Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da dolžnik ni zatrjeval nenadomestljive škode oziroma težko nadomestljive škode, temveč takšno, ki je zajeta v realizaciji izvršbe in je njen končni cilj, na kar mora računati.

Škoda za upnika je v tem, ker dolžnik ne spoštuje pravnomočne sodne odločbe, da ne more uporabljati lastne nepremičnine, ker dolžnik z nespoštovanjem pravnomočnega izvršilnega naslova še vedno posega v upnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe, dovoljene s sklepom z dne 9. 9. 2020. Ugotovilo je, da je v izvršilnem naslovu sklepu Okrožnega sodišča v Celju Plg 8/2020 z dne 24. 6. 2020 odločeno, da je dolžnik dolžan izprazniti poslovne prostore. Ne gre za uničenje premoženja dolžnika, ampak za odstranitev premoženja, last dolžnika, iz poslovnih prostorov. Ne gre za odvzem premoženja dolžnika, ki se nahaja v poslovnih prostorih, last upnika. To ne izkazuje, da bi dolžnik s takojšnjo izvršbo pretrpel takšno škodo, kot se zahteva za odlog izvršbe. Težko nadomestljiva škoda je taka škoda, ki presega tisto, ki je zajeta v realizaciji izvršbe. Vendar dolžnik v predlogu za odlog izvršbe ni navedel okoliščin, ki bi utemeljevale sklep o izkazanosti nenadomestljive ali težko nadomestljive škode in da bo ta večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je stališče sodišča pretirano ozko in v nasprotju s ciljem, ki ga je zakonodajalec zasledoval pri ureditvi možnosti odloga izvršbe. Sodišče ne presoja vpliva izvršbe na obstoj dolžnika, ki v posledici takojšnje izvršbe ne bo mogel več izvajati dejavnosti avtokampa, čemur je namenjena sporna nepremičnina, kot tudi premoženje dolžnika, ki se na nepremičnini nahaja. To je toliko bolj relevantno v luči, da upniku z odlogom objektivno ne more nastati večja škoda kot dolžniku, saj glede na to, da z avtokampom oz. nepremičnino ne posluje v obdobju mnogih let, da dejavnosti kampa ne more opravljati, ker ne izpolnjuje pogojev, nepremičnina pa je obremenjena s prepovedjo obremenitve in odtujitve. Ob tehtanju prizadetih interesov je zaključiti, da dolžniku grozi s takojšnjo izvršbo nenadomestljiva škoda, saj je ogrožen njegov obstoj, po drugi strani upniku z odlogom izvršbe ne nastane praktično nobena škoda, v vsakem primeru pa absolutno manjša od tiste, ki lahko nastane dolžniku.

3. Upnik po pooblaščeni odvetniški pisarni v odgovoru na pritožbo navaja, da dolžnik v predlogu za odlog izvršbe niti v pritožbi ni navedel pravnorelevantnih dejstev, ki bi izkazovali in potrjevali navedbe, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, temveč so navedbe pavšalne. Zgolj trditev, da naj bi bilo logično, da bi takojšnja izvršba onemogočila dolžnika pri dejavnosti avtokampa, zaradi česar naj bi bil ogrožen obstoj, je nekonkretizirana in neizkazana, predvsem pa neresnična.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnikove pritožbene navedbe o vplivu izvršbe na njegov obstoj in o nemožnosti izvajanja dejavnosti avtokampa so novote, za katere ni izkazal, da jih ni mogel podati pravočasno v predlogu pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje zato ni upoštevalo teh novot (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Hkrati to pomeni, da dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da nima razlogov in da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker ni presojalo grozeče škode v luči pomena takojšnje izvršbe za njegov obstoj. Posledično neutemeljeno navaja, da je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče ni presojalo predloga za odlog izvršbe z vidika vpliva takojšnje izvršbe na njegov obstoj in onemogočeno izvajanje dejavnosti avtokampa. Prav tako ni podana očitna absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker sodišče ni izvajalo predlaganih dokazov z zaslišanjem zakonite zastopnice dolžnika ter prokurista, ogled na kraju, ker s temi ne more dopolnjevati trditev.

6. Dolžnik neutemeljeno navaja, da je stališče sodišča pretirano ozko in v nasprotju s ciljem, ki ga je zakonodajalec zasledoval pri ureditvi odloga izvršbe. Prvi odstavek 71. člena ZIZ določa, da lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v naslednjih primerih: [...]. Tega je povzelo sodišče prve stopnje (drugi odstavek na 4. strani izpodbijanega sklepa). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v zadevi ne gre za uničenje premoženja dolžnika in ne za odvzem, pač pa za odstranitev njegovega premoženja iz poslovnih prostorov, last upnika. Dolžnik bi moral glede na izvršilni naslov to sam storiti. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bo premoženje z odstranitvijo nepovratno uničeno, da ga bo potrebno demontirati tako, da bo s tem uničeno.

7. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno razlogovalo, da dolžnik ni zatrjeval nenadomestljive škode oziroma težko nadomestljive škode, temveč takšno, ki je zajeta v realizaciji izvršbe in je njen končni cilj, na kar mora računati.

8. Dolžnik neutemeljeno ponavlja trditev, da upniku ne more nastati večja škoda kot dolžniku, da upniku objektivno ne more nastati škoda glede na to, da se z avtokampom oz. nepremičnino ne posluje v obdobju mnogih let, da upnik dejavnosti kampa ne more opravljati, ker ne izpolnjuje pogojev, da je nepremičnina obremenjena s prepovedjo odtujitve in obremenitve. Škoda za upnika je v tem, ker dolžnik ne spoštuje pravnomočne sodne odločbe, da ne more uporabljati lastne nepremičnine, ker dolžnik z nespoštovanjem pravnomočnega izvršilnega naslova še vedno posega v upnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine.

9. Ostale pritožbene navedbe glede izteka najemne pogodbe za poslovne prostore, pravdnega postopka Plg 8/2020, niso pravno odločilne.

10. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

12. Tudi upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.