutemeljena. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da predstavljajo sporne stopnice nevarno stvar in da tožena stranka objektivno odgovarja tožniku za nastalo škodo, vendar ta okoliščina ne ekskulpira odškodninske odgovornosti tožene stranke. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so sporne stopnice neprimerne za dostavo blaga (pijača), ker so preozke in niso omogočale normalnega nošenja zabojev pijače v klet. Za te ugotovitve je imelo sodišče prve stopnje podlago v ugotovitvah izvedenca A. K. in V. M.. To pa pomeni, da tožena stranka odgovarja tožniku krivdno za nastalo škodo (člen 135 OZ), ker tožniku ni omogočila dostavo pijače po ustreznih stopnicah oziroma dostopu do svojih skladiščnih prostorov in se tožena stranka te odgovornosti ni razbremenila. Glede na trditve tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je podana sokrivda tožnika, ker je nosil dva zaboja naenkrat, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ta ugovor sokrivde ni utemeljen, saj do škodnega dogodka ni prišlo zaradi nošenja dveh zabojev, temveč zaradi neprimernih stopnic. Nošenje dveh zabojev pijače tudi ni nekaj neobičajnega, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bila tožniku zaradi hoje po stopnicah in nošenja dveh zabojev zmanjšana preglednost in vidljivost. Ostalih ugovorov o sokrivdi tožnika tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala. S trditvami v pritožbi o nemogočih delovnih pogojih (delo brez ustrezne pogodbe, slabi usposobljenosti za varno delo, natovarjanje, mokro in spolzko stopnišče) tožena stranka zatrjuje nova dejstva, kar v pritožbenem postopku ni dopustno in tega pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pri svojem odločanju (1. odstavek člena 337 ZPP).

Tožena stranka v pritožbi ne pove, v čem je prisojena odškodnina previsoka, saj v pritožbenih razlogih samo navaja da se pritožuje iz istih razlogov, kot izpodbija temelj in izrecno ne izpodbija višino prisojene odškodnine. Tožnik pa v pritožbi zahteva prisojo večje odškodnine. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo tako za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v skladu s kriterijem iz člena 179 OZ. Ob ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom levega zunanjega maleola in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca medicinske stroke je odškodnina za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine 5.000,00 EUR, strah 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6.000,0 EUR) odmerjena v pravilnem znesku in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe tako, da je pritožba tožnika, ki zahteva večjo odškodnino v vseh treh postavkah neutemeljena.

O pritožbi zoper sklep Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom o stroških, kar sicer ni običajno, vendar so pravdni stroški odmerjeni v skladu z uspehom, sicer pa pritožba tožene stranke tega ne izpodbija, temveč se pritožuje samo posledično, ker se je predhodno pritožila zoper sodbo in ker pritožba zoper sodbo ni utemeljena, ni utemeljena tudi pritožba zoper odločitev o stroških.

Glede na navedeno je bilo obe pritožbi tožene stranke in tožnika zoper zavrnilni del sodbe zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo in sklep (člen 353 in 365/2 ZPP).

Obe pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožena stranka pa v ničemer z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega vsaka stranka trpeti svoje pravdne stroške. Tak izrek o stroških temelji na določilu člena 165/1 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.