Jedro

Za veljavnost sporazuma po 251.c členu ZIP, v katerem ista oseba nastopa v dvojnem svojstvu (kot zakoniti zastopnik glavnega dolžnika in kot zastavni dolžnik), nista nujno potrebna dva podpisa te osebe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je "nedopusten, neobstoječ in nezakonit" (izrek pod točko 1) ter tudi ničen (izrek pod točko 2) dne 11.3.1992 med pravdnimi strankami sklenjeni sporazum III R 126/92 in zato zavrnilo tudi predlagani nalog zemljiškoknjižnemu sodišču za izbris na podlagi tega sporazuma vpisane zastavne pravice toženke kot zastavne upnice v višini tolarske vrednosti 1.587.000 ATS spp (izrek pod točko 3). Odločilo je še o pravdnih stroških (izrek pod točko 4).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zlasti določb o sklenitvi sodne poravnave iz 321. do 323. člena prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77; Ur. l. SFRJ, št. 4/77 in naslednji) in zmotno uporabo materialnega prava iz 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP; Ur. l. SFRJ, št. 20/78 in naslednji) ter določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji). Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma tako spremembo, da se ob ugoditvi njuni pritožbi prvostopenjska sodba spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Revizija vztraja pri pritožbeni trditvi o neskladnosti sodbe in tožbenega zahtevka oziroma o prekoračitvi tožbenega zahtevka, ker je prvostopenjsko sodišče presojalo hipotekarni sporazum za vse stranke, tudi tiste, ki niso bile udeležene v pravdi (dolžniki - pravne osebe). V tej zadevi je bistveno vprašanje, ali sporni sporazum o zavarovanju terjatve, v katerem dolžnik in zastavni dolžnik nista isti osebi, pravno zavezuje oba tožnika kot fizični osebi. Pri tem revizija poudarja okoliščine, ki izhajajo iz listin, da sta zapisnik o sodni poravnavi podpisala le zakonita zastopnika vseh treh dolžnikov, ki so pravne osebe, da isto velja za predlog za sklenitev tega sporazuma in samo pogodbo o zastavi nepremičnine. Po mnenju revizije gre za nedvomno pravno praznino, kako presojati podpis na zapisniku sodne poravnave, kadar fizična oseba nastopa istočasno v svojstvu zakonitega zastopnika pravne osebe in v svojstvu fizične osebe. V tej zadevi dolžnik in hipotekarni dolžnik nista bila isti osebi, zakonita zastopnika dolžnikov kot pravnih oseb in zastavna dolžnika pa sta bila isti osebi. Nesprejemljiva je presoja pritožbenega sodišča, da sklicevanje na 251.c člen ZIP ne more imeti neke teže. Sodišče je tisto, ki mora paziti, ali je poravnava sklenjena po določbah ZPP, pri čemer tožnika kot fizični osebi sploh nista bila vabljena na narok. Sporazum po 251.c členu ZIP je listina, ki mora biti podpisana od vseh oseb, ki se z njo zavezujejo, tožnika pa zapisnika nista podpisala kot fizični osebi. Gre za konstrukt in nedopustno razlago pritožbenega sodišča, da je podpis predstavnikov pravnih oseb istočasno tudi podpis fizičnih oseb, ker da tako izhaja iz same vsebine zapisnika in pogodbe o zastavi nepremičnine. Tak konstrukt v celoti derogira obličnost zapisnika pri sklenitvi sodne poravnave, ki je bila takrat urejena v 321. členu ZPP/77. V odsotnosti hipotekarnih dolžnikov, ki nista bila vabljena na narok, ni bilo pogojev za opravo naroka v zadevi III R 126/92, še manj pa za sklenitev sporazuma v obliki sodne poravnave. Izjava volje zakonitih zastopnikov ne vsebuje tudi izjave volje istih oseb kot fizičnih oseb, saj so te izjave opredeljene z različno pravno institucijo. Zato sta obe sodišči nepravilno uporabili materialno pravo in grobo kršili določbe pravdnega postopka.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3).

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi ni sporno, ali se lahko v zavarovanje denarne terjatve upnika sklene sporazum po 251.c členu prejšnjega ZIP, kadar je predmet zastave nepremičnina tretje osebe, torej zastavnega dolžnika. Odgovor sodne prakse na to vprašanje je že dolgo časa pritrdilen (npr. prav v obeh zadevah, ki ju navaja revizija). Sporno pa je, v kakšnem svojstvu sta tožnika 11.3.1992 podpisala sporazum pred sodnico. Tožnika sta ves čas postopka vztrajala pri trditvi, da sta ga podpisala samo kot zakonita zastopnika treh dolžnikov, ki so pravne osebe, ne pa tudi v svojstvu fizičnih oseb kot lastnikov zastavljene nepremičnine, torej zastavnih dolžnikov. Zato je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek ne samo z vpogledom v listine, na katere se sklicuje revizija in ki res niso dovolj jasne, pač pa tudi z zaslišanjem takratne sodnice, pred katero je bil sklenjen sporazum, in z zaslišanjem obeh tožnikov. Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov je zaključilo, da sta tožnika sporni sporazum pred sodnico podpisala (tudi) v svojstvu fizičnih oseb, da sta vedela, da zastavljata svojo nepremičnino in je tožnica tudi povedala, da sicer kredita ne bi dobila (oziroma njune družbe). Ob takih dejanskih ugotovitvah je pritožbeno sodišče med drugim poudarilo, da je prvostopenjsko sodišče zanesljivo ugotovilo njuno pravo voljo, ki izhaja tudi iz vsebine zapisanega in podpisanega hipotekarnega sporazuma.

Kakšna je bila volja tožnikov ob sklepanju sporazuma po 251.c členu ZIP, je vprašanje dejanske narave, v katero v revizijski fazi postopka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več mogoče posegati. Prav to skuša doseči revizija s prikazovanjem drugačnega pomena listin in z neupoštevanjem dokazne ocene vseh izvedenih dokazov. Ni jasno, zakaj se revizija sklicuje na 321. člen ZPP/77 (ali morebiti na 322. člen), saj so vsa potrebna vprašanja v zvezi z naravo sporazuma po 251.c členu ZIP zapisana v tej določbi. V drugem odstavku navedenega člena je izrecno določeno, da ima podpisani zapisnik o sporazumu iz prvega odstavka moč sodne poravnave. S sklenitvijo in podpisom sodne poravnave je bil postopek pravnomočno končan, zato so neupoštevne revizijske trditve, da naj bi pri vabljenju v tem postopku prišlo do nepravilnosti.

Kadar je pri sklepanju sporazuma po 251.c členu ZIP ista oseba tako zakoniti zastopnik pravne osebe, ki je glavni dolžnik, kot tudi sam zastavni dolžnik (tretja oseba kot lastnik nepremičnine, ki se daje v zastavo za zavarovanje terjatev proti glavnemu dolžniku), seveda ni mogoče zahtevati, da bi pri sklepanju in podpisu sporazuma nastopali dve različni osebi. V takem primeru nastopa le ena oseba, vendar v dvojnem svojstvu. Zaradi jasnosti je sicer potrebno in koristno, da se podpiše kot zakoniti zastopnik glavnega dolžnika in tudi kot zastavni dolžnik, torej dvakrat, ni pa to v vsakem primeru obvezno. Ali malo drugače: za veljavnost sporazuma po 251.c členu ZIP, v katerem ista oseba nastopa v dvojnem svojstvu (kot zakoniti zastopnik glavnega dolžnika in kot zastavni dolžnik), nista nujno potrebna dva podpisa te osebe.

V obravnavani zadevi sta sodišči ugotovili, da sta tožnika na naroku po 251.c členu ZIP nastopala prav v takem dvojnem svojstvu zakonitih zastopnikov glavnih dolžnikov in osebnih lastnikov v zastavo dane nepremičnine. Zato je neutemeljena revizijska graja, da gre za nedopusten "pravni konstrukt" pritožbenega sodišča, da njun podpis na zapisniku kot zakonitih zastopnikov pravnih oseb istočasno pomeni tudi podpis fizičnih oseb. Ker v taki situaciji zadostuje le en podpis, se revizijsko sodišče s tako presojo strinja.

Sodišči sta torej pravilno uporabili materialno pravo iz 251.c člena ZIP. Neutemeljena je revizijska graja razlogov pritožbenega sodišča v zvezi s tem členom, ker se ti razlogi ne nanašajo na njegovo neuporabo, pač pa na pritožbene trditve obeh tožnikov o njem. Katero materialnopravno določbo ZOR naj bi sodišči nepravilno uporabili, revizija ne pojasni niti opisno niti z navedbo konkretnega člena. Tudi revizijsko uveljavljane procesne kršitve niso podane. Na pritožbene trditve o nejasnosti izreka prvostopenjske sodbe oziroma o zatrjevani prekoračitvi tožbenega zahtevka je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče v razlogih na koncu tretje in začetku četrte strani svoje odločbe. Revizijsko sodišče še dodaja, da tožnika v pritožbi nista niti pojasnila, zakaj naj bi sploh imela pravno varovan interes uveljavljati zatrjevano prekoračitev tožbenega zahtevka, ker naj bi sodba o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev "nepristnosti, neobstoječnosti in nezakonitosti" obravnavanega sporazuma učinkovala zoper vse ostale, ne pa samo med pravdnimi strankami, kot sta naknadno oblikovala svoj zahtevek.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo obeh tožnikov zavrnilo in z njo tudi njune priglašene revizijske stroške.