Jedro

Pritožbeno sodišče - VDSS je v preteklih letih že večkrat odločilo, da je možno ugotavljati in dokazovati obstoj t.i. kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR v sodnem postopku, vendar se je ta sodnas praksa spremenila, saj je Vrhovno sodišče RS v številnih odločbah zavzelo jasno (nasprotno) stališče, da morajo biti te okoliščine, ki so pogoj za zakonitost disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerjas, ugotovljene že pred disciplinskimi organi delodajalca in da jih v sodnem postoku ni dopustno ugotavljati (npr. odločbe VSRS VIII Ips 243/98, VIII Ips 201/2003). Poznejše ugotavljanje teh okoliščin v dokaznem postopku pred sodiščem bi pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar je po veljavnem pravu prepovedano.

Za zakonitost dokončne odločbe o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja je pomembno samo to, da sodišče ugotovi, ali so bile kvalifikatorne okoliščine v disciplinskem postopku ugotovljene ali ne in če so bile, jih sodišče samo preizkusi. Če niso bile ugotovljene v disciplinskem postopku, je odločitev o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo tožene stranke o kršitvi delovne obveznosti z dne 13.4.1999 in sklep komisije za pritožbe z dne 3.6.1999 glede izreka disciplinskega ukrepa spremenilo tako, da je tožeči stranki za v izpodbijanih sklepih ugotovljeno hujšo kršitev delovnih obveznosti izreklo disciplinski ukrep denarne kazni v višini 12% mesečne plače, v trajanju šestih mesecev. Kar je tožnik zahteval več (celotna razveljavitev izpodbijanih sklepov) je sodišče zavrnilo. V posledici spremembe disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v denarno kazen je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeči stranki dne 16.6.1999 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter da ji le-to še traja z vsemi pravicami iz dela in po delu še naprej. Zato je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto, katero je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja oz. na delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, ter ji za obdobje od 17.6.1999 do 30.9.2004 izplačati prikrajšanje pri plači v skupni neto višini 2.886.643,80 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač (pravilno nadomestil plač) v plačilo, t.j. od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in sicer od mesečnih zneskov, navedenih v izreku sodbe, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od skupnega bruto zneska za citirano obdobje ter ji za čas od 30.9.2004 dalje obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači, ki je nastalo v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, po predhodnem plačilu davkov in prispevkov pristojnim institucijam in vpisom delovne dobe v delovno knjižico, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je toženo stranko tudi zavezalo k izplačilu regresa za letni dopust za leto 1999 v znesku 35.321,00 SIT neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1999 dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov od bruto razlike regresa, vse v 8 dneh pod izvršbo, kar je zahtevanega več (plačilo regresov za leto 2000, 2001, 2002, 2003 in 2004) pa je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka v celoti na podlagi 338. čl. Zakona o pravdnem postopku iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka s pritožbenim predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi v celoti tako, da razveljavi (oz. pravilno spremeni) sodbo sodišča prve stopnje in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen in vzdrži v veljavi odločbo o kršitvi delovne obveznosti oz.

podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje v skladu z napotki pritožbenega sodišča pri ponovnem sojenju pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka storila očitano ji hujšo kršitev delovne obveznosti "odklonitev dela", katera ji je tudi dokazana in je zanjo odgovorna, napačno pa je vodilo postopek in zaključilo, da teža storjene kršitve ni takšne narave, da bi se tožeči stranki izrekel najstrožji disciplinski ukrep in toženi stranki očitalo nepravilno ugotavljanje kvalifikatornih okoliščin. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi morala komisija za pritožbe kvalifikatorne okoliščine obravnavati v navzočnosti tožnika, je po mnenju pritožbe pravno zmotna. Komisija za pritožbe je imela kot drugostopenjski organ na podlagi določil takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih in Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti delavcev med drugim pravico in dolžnost, da ugotovi pravilnost odločitve prvostopenjskega organa in v primeru potrebe po dodatnih dokazih tudi te izvede, kar je tudi storila. Na podlagi ocenitve, da je dejansko stanje tako razjasnjeno, da se lahko o zahtevku oz. o ugovoru odloči, pa je komisija za pritožbe lahko to storila le na podlagi posvetovanja in glasovanja, na katerem so lahko bili prisotni le člani komisije. Zato je povsem jasno, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da bi morala komisija za pritožbe kvalifikatorne okoliščine obravnavati v prisotnosti tožeče stranke, saj se senat, ki sprejema odločitve, posvetuje brez prisotnosti stranke, o kateri odloča ter tudi sprejme obrazložitev, zakaj se je odločil za takšno odločitev. Nesporno je, da je komisija za pritožbe kvalifikatorne okoliščine za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ugotavljala in jih tudi ugotovila. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o spremembi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v denarno kazen nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka v skladu z

2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/03, 2/04) ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja. V izpodbijani sodbi, ki vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka v skladu z napotki pritožbenega sodišča sprejelo pravilno dokazno oceno in ob upoštevanju popolno ugotovljenega dejanskega stanja utemeljeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku v tistem delu, ko je namesto izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku izreklo milejši disciplinski ukrep - denarno kazen, saj je v ponovnem postopku ugotovilo, da disciplinska organa tožene stranke nista ugotavljala obstoja kvalifikatornih okoliščin, določenih v 89. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 29/92 in 71/93), ki so pogoj za zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v primeru, ko splošni akt delodajalca določa fakultativno možnost izreka takšnega ukrepa.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 611/2001 z dne 10.1.2003 zavzelo stališče tako glede disciplinske odgovornosti tožnika za storjeno očitano hujšo kršitev delovne obveznosti, kot tudi glede kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane v primeru fakultativne možnosti izreka najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča v ponovnem postopku na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo in utemeljeno zaključilo, da je tožnik disciplinsko odgovoren za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti po 11. tč.

88. čl. Pravilnika o odgovornosti za delovne obveznosti delavcev, ki jo je storil s tem, da je dne 1.3.1999 odklonil izvršitev delovnih obveznosti, saj kljub odredbi predpostavljenega ni pričel opravljati del tehnologa CAM II. Vendar pa je sodišče prve stopnje v posledici pomanjkanja ugotavljanja kvalifikatornih okoliščin pred disciplinskimi organi tožene stranke, upoštevajoč sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede tega pravnega vprašanja, izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo in tožniku izreklo denarno kazen, ter posledično ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Odločitev sodišča prve stopnje glede disciplinske odgovornosti tožnika za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti, v pritožbenem postopku ni več sporna, saj se sedaj zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje le tožena stranka, ki se ne strinja s spremembo izrečenega disciplinskega ukrepa. V sedanjem pritožbenem postopku je tako ostalo sporno le še vprašanje ugotavljanja in obstoja kvalifikatornih okoliščin, določenih v

89. čl. ZDR/90 oz. v skladu s to zakonsko določbo v 4. odst. 54. člena pravilnika tožene stranke. Po citirani določbi pravilnika se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse druge hujše kršitve delovne obveznosti, opredeljene v 88. členu, torej tudi za tisto, za katero je bil tožnik spoznan za disciplinsko odgovornega, če obstajajo kvalifikatorne okoliščine, kot so ogrožanje življenja in zdravja delavcev in drugih delovnih ljudi, če je bila povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda podjetju, oz. če je bil ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v podjetju oz. bistveno oteženo poslovanje podjetja.

Pritožbeno sodišče je že večkrat odločilo, da za zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zadostuje že abstraktna nevarnost nastanka škode oz. da zadošča že domneva, da bi bil lahko delovni proces moten (sodba VDSS opr.

št. Pdp 1392/98 z dne 23.10.1998) in da je možno oz. dopustno ugotavljati in dokazovati te okoliščine, ne glede na to, da te okoliščine spadajo v dejansko podlago ugotavljanja resnih razlogov po določbi 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) tudi v individualnem delovnem sporu (sodba VDSS opr. št. Pdp 1222/99 z dne 16.3.2000).

Vendar pa se je ta sodna praksa, ki se je oblikovala na podlagi številnih odločb pritožbenega sodišča, spremenila. Vrhovno sodišče je v sodbah, citiranih v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje in številnih drugih, jasno zavzelo stališče, da morajo te okoliščine ugotavljati disciplinski organi delodajalca in ne sodišče. Tudi v sklepu VS RS, opr. št. VIII Ips 201/2003, z dne

17.2.2004 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1392/98 z dne

23.10.1998, v kateri se je pritožbeno sodišče povsem jasno postavilo na stališče, da se te okoliščine lahko ugotavljajo v sodnem postopku, se je revizijsko sodišče postavilo na stališče, da teh okoliščin v sodnem postopku ni dopustno ugotavljati, saj posebne kvalifikatorne okoliščine, ki so urejene v 89. členu ZDR, glede na slovensko pravno ureditev sodijo v dejansko podlago ugotavljanja resnih razlogov po določbi 4. člena Konvencije. To pa pomeni, da mora te okoliščine ugotavljati delodajalec, ker bi njihovo (poznejše) ugotavljanje v dokaznem postopku pred delovnim sodiščem lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius).