Jedro

Za ugotovitveno odločbo o državljanstvu osebe, ki ni vpisana v evidenco o državljanstvu, zaradi izpolnjevanja pogoja po 1. odstavku 9. člena ZDen, je pomembna ugotovitev, da oseba ni bila vpisana v evidenco državljanov, ker ni bila državljanka predvojne Jugoslavije in zato po načelu kontinuitete, na podlagi določb ZDen, tudi ni postala državljanka LR Slovenije in ne jugoslovanska državljanka. Zmotna uporaba prava Kraljevine Jugoslavije pa ne more biti predmet presoje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1572/98-7 z dne 13.10.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.7.1998. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Upravne enote C. z dne 22.5.1996, s katero je bilo ugotovljeno, da M.P. po predpisih o državljanstvu, veljavnih na ozemlju Republike Slovenije, do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94), ni postala državljanka LR Slovenije in FLR Jugoslavije, ker na dan 6.4.1941 ni imela domovinske pristojnosti v eni izmed bivših jugoslovanskih občin. Sodišče prve stopnje je ocenilo kot pravilno ugotovitev tožene stranke, da M.T.P., rojena K. dne 2.2.1893 v G., na dan 28.8.1945, ko je pričel veljati Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 64/45, nadalje ZDrž) v smislu 1. odstavka 35. in 37. člena ni pridobila državljanstva nove Jugoslavije. Po podatkih upravnega spisa je dne 3.4.1923 dobila domovnico Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in se je tedaj štela za državljanko Kraljevine SHS, vendar ji je to državljanstvo prenehalo s sklenitvijo zakonske zveze s češkim državljanom dr. K.P., dne 1.12.1924 v P., ko je pridobila moževo državljanstvo. Ker je to dejstvo nastopilo v času po združitvi v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, dne 1.12.1918 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev dne 21.9.1928, je bilo potrebno državljanstvo presojati po prehodnih določbah paragrafa 56 navedenega zakona. Ta govori o osebah, ki so do uveljavitve zakona svoje državljanstvo Kraljevine SHS, ki so ga imele na dan 1.12.1918, izgubile. V 2. odstavku paragrafa 56 zakona je določba, po kateri so izgubile državljanstvo Kraljevine SHS tudi državljanke, ki so pridobile v obdobju od 1.12.1918 do 21.9.1928 tuje državljanstvo s tem, da so se omožile s tujim državljanom. Takšna zakonska ureditev izhaja tudi iz paragrafa 59 zakona, v katerem je bila dana možnost državljankam Kraljevine SHS, ki so z omožitvijo s tujcem svoje državljanstvo izgubile, da le tega pridobijo nazaj v primeru razveze oziroma moževe smrti, vendar pod pogojem, da se v Kraljevini SHS za stalno naselijo in če to izrecno zahtevajo. Glede na takšno zakonsko ureditev, po kateri je žena sledila moževemu državljanstvu, je sicer pravilna ugotovitev tožeče stranke, da je tožena stranka nepravilno citirala 3. odstavek paragrafa 56. zakona, namesto pravilno 2. odstavek istega paragrafa, vendar ob pravilno ugotovljenih dejstvih takšna napačna navedba, na sicer pravilno odločitev tožene stranke, nima nobenega vpliva.

Tožnik v pritožbi navaja, da se je M.T.P. poročila dne 1.12.1924 v Pragi s češkim državljanom ter ob poroki ni mogla izgubiti državljanstva Kraljevine SHS na podlagi Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS, ki je stopil v veljavo šele 21.9.1928, saj zakon ne more veljati za nazaj. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na določbo paragrafa 56. navedenega zakona, saj se ta določba nanaša le na tiste osebe, ki so pred uveljavitvijo zakona dobile redni odpust iz državljanstva. To izhaja tudi iz komentarja Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS in iz 84. člena Uredbe ministrstva za notranje posle za izvrševanje Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS, ki govori le o evidenci odpuščenih oseb. Zmotno je tudi sklicevanje sodišča na določbo paragrafa 59., ki se sklicuje na paragraf 40. navedenega zakona, ki pa lahko učinkuje le od uveljavitve zakona naprej, ne pa za nazaj. M.T.P. ob poroki ni izgubila državljanstva Kraljevine SHS, zato je tudi po uveljavitvi Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS obdržala državljanstvo in ga tudi kasneje ni izgubila vse do svoje smrti dne 11.1.19952. Za oceno pravne situacije pa tudi ni nepomembna določba paragrafa 29. navedenega zakona, ki je državljanki Kraljevine SHS omogočal, da obdrži državljanstvo SHS, torej da ostane dvojna državljanka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za ugotovitveno odločbo o državljanstvu osebe, ki ni vpisana v evidenco o državljanstvu, zaradi izpolnjevanja pogoja po 1. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji.

Državljanstvo je za opredelitev upravičenca pravno pomembno dejstvo, ki ga kot predhodno vprašanje ugotavlja upravni organ za notranje zadeve. Državljanstvo povojne Jugoslavije je urejal prvi po vojni sprejeti Zakon o državljanstvu Demokratične federativne Jugoslavije oziroma kasneje FLRJ, objavljen v Uradnem listu DFJ, št. 64/45 in novelah v Uradnem listu FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48 (ZDrž). Ta zakon je v 1. odstavku 35. člena določal, da so se štele za jugoslovanske državljane vse osebe, ki so bile na dan uveljavitve zakona (28.8.1945) jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih, to je po zakonu o državljanstvu z dne 21.10.1928. Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da M.P. ni bila vpisana v državljanski knjigo, niti ni bilo njeno državljanstvo vpisano v rojstno matično knjigo pri vpisu njenega rojstva. Prav tako ni postala državljanka LR Slovenije in ne jugoslovanska državljanka, kot to določa 1. odstavek 35. in 1. odstavek 37. člena ZDrž. Pravna podlaga za to, da ni bila vpisana v evidenco državljanov predvojne Jugoslavije, je zakon o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 21.10.1928. Ta zakon je določal, da žena pridobi tuje - moževo državljanstvo s poroko (paragraf 56) in s tem izgubi državljanstvo Kraljevine SHS. Paragraf 2. navedenega zakona pa je prepovedoval, dvojno državljanstvo.

Za odločitev v konkretnem primeru je pomembna ugotovitev, da M.P. ni bila vpisana v evidenco državljanov, ker ni bila državljanka predvojne Jugoslavije in zato po načelu kontinuitete na podlagi določb ZDrž tudi ni postala državljanka LR Slovenije in ne jugoslovanska državljanka. Uveljavljana zmotna uporaba prava Kraljevine SHS pa ne more biti predmet tega upravnega spora.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.